Jedro

Vrednost nepremičnin, ki so v splošni rabi in izven pravnega prometa, ni mogoče ocenjevati po kriterijih, po katerih se ocenjujejo zemljišča, na katerih lahko pridobijo lastninsko pravico posamezniki. Za take primere ZOdvT v drugem odstavku 22. člena določa vrednost predmeta 4.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „Predlagatelji so dolžni nasprotni udeleženki Mestni občini Ljubljana povrniti stroške postopka v višini 305,12 EUR v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo predlagateljem, da so dolžni nasprotni udeleženki plačati 1.353,47 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbi predlagatelji navajajo, da sklep prvostopenjskega sodišča izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej izpostavljajo, da je vrednost spornega predmeta, kot jo je določilo sodišče prve stopnje po prostem preudarku, pretirana. Podatki GURS so zgolj informativne narave in ne odražajo realne vrednosti nepremičnin. Nepremičnine, katerih vrednost je bila podlaga za ugotovitev vrednosti spornega predmeta, nimajo nobene vrednosti, saj jih sploh ni mogoče prodati. Na nepremičninah je vpisanih več nepravih stvarnih služnosti. Dejanske vrednosti spornega predmeta sploh ni mogoče ugotoviti, zato bi moralo sodišče v skladu z drugim odstavkom 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) vrednost spornega predmeta oceniti na 4.000,00 EUR. Ni tudi mogoče sprejeti stališča, da so stroški tega postopka nastali izključno po krivdi predlagateljev. Obstoj odločbe z dne 23. 9. 1992, s katero je bilo določeno funkcionalno zemljišče, jim ni bil poznan. Odločba jim ni bila nikoli vročena. Predmetni postopek se je izjalovil zaradi okoliščin, ki so izven njihove sfere, in jim ni mogoče po krivdnem načelu očitati odgovornosti za nastale stroške nasprotni udeleženki. Bili so dovolj skrbni, kar dokazuje tudi dopis, ki so ga v zvezi z določitvijo pripadajočega zemljišča naslovili na nasprotno udeleženko, da bi rešili splošno znano problematiko glede pripadajočih zemljišč. Nasprotna udeleženka jih v odgovoru ni opozorila, da je bilo k objektu že določeno pripadajoče zemljišče, očitno tudi njej odločba iz leta 1992 ni bila znana. Zato je nepravično, da je sodišče krivdo za nastale stroške v celoti prevalilo na predlagatelje.

3. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da predlagatelji niso dolžni povrniti stroškov postopka, ki so ga sprožili zaradi določitve pripadajočega zemljiška k stavbi, katere lastniki so, nasprotni udeleženki. ZVEtL nima posebnih določb glede stroškov postopka, zato se na podlagi 13. člena ZVEtL za odločanje o stroških postopka uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Prvostopenjsko sodišče se je pravilno oprlo na peti odstavek 35. člena ZNP, skladno s katerim mora udeleženec postopka ne glede na njegov izid povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo. Ker je dolžna stranka nasprotni stranki povrniti stroške postopka tudi, če jih je povzročila zaradi naključja, ki se je njej primerilo, je brezpredmetno pritožbeno utemeljevanje, da so bili predlagatelji dovolj skrbni pri vložitvi predloga. Po veljavni zakonodaji, in sicer petem odstavku 30. člena ZVEtL, v okoliščinah konkretnega primera določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL ne pride v poštev. Dejstvo je, da je bila že v letu 1992 pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča k stavbi, katere lastniki so predlagatelji, zato se po petem odstavku 30. člena ZVEtL šteje, da je pripadajoče zemljišče le tisto zemljišče, ki je bilo določeno kot funkcionalno zemljišče. Tudi v zemljiški knjigi je upravna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča že izvršena, zato ni bilo razlogov za vložitev predloga za določitev pripadajočega zemljišča. Na podlagi predloga sodišče ni moglo drugače urediti razmerja med predlagatelji in nasprotno udeleženko. Postopek razmerja med udeleženci torej ni v ničemer vsebinsko uredil, stroški pa so udeležencem kljub temu nastali, zato jih morajo na podlagi petega odstavka 35. člena ZNP nositi predlagatelji.(1)

6. Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da vrednost predmeta, glede na katero se odmerjajo stroški postopka, predstavlja v javnih podatkih GURS navedena vrednost zemljiških parcel, za kateri je bilo predlagano, da se določita kot pripadajoče zemljišče (ta znaša 68.145,00 EUR). Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je glede na določila 21. člena ZOdvT za določitev vrednosti predmeta treba uporabiti 22. člen ZOdvT. Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da glede na okoliščine konkretnega primera določitev vrednosti predmeta po prostem preudarku po prvem odstavku 22. člena ZOdvT ni mogoča. Gre namreč za parcele, ki so v splošni rabi in izven pravnega prometa. Zato jih ni mogoče ocenjevati po kriterijih, po katerih se ocenjujejo zemljišča, na katerih lahko pridobijo lastninsko pravico posamezniki (fizične in pravne osebe). Za take primere pa ZOdvT v drugem odstavku 22. člena določa vrednost predmeta 4.000,00 EUR.

7. Višje sodišče je zato stroške postopka odmerilo ob upoštevanju navedene vrednosti predmeta. Stroški postopka, ki jih morajo predlagatelji povrniti nasprotni udeleženki so: 230,10 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 22% DDV (tar. št. 6007). Skupaj to znese 305,12 EUR.

8. Pritožba predlagateljev je tako glede višine odmerjenih stroškov utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in ustrezno spremenilo višino dosojenih stroškov (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.

Op. št. (1): Prim. sklepa VSL II Cp 1299/2014 in I Cp 1636/2015.