Jedro

Po določbi 5. odst. 27. čl. ZDen se upravičencu, ki v postopku denacionalizacije ne zahteva vrnitve kmetijskih zemljišč, izda priznanica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Prav primer, ko je vrnitev kmetijskih zemljišč v last in posest možna, je tipičen primer, da upravičenec lahko izbere vrnitev v obliki priznanice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2864/97-9 z dne 20.10.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.10.1997. Z njo je bila v 1. točki zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K. z dne 4.4.1997, s katero je bilo tožeči stranki kot zavezancu v denacionalizacijskem postopku po pok. A. in A.G. naloženo, da izroči skrbniku za posebne primere A.G. priznanice v vrednosti 16.803 DEM kot odškodnino za kmetijski zemljišči parc. št. 828 in 230, vl. št. 262, k.o. B. (1. točka izreka), ki sta bili razlaščeni po Zakonu o agrarni reformi in kolonializaciji (Uradni list DFJ, št. 64/45) z odločbama OLO K., Oddelka za gospodarstvo, Odseka za agrarno reformo z dne 17.3.1949 in z dne 2.11.1952, v 2. točki izreka pa sta bila odpravljena zadnji odstavek 1.a točke, ki se je glasil "Priznanice so plačljive v enakih polletnih obrokih v 20 letih. Obrestna mera je 6 %." in 4. točka izreka prvostopne odločbe.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim navaja, da ima glede na 2. člen ZDen upravičenec v denacionalizacijskem postopku predvsem pravico do vzpostavitve prejšnjega stanja, torej pravico do vrnitve premoženja v naravi, in le kolikor premoženja ni mogoče vrniti, pripada upravičencu odškodnina. Upravičenec torej nima pravice izbirati oblike denacionalizacije, razen če to ZDen izrecno določa. Možnost izbire pa je, po mnenju sodišča prve stopnje, v ZDen izrecno predvidena med drugim tudi v primeru denacionalizacije kmetijskih zemljišč, ki jo ureja 27. člen ZDen. Zato sodišče prve stopnje pritrjuje stališču tožene stranke, da imajo upravičenci do denacionalizacije kmetijskih zemljišč možnost izbire, da zahtevajo vrnitev le-teh v naravi ali priznanice Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Navaja še, da za stališče tožeče stranke, da je mogoča odškodnina v obliki priznanic le v primeru, če obstaja ovira za vrnitev kmetijskega zemljišča v naravi, niti v 27. niti v drugih določbah ZDen, ni pravne podlage. Odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo prvostopnega upravnega organa, s katero je bilo zahtevku vlagatelja zahteve za denacionalizacijo na izročitev priznanic ugodeno, je zato po presoji sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je smisel denacionalizacije vzpostaviti stanje, kot je bilo pred podržavljenjem. To pa je predvsem vračilo premoženja v naravi, ki ga, kadar je to mogoče, ne bi smel zamenjati noben drug način. Zato se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke, da imajo upravičenci do denacionalizacije izbirno pravico. Meni, da lahko zahtevajo priznanice samo tisti upravičenci, katerim zemljišča v naravi ni mogoče vrniti zaradi ovir iz 1. odstavka 27. člena ZDen. Navaja še, da se v tem postopku možnost vračanja kmetijskega zemljišča ni ugotavljala. Sodišču zato predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 27. člena ZDen se upravičencu, ki v postopku denacionalizacije ne zahteva vrnitve kmetijskih zemljišč, izda priznanica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Prav primer, ko je vrnitev kmetijskih zemljišč v last in posest možna, je tipičen primer, da upravičenec lahko izbere vrnitev v obliki priznanice. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevaje navedeno določbo zakona tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da niti v 27. členu niti v drugih določbah ZDen ni podlage za mnenje tožeče stranke, ki ga ponavlja v pritožbi, da je odškodnina v obliki priznanic možna le, če obstaja ovira za vrnitev kmetijskih zemljišč v naravi. Sicer pa take ovire v tem primeru že tako ni. Upravni organ je namreč v postopku na prvi stopnji ugotovil in v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da bi bilo mogoče obravnavani kmetijski zemljišči vrniti v last in posest. Sodišče zato zavrača pritožbeni ugovor, da možnost vračila podržavljenih kmetijskih zemljišč v naravi v postopku ni bila ugotavljana.

Ker glede na navedeno niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.