Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, dopustno uveljavljati v okviru upravnega spora, če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v okviru upravnega postopka.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, dopustno uveljavljati v okviru upravnega spora, če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v okviru upravnega postopka?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42301-564320/2018-10 z dne 17. 5. 2019, s katero je davčni organ po postopku davčnega nadzora obračunov davka na dodano vrednost za april 2016 odmeril in naložil plačilo davka na dodano vrednost v višini 116.977,99 EUR ter obresti za čas od poteka roka za plačilo davka do dneva izdaje odločbe, obračunane po obrestni meri 7% letno, v višini 24.251,30 EUR. Odločeno je bilo tudi o stroških postopka in nesuspenzivnosti pritožbe. Zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT 499-16-132/2019-6 z dne 18. 9. 2020, zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Tožnik je v tožbi navajal, da je zakonska ureditev 95. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki po spremembi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2J) predvideva, da se davčne obveznosti, ki jih davčni organ ugotovi v postopku davčnega nadzora, za čas od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe obrestujejo po 7% letni obrestni meri, neskladna z določbama 2. in 155. člena Ustave Republike Slovenije. Trdil je, da je njegova davčna obveznost nastala pred začetkom veljavnosti spremembe ZDavP-2J, zato bi se morala obrestovati po obrestni meri, ki jo je določal takrat veljavni zakon, to je po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka. Zaradi odločitve davčnega organa je v slabšem položaju kot davčni zavezanci, katerih davčne obveznosti so nastale in bile tudi ugotovljene pred 1. 1. 2017, ko je začela veljati spremenjena zakonska ureditev.

3. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da Upravno sodišče teh tožbenih navedb ni upoštevalo, ker tožnik ustavnosti obrestovanja ugotovljene davčne obveznosti ni ugovarjal v davčnem postopku pred prvostopenjskim in drugostopenjskim davčnim organom tožene stranke. Če bi želel, da so njegovi tožbeni ugovori glede obrestovanja davčne obveznosti predmet meritorne presoje v upravnem sporu, bi moral tožnik svoja pravna naziranja podati že v postopki pred toženo stranko. Možnost rednega pravnega sredstva glede vprašanja ustavnosti v upravnem postopku po vsebini torej ni bila izčrpana.

4. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper sodbo Upravnega sodišča vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj dopusti revizijo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

5. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Kot pravilno navaja predlagatelj, je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 183/2006 z dne 8. 4. 2009 že sprejelo načelno stališče, da lahko tožnik v okviru varovanja svojih pravnih koristi, ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, uveljavlja v upravnem sporu, četudi jih ni uveljavljal upravnem postopku. Na podlagi obrazloženega gre torej za pravno vprašanje, ali odločitev Upravnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera, ko gre za vprašanje pravočasnosti ugovorov ustavne narave, (ne)dopustno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato je odgovor nanj pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

7. Vrhovno sodišče je zato revizijo v skladu s tretjim odstavkom 367.c člena ZPP dopustilo. Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.