Jedro

Pritožnik utemeljuje svoj interes za to, da bi se mu v pravdi pridružila S., ne pa interesa S., ki je relevanten za udeležbo intervenienta v pravdi. Intervencija je dopustna le, če je podan intervenientov pravni interes, in takrat, kadar je s stranko, ki se ji pridružuje, v takšnem razmerju, da bi odločitev lahko vplivala na njegov civilnopravni ali javnopravni položaj.

Stranski intervenient mora sam zatrjevati dejstvo o svojem pravnem interesu in sam se tudi odloči, ali se bo pridružil stranki v tuji pravdi. Kadar pa stranka sama želi, da se ji v pravdi pridruži stranski intervenient, lahko zgolj predlaga, da se tega o pravdi obvesti. Takšnega predloga pa pritožnik ni podal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za stransko invtervencijo S., d.o.o., na njeni strani. Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vstop stranskega intervenienta na njeni strani.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Ponavlja, kaj je razlog za njen predlog: dejstvo, da S., d.o.o. kot dejanski lastnik nepremičnin, parc. št. 174/4 in 174/46 k.o. X niso uredile lastninske odnosa s toženima strankama kot zemljiškoknjižnima lastnicama, kar sta ti dve dosegli z zlorabo zemljiške knjige. Zaradi nenehnega vznemirjanja s strani toženih strank ima tožnik pravni interes, da se lastninsko razmerje med S. in toženima strankama uredi. S. bi kot stranski intervenient obrazložile sodišču, da so dejanski lastniki spornih parcel. Po pozivu na stransko intervencijo bodo prisiljene celo vložiti lastninsko tožbo zoper toženo stranko, sicer bodo pred računskim sodiščem kot proračunski porabnik obveljale za malomarne pri varovanju svoje lastnine. Vse to zelo jasno dokazuje interes tožeče stranke, da se stranska intervencija dopusti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in kršilo določila pravdnega postopka. Sklep ni obrazložen. Predlaga njegovo spremembo z odločitvijo, da se stranska intervencija dopusti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sklepa po 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s 366. čl. istega zakona ter v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nato pravilno uporabilo določbe o udeležbi intervenienta v pravdi (199. čl. - 202. čl. ZPP), ki so v tem primeru relevantno materialno pravo. Sklep vsebuje tudi zadostne razloge, da se ga da vsebinsko preizkusiti in ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Prav tako pritožbeno sodišče ne najde drugih absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje. V odgovor na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Pritožnik v pritožbi utemeljuje svoj interes za to, da bi se mu v pravdi pridružile S., ne pa interesa S., ki je relevanten za udeležbo intervenienta v pravdi (1. odst. 199. čl. ZPP). Stranski intervenient je namreč tretja oseba, ki se v pravdi, ki teče med določenimi strankami, pridruži eni izmed njih, ker ima pravni interes, da stranka, ki se ji v pravdi pridruži, v njej zmaga. Njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Intervencija je torej dopustna le, če je podan intervenientov pravni interes in takrat, kadar je s stranko, ki se ji pridružuje, v takšnem razmerju, da bi odločitev lahko vplivala na njegov civilnopravni ali javnopravni položaj. Tega pa pritožnik v obravnavanem primeru ne navaja. Trdi le, da je od ureditve razmerja med S. in toženimi strankami odvisen njegov pravni položaj. Razmerje med S. in toženo stranko pa ni predmet tega pravdnega postopka. Z drugimi besedami to pomeni, da bi imel kvečjemu tožnik lahko položaj stranskega intervenienta v morebitni pravdi med S. in toženimi strankami, za kar pa v tej pravdi ne gre.

Pritožbeno sodišče le še dodaja, da mora zatrjevati dejstvo o svojem pravnem interesu stranski intervenient sam, ki tudi sam odloči, ali se bo pridružil stranki v tuji pravdi. Kadar pa stranka sama želi, da se ji v pravdi pridruži stranski intervenient, lahko zgolj predlaga, da se tega o pravdi obvesti. Takšnega predloga pa pritožnik ni podal. Ker je sklep pravilen v pravnem in dejanskem pogledu ter ni obremenjen z očitanimi procesnimi kršitvami niti tistimi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).

Višje sodišče v Ljubljani je o zadevi odločalo na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010 o prenosu pristojnosti z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.