Jedro

Tožnik je praviloma delal v t. i. »ruskem turnusu« (delo je opravljal 12 ur, nato 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah.

Tožnik dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljal samovoljno, ampak po navodilu nadrejenih, zato je iz tega naslova upravičen do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se dovoli sprememba tožbe (točka I izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od junija 2009 do avgusta 2012 obračunati dodatek za izmensko delo v višini 7 % urne postavke osnovne plače tožnika za vsako uro opravljenega dela v manj ugodnem delovnem času in razliko med izplačanim dodatkom za nočno delo in dodatkom za nočno delo za 8 ur v skupnem znesku 1.671,09 EUR bruto, od posameznih mesečnih bruto osnov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje od datumov zapadlosti, kot izhaja iz II. točke izreka. Kar je tožnik zahteval več (to je 618,55 EUR in zastarane obresti), je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku v 8 dneh povrniti njegove stroške postopka v znesku 176,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (II. točka izreka) in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (pravilno: sojenje). V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je predmet spora čisti denarni zahtevek. Meni, da mora tožnik v primeru, ker se je pred vložitvijo tožbe odločil za notranjo pot pred delodajalcem, spoštovati roke, ki so določeni v Zakonu o obrambi (v nadaljevanju ZObr). Sklicuje se na odločitev VDSS v zadevi pod opr. št. Pdp 345/2009 z dne 6. 5. 2009, po kateri zahtevka za plačilo dodatka za povečan obseg dela ni mogoče obravnavati kot denarno terjatev, ki bi jo tožnik lahko uveljavljal neposredno pred sodiščem, saj mora predstojnik oziroma direktor uporabnika proračuna sprejeti poseben sklep, v katerem se določi višina dodatka in čas, v katerem dodatek pripada javnemu uslužbencu. V zvezi se sklicuje še na odločitve VS RS opr. št. VIII Ips 189/2007, VIII Ips 124/2010, VIII Ips 331/2009, VIII Ips 181/2007 in odločitvi VSDS opr. št. Pdp 1033/2012 in Pdp 1086/2012. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil šele 21. 2. 2012, moral pa bi jo najkasneje do 16. 2. 2012, je v skladu z določbo 100. a člena ZObr, tožba prepozna. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožniku pripada dodatek za izmensko delo že na podlagi dejstva, da je takšno delo v resnici opravljal, čeprav ga mora skladno s pravili organizacije dela v Slovenski vojski in obračunom delovnih ur predhodno odrediti načelnik Generalštaba Slovenske vojske (GŠSV). Tožnik je izpovedal, da mu je takšno delo odredil nadrejeni stotnik A.A.. Ukaz s strani načelnika GŠSV za tako delo ni bil izdan. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo 217. člena Pravil Službe v Slovenski vojski (PSSV). Izpodbijana odločitev je napačna, ker formalni pogoj za opravljanje izmenskega dela ni bil podan in je bilo posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi glede same narave dodatka oziroma te svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo, zato se sodbe ne da preizkusiti. Nepojasnjena je ostala tudi odločitev sodišča, da naj bi tožnik v spornem obdobju opravljal izmensko delo ter zakaj naj bi bil upravičen do razlike v plačilu dodatka za nočno delo. V zvezi z dodatkom za nočno delo navaja, da ga je tožniku priznala in izplačala v pravilni višini, za 7 ur nočnega dela, skladno z določbo 149. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo, da je tožnik upravičen do dodatka od junija 2009 do avgusta 20012, saj ni upoštevalo, da lahko tožnik zahteva razliko v plači iz naslova dodatka šele od vložitve zahteve za varstvo pravic naprej, to je od 18. 11. 2011 dalje, ne pa tudi za nazaj. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o tem, zakaj izostanek ukaza načelnika GŠSV o neenakomerni razporeditvi delovnega časa ne more biti razlog, da se tožniku ne prizna dodatka za delo, opravljeno v neenakomerno razporejenem delovnem času. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo svoje stališče, da izostanek ukaza načelnika GŠSV o neenakomerni razporeditvi časa ni razlog, da se že tožniku ne bi mogel priznati dodatek za delo, opravljeno v neenakomerno razporejenem delovnem času. S tem je zavrnilo stališče tožene stranke, da je tak ukaz nujen pogoj za priznanje dodatka. Dejansko gre v tem delu za nestrinjanje tožene stranke z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje in ne za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kot je navedeno v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje to stališče sprejelo potem, ko je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik po nalogu nadrejenega opravljal delo v t. i. „ruskem turnusu“, da je delal 12 ur, temu je sledilo 24 ur počitka, zatem je delal v nočni izmeni 12 ur, temu pa je sledilo 48 ur počitka. Stališče sodišča torej temelji na ugotovitvi, da je tožnik po nalogu nadrejenega delo v izmeni opravljal, pri tem pa ni bistveno, ali mu je bilo takšno delo odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za plačilo ure nočnega dela, oziroma zakaj je tožniku priznalo dodatek za nočno delo tudi za dodatno uro, torej za skupaj 8 ur in ne za 7 ur, kot je to tožniku priznala in obračunala ter izplačala tožena stranka. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožnik delal v nočni izmeni osem ur, da pa je bila v spornem obdobju možnost evidentiranja zgolj od 23.00 ure do 8.00 ure zjutraj, čeprav je tožnik delo opravljal od 22.00 ure dalje. Pritožba v tem delu torej ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v obdobju od februarja 2008 do avgusta 2012 pri toženi stranki zaposlen na formacijski dolžnosti varnostnik - obhodnik. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal dodatek za izmensko delo in neizplačani del dodatka za delo ponoči, sodišče prve stopnje pa je njegovemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo (zavrnilo je le zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti, ki so do vložitve tožbe oziroma spremembe tožbe zastarale).

Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) in Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.). Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZSPJS pripadajo javnim uslužbencem za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatki za izmensko delo, delo v deljenem delovnem času, delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik, ter za delo preko polnega delovnega časa. Navedeni dodatki javnemu uslužbencu pripadajo le za čas, ko dela v času, ki je manj ugoden.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je predmet tega spora čisti denarni zahtevek, v zvezi s katerim ni potreben predhoden postopek varstva pravic pri delodajalcu po 100.a členu ZObr. Tožnik namreč v tem sporu ne izpodbija odločb(e) tožene stranke, temveč vtožuje razliko med plačo, ki mu je bila obračunana in izplačana ter plačo, do katere bi bil po njegovem mnenju upravičen, če bi tožena stranka spoštovala določbe ZSPJS in KPJS glede plačila dodatkov za izmensko delo in delo ponoči. Dodatki k plači, ki jih določa kolektivna pogodba delo

dajalca (KPJS) in s tem posredno tudi pogodba o zaposlitvi, predstavljajo tožnikovo osnovno plačo in s tem denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Takšno stališče je namreč pritožbeno sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. Pdp 952/2014 z dne 17. 9. 2014. Obširno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča je neutemeljeno, saj se v pritožbi citirane odločbe nanašajo na primere, ko ni šlo za čiste denarne zahtevke in je o pravici javnega uslužbenca odločil (ali bi moral odločiti) delodajalec s pisnim sklepom.

ZObr, ki predstavlja specialno ureditev področja poklicnega opravljanja vojaške službe, v prvem odstavku 96. člena določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju po odločitvi nadrejenega zaradi potreb službe, dolžan opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Za posebne delovne pogoje se po drugem odstavku 96. člena ZObr šteje delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami, med drugim delo v neenakomernem delovnem času (1. točka drugega odstavka 96. člena ZObr), izmensko delo (2. točka drugega odstavka 96. člena ZObr) ter delo ponoči (4. točka drugega odstavka 96. člena ZObr). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik praviloma delal v t. i. »ruskem turnusu« (delo so opravljali 12 ur, nato 24 ur počivali, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Tožnik je namreč izpovedal, da je praviloma delal od 8.00 zjutraj do 20.00 ure zvečer, ali od 20.00 ure zvečer do 8.00 ure zjutraj in je v tem času opravljal delo varovanja objekta. Tožnikovo izpoved o opravljanju dela v t. i. »ruskem turnusu« v celoti potrjujejo izpovedi B.B., C.C. in A.A., podane v identičnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 229/2012. Takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da bi za utemeljenost tožbenega zahtevka moral biti izpolnjen formalni pogoj v smislu Ukaza o določitvi delovnega časa in časa obvezne prisotnosti na delovnem mestu v Slovenski vojski (SV) z dne 7. 6. 2010 (B3; v nadaljevanju: Ukaz). Po 1. točki Ukaza načelnik GŠSV določi delovni čas in čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu ter neenakomerno razporeditev delovnega časa za pripadnike SV. Z Ukazom se določijo tudi način in pogoji za prerazporeditev delovnega časa ter način in pogoji za odreditev dela izven rednega delovnega časa, v točki 3.6 pa Ukaz določa, da delo v neenakomernem delovnem času, deljeno ali izmensko organizirano delo odreja načelnik GŠSV na predlog poveljnika bataljona, njemu enake ali višje enote, ob soglasju poveljnika PSSV in poveljnika PDRIU za svoje podrejene PEZ, ki morajo soglasju priložiti tudi svoje mnenje. Ne glede na navedene določbe Ukaza pa je pritožbeno sodišče že v več istovrstnih zadevah kot je obravnavana (glej npr. sodbo in sklep opr. št. Pdp 867/2014 z dne 18. 9. 2014 in sodbe opr. št. Pdp 952/2014 z dne 22. 1. 2015, Pdp 953/2014 z dne 22. 1. 2015 ter Pdp 1008/2014 z dne 12. 2. 2015), zavzelo stališče, da je za odločitev v zadevi bistveno, da je tožnik delo v izmenah opravljal po navodilih nadrejenih delavcev, kot mu to nalaga prvi odstavek 96. člena ZObr. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izhaja, da je tožnik opravljal izmensko delo po odločitvi nadrejenega. Delo so namreč tožniku in sodelavcem odrejali poveljujoči z mesečnim razporedom dela. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je Ukaz o določitvi delovnega časa interni akt delodajalca, ki ga morajo upoštevati poveljujoči pri določitvi delovnega časa, pripadnik SV pa na tak razpored ne more vplivati in je delo dolžan opravljati v skladu z razporedom dela. Za utemeljenost tožbenega zahtevka je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno, da tožnik dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljal samovoljno, zato je iz tega naslova upravičen do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV. Vse nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

Tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da ni obrazložilo odločitve, da je tožnik upravičen do dodatka za nočno delo za 8 in ne za 7 ur, kot je to tožniku priznala, obračunala in izplačala tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se kot nočno delo po določbi prvega odstavka 149. člena ZDR šteje delo v času med 23.00 in 6.00 uro naslednjega dne, če pa je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se za nočno delo šteje osem nepretrganih ur v času med 22.00 uro in 7.00 uro naslednjega dne. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik nočno delo opravljal od 22.00 ure zvečer do 8.00 ure zjutraj. Ker med strankama niti ni sporno, da je nočna izmena pri toženi stranki trajala od 20.00 ure do 8.00 ure, je tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v skladu s 1. odstavkom 149. člena ZDR upravičen do plačila dodatka za delo ponoči za dodatno uro.

Glede na že obrazloženo stališče, da je predmet tega spora čisti denarni zahtevek, v zvezi s katerim ni potreben predhoden postopek varstva pravic pri delodajalcu po 100.a členu ZObr, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožniku vtoževana dodatka pripadala zgolj od vložitve zahteve pri delodajalcu dalje.

Ker tožena stranka odločitve o višini tožnikovega prikrajšanja s pritožbo ni izpodbijala, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) v zvezi s tem preverilo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ugotovilo, da je izpodbijana odločitev tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).