Jedro

Tožena stranka mora v postopku izdaje soglasja k prenosu koncesije postopati po pravilih upravnega postopka, za kar ima podlago v ZUP. To pomeni, da bi morala tožena stranka o tožničinem zahtevku odločiti z upravnim aktom, ki bi imel vse sestavine, kot jih določa 210. člen ZUP (vključno s pravnim poukom o pravnem sredstvu), ne pa zahtevek zavrniti zgolj z dopisom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, Ministrstvo za zdravje mora o vlogi tožnice za izdajo soglasja za prenos koncesije z dne 22. 10. 2015 odločiti v roku 60 dni od prejema sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je po prejemu tožničine vloge za izdajo soglasja k prenosu koncesije, le-to zavrnila v pisni obliki, označeni kot „Zadeva: Odgovor na vlogo za soglasje k prenosu koncesije“ 0142-310/2017/5 z dne 5. 12. 2017, torej v obliki dopisa. V odgovoru je tožena stranka tožnici pojasnila, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki na področju podeljevanja koncesij prinaša določene spremembe in bo začel veljati 17. 12. 2017, izrecnih določb o tem nima, kar pomeni, da se uporablja Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP), zato se bo v primerih prenosa koncesije s fizične osebe na pravno osebo upoštevalo, da gre v tem primeru za novega izvajalca in se prenosa ne bo odobrilo, ampak se bo pod pogoji, ki jih določa zakon, izvedel javni razpis za podelitev koncesije. Nadalje je pojasnila, da vlogi ni mogoče ugoditi tudi zaradi Resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 „Skupaj za družbo zdravja“, ki v podpoglavju 6.3.3. Javno-zasebno partnerstvo določa, da statusno preoblikovanje koncesionarja ne bo dovoljeno.

2. Tožnica zoper uvodoma navedeni odgovor vlaga tožbo. Dodaja, da je odgovor po vsebini dokončni upravni akt, s katerim se posega v tožničin pravni položaj. V tožbi navaja, da v postopku za izdajo izpodbijanega akta zakon ni bil pravilno uporabljen, da se v postopku ni ravnalo po pravilih postopka ter da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. V nadaljevanju tožbe tožnica obširno pojasnjuje zakaj je odločitev tožene stranke napačna ter da se izpodbijanega akta ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in o zadevi samo odloči, podrejeno, da se izpodbijani akt odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. V obeh primerih zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnici z dopisom, ki je po vsebini dokončni upravni akt, zavrnila izdajo soglasja k prenosu koncesije. V nadaljevanju navaja, da je odločitev pravilna ter obširno pojasnjuje razloge zakaj tožnici ne more podati soglasja za prenos koncesije ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

4. V pripravljalni vlogi tožnica vztraja pri svojih tožbenih navedbah.

5. Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

6. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožnica 22. 10. 2015 vložila vlogo za izdajo soglasja k prenosu koncesije, ter da je 8. 12. 2015 vložila urgenco za izdajo soglasja k prenosu koncesije in 16. 2. 2016 ponovno urgenco za izdajo soglasja k prenosu koncesije. Prav tako iz listin izhaja, da je tožena stranka v postopku ugotavljala dejansko stanje in pridobivala podatke za ugotavljanje dejanskega stanja. Med strankama ni sporno, da je tožnica vložila vlogo za izdajo soglasja k prenosu koncesije za opravljanje javne zdravstvene dejavnosti na področju specialistične zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti psihiatrije zaradi statusnega preoblikovanja zasebne ambulante koncesionarke A.A.dr. med., specialistke medicine, na gospodarsko družbo B. d.o.o.. ter, da je tožena stranka tožničino vlogo 5. 12. 2017 zavrnila v pisni obliki, označeni kot: „Zadeva: Odgovor na vlogo za soglasje k prenosu koncesije“, torej v obliki dopisa. Iz vsebine navedenega odgovora izhaja, da je tožena stranka vsebinsko odločila o tožničinem materialnopravnem zahtevku, saj je tožnici odgovorila, da soglasja za prenos koncesije ne bo izdala. To pa pomeni, da bi tožena stranka v konkretnem primeru morala o tožničini vlogi za prenos koncesije odločiti z upravnim aktom, ki ima vse zakonsko predpisane sestavine v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kljub temu, da ima predmetni dopis značaj zavrnilnega akta, po presoji sodišča ni izdan v skladu z določili ZUP. Povedano drugače, ne glede na to, da ni poimenovan in označen kot upravni akt, niti ne vsebuje vseh elementov, ki jih ZUP v določilih 210. člena in 212. člena do 216. člena določa kot obligatorne sestavne dele upravnega akta. Navedeno pomeni, da bi morala tožena stranka v postopku izdaje soglasja k prenosu koncesije postopati po pravilih upravnega postopka, za kar ima podlago v ZUP. To pomeni, da bi morala tožena stranka o tožničinem zahtevku odločiti z upravnim aktom, ki bi imel vse sestavine, kot jih določa 210. člen ZUP (vključno s pravnim poukom o pravnem sredstvu), ne pa zahtevek zavrniti zgolj z dopisom.

7. Ker tožena stranka o tožničinem zahtevku ni izdala upravnega akta z vsemi sestavinami iz 210. člena ZUP, je to bistvena kršitev pravil postopka, zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo. Tožena stranka naj v ponovljenem postopku kršitve postopka odpravi in naj o o tožničinem zahtevku odloči z odločbo z vsemi sestavinami odločbe iz 210. člena ZUP, vključno s pravnim poukom o pravnem sredstvu.

8. Ker je sodišče tožbi ugodilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se ni spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov.

9. Sodišče je v predmetni zadevi odločalo na seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega dopisa ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).