Jedro

Čeprav delavec v bistvu ni imel časa za pripravo zagovora, to ni razlog za zaključek, da je pri izredni odpovedi pogodbe prišlo do samovoljnega ravnanja tožene stranke. Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi tožena stranka očitala izmišljene kršitve delovnih obveznosti, niti da bi odločitev o izredni odpovedi sprejel nepristojni organ. Četudi bi izredno kratek rok za zagovor pomenil kršitev postopka sprejemanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne gre za takšno kršitev, da bi bilo le zaradi procesnega razloga utemeljeno izdati predlagano začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom delovno sodišče sklenilo, da se predlog tožnika za izdajo začasne odredbe o zadržanju učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 11.4.2003 do pravnomočnosti sodbe in obdržanja tožnika na delu za čas zadržanja izredne odpovedi, zavrne.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva, pomembna za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni storilo bistvene kršitve določb postopka in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča v celoti zmotna in nepravilna, to pa obrazlaga, da iz tožbi predloženih listin tožeče stranke, ki so vse datirane na dan 11.4.2003 izhaja, da je tožena stranka tožečo stranko v manj kot 30 minutah brez vseh pravic postavila dobesedno na cesto. Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo ne predloži nikakršnih dokazil oziroma ne poda nikakršnih utemeljenih in resnih navedb, ki bi dokazovale drugačen potek dogodkov. Tožena stranka zgolj pavšalno zatrjuje, da naj bi postopek odpovedi izvedla tožena stranka pravilno ter priloži nekakšen zapisnik z dne 7.4.2003, ki ga tožeča stranka sedaj prvič vidi in ne odraža resničnega dejanskega stanja.

Nadalje pritožba navaja, da tožnik dne 7.4.2003 ni bil seznanjen z nikakršnimi razlogi za izredno odpoved delovnega razmerja, kot to sedaj zatrjuje tožena stranka, niti kaj takega ne izhaja s strani tožene stranke predloženega zapisnika.

Pritožba nadalje navaja, da tožnik naj ne bi imel nobenih pripomb na zapisnik z dne 11.4.2003, podpis naj bi odklonil iz drugih razlogov. Vendar je tožnik že v tožbi pojasnil, da mu je bil navedeni zapisnik prinešen naknadno v pisarno, ko je pospravljal svoje stvari. Imel je pripombe na njegovo vsebino, zato ga ni hotel podpisati. Vse to izhaja iz samega zapisnika. Tožena stranka s svojimi navedbami v odgovoru na tožbo ter na predlog za izdajo začasne odredbe prihaja celo sama v nasprotje z njene strani pripravljenimi, prirejenimi in izpisanimi listinami.

Nadalje pritožnik očita, da so neresnične navedbe, da so bile tožniku zagotovljene vse pravice in da jih ni uveljavljal. Niso mu zagotovljene osnovne pravice, to je pravice do seznanitve z obtožbami, do priprave na zagovor, do zagovornika oziroma pooblaščenca, do podaje pripomb do poštenega zagovora; navedenih pravic niti ni imel možnosti uporabiti. Očitno se je tožena stranka trudila prirediti listine, ki še vedno ne morejo prikriti oziroma upravičiti nezakonitega in samovoljnega ravnanja tožene stranke. Ob takem tolmačenju sodišč bi delodajalci kaj lahko pripravili listine, ki jih zahteva zakon ter delavca ponovno samovoljno pognali na cesto. V zapisniku omenja tožena stranka nesposobnost tožnika in ne krivdnega ravnanja iz naklepa ali hude malomarnosti. To ni očitek krivde. Gre za očitno nezakonitost in samovoljo tožene stranke, skladno z določili 19. čl. ZDSS.

Nadalje glede pogojev po Zakonu o izvršbi in zavarovanju tožnik meni, da je v zadostni mesti izkazal verjetnost svoje terjatve. Tožniku bi nastala nepopravljiva škoda, saj ga je tožena stranka brez kakršnegakoli opozorila nezakonito postavila na cesto in to z neverodostojnimi listinami iz krivdnega razloga in tožnik ne bo mogel uveljavljati niti praavic za primer brezposelnosti in bo brez vsakršnih sredstev za preživljanje. Tožena stranka z začasno odredbo ne bi utrpela nikakršne škode. Tožena stranka je tožnika sprejela na delovno mesto, saj se je z znanjem in bogatimi izkušnjami izkazal v gospodarskih družbah v okviru korporacije. Skrajno nedopustno je ravnanje tožene stranke, ki bi moralo biti sankcionirano najmanj s takojšnjim zadržanjem veljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Netočne so tudi navedbe tožene stranke v zvezi z analizo profitabilnosti družbe in glede komuniciranja s kupci, kar je tožnik že obrazložil v svoji tožbi in se na tem mestu ne bo ponavljal. Pritožbeno sodišče je ocenilo pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva, upoštevalo pritožbene navedbe in zaključuje, da niso utemeljene. Pritožba sicer pravilno navaja, da mu je istega dne tožena stranka vročila vabilo za zagovor istega dne in v njem (listina A4) navedla hujše kršitve delovnih obveznosti, ki jih očita tožeči stranki. Gre za tri kršitve delovnih obveznosti. Te kršitve so tudi obrazložene v navedenem vabilu. Sodišču je predložen tudi zapisnik postopka o odpovedi pogodbe iz krivdnega razloga, ki sestavlja ugotovitev, kršitve oziroma zapisnik o zagovoru delavca, v katerem sicer zanika kršitve. Iz opombe zapisnika izhaja, da kršitelj ni želel podpisati zapisnika, ker ima pripombe. Temu je sledila pisna odpoved pogodbe (priloga A5), ki vsebuje vse bistvene elemente za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi storjenih hujših kršitev delovnih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je navedeno pravilno ugotovilo. Pravilno sicer pritožba uveljavlja, da delavec pravzaprav ni imel časa za pripravo zagovora. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to ni dovolj velik razlog za zaključek, da je pri izredni odpovedi pogodbe prišlo do takega samovoljnega ravnanja tožene stranke, da bi bil utemeljen izrek predlagane začasne odredbe. Nenazadnje tudi iz same tožbe in pritožbe ne izhaja, da bi tožena stranka očitala izmišljene neresnične kršitve delovnih obveznosti, niti da bi odločitev o izredni odpovedi sprejel nepristojni organ. Četudi bi izredno kratek rok za zagovor pomenil kršitev postopka sprejemanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar ne gre za takšno kršitev ob upoštevanju drugih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje obrazlagalo, da bi le zaradi tega procesnega razloga bilo utemeljeno izreči predlagano začasno odredbo. Iz do sedaj ugotovljenih dejstev ne izhaja, da ni utemeljenega suma, da tožnik ni storil očitanih kršitev. Stvar obravnave v glavni stvari pred sodiščem prve stopnje bo na podlagi dokazov in dejstev, ki jih mora dokazati tožena stranka, ali je bila izredna odpoved pogodbe utemeljena in zakonita. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da niso odločilne pritožbene navedbe glede določitve vrste začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni izkazana samovolja tožene stranke po 19. členu ZDSS.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške tega pritožbenega postopka.