Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1774/2023-12

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1774.2023.12 Upravni oddelek

predaja odgovorni državi članici človekovo dostojanstvo dokazno breme zmotna uporaba materialnega prava pomanjkljiva obrazložitev resna škoda v smislu nečloveškega ravnanja
Upravno sodišče
14. maj 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Prag resnosti nečloveškega ravnanja z vidika 4. člena Listine je dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.

Tožena stranka ni preverila, kako je z realnostjo sprejema tožnika v nastanitvene kapacitete glede na deklaracije o nezmožnosti sprejemanja prosilcev, tožena stranka tudi ni razčistila, ali je Italija sprejela tožnika na standardiziranem obrazcu kot prosilca za mednarodno zaščito, ali kot nekoga, ki je morebiti v postopku vrnitve.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-6121/2023/11 z dne 1. 12. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijani aktom je tožena stranka zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... v kraju ..., državljan Islamske republike Pakistan, in je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito v 1. točki imenovanega prosilca, saj bo imenovani predan Italijanski republiki.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 3. 10. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Organ mu je odvzel prstne odtise in jih dne 3. 10. 2023 poslal v Centralno evidenco, od koder je istega dne pridobil podatek, da je bil prosilec v omenjeno evidenco že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito in sicer dne 30. 7. 2015 s strani Madžarske, dne 10. 5. 2016 s strani Zvezne Republike Nemčije ter s strani Italijanske republike.

3.Glede na navedeno je pristojni organ za prosilca v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca, dne 2. 11. 2023 pa je le prejel odgovor, da Italijanska republika v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

4.Tožena stranka pravi, da je iz zapisnika razvidno, da je bil prosilec seznanjen s potekom dublinskega postopka predaje in s potekom osebnega razgovora. V Helenski republiki je dal vlogo za nov dokument, a ga ni dobil. Prosilec je povedal, da se v Italijansko republiko ne želi vrniti. Pojasnil je, da sta z bratrancem, ki je imel v Italijanski republiki urejen status, začela poslovati. Na tržnici sta prodajala tekstil. Nato je nastopila epidemija koronavirusa. Bratranec je veliko materiala pridobil s pomočjo kredita. Material je prodal po ceni, ki je bila nižja ceni nakupa, zaradi česar je nastal velik dolg. Bratranec je nato pobegnil, on pa je ostal tam. Od njega so nato zahtevali denar. Tekstil je bil pridobljen iz več držav. Ker je njegov bratranec pobegnil, sedaj zahtevajo denar od njega. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je to edini razlog, zaradi katerega se ne želi vrniti v Italijo, je prosilec odgovoril pritrdilno. Uradna oseba je nato prosilcu ponovno pojasnila, kaj je potrebno presojati v predmetni zadevi in prosilca pozvala, naj pojasni, ali meni, da v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prosilec je odgovoril, da ne. Potrdil je, da je razumel vsa vprašanja. Na koncu osebnega razgovora je uradna oseba prosilca vprašala, ali bi želel karkoli dodati. Dodal je, da v Italiji postopek traja dolgo časa. Po prvem intervjuju je izdano dovoljenje, ki se potem podaljšuje. Prosilec je povedal, da so tam, kjer bi morali narediti prvi intervju, z njim naredili končni intervju. Po petnajstih dneh je dobil negativno odločitev. Nato je najel dobrega odvetnika in dobil dovoljenje za začasno prebivanje kot prosilec za mednarodno zaščito. To je trajalo šest mesecev, nato pa mu dovoljenja niso podaljšali. Čakal je eno leto, brez tega pa tam ni mogoče niti delati. Pojasnil je še, da je v Italijanski republiki bila odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite negativna. Eno leto je čakal na podaljšanje. Dobil je termin, ki je bil oddaljen več kot šest mesecev ali eno leto. V vmesnem času ni mogel delati. Prosilec je razumel vsa vprašanja in ni imel pripomb na postopek ali na zapisnik.

5.Glede navedb prosilca da se ne želi vrniti v Italijo, saj se je tam zapletel v finančne težave, pristojni organ najprej pojasnjuje, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanja njegove prošnje. Prav tako ni podal kakšnih konkretnih izjav ali dokazov, da bi z njim kot prosilcem oziroma vlagateljem namere v Italijanski republiki, kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali. Prosilčeve finančne težave v nobenem smislu ne izkazujejo morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema, ki bi predstavljale nevarnost nečloveškega oziroma poniževalnega ravnanja. Pri tem gre namreč za povsem osebne težave prosilca, ki niso v nobenem smislu povezane s postopkom mednarodne zaščite ali postopkom sprejema.

6.Prosilec je sicer povedal, da je v Italiji dolgo časa čakal na podaljšanje dovoljenja in da postopki tam trajajo dolgo časa. Prejel pa je negativno odločitev. Pristojni organ na tem mestu izpostavlja, da to nikakor ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite. Tudi ne gre spregledati dejstva, da se več članic Evropske unije zadnjih nekaj let srečuje z izrazito povečanim številom prošenj za mednarodno zaščito, kar razumljivo pomeni, da lahko nekateri postopki trajajo nekoliko dlje.

7.Po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilca pristojni organ ugotavlja, da njegove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Italiji ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v Dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Italijo.

8.Pristojni organ ocenjuje, da ima Italija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice, kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prav tako pa je Italija polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Prosilec v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Italijo.

9.Pristojni organ izpostavlja še sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. I U 418/2020-9 s 15. 4. 2020 in št. I U 581/2020-7 s 1. 6. 2020, s katerima je Upravno sodišče Republike Slovenije predaji prosilcev v Italijo potrdilo in med drugim pojasnilo, da sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev.

10.Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Italijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

11.V tožbi tožnik pravi, da je v svoji prošnji navedel, da je iz svoje izvorne države odšel pred približno 6 leti, saj so mu tam določene skupine grozile s smrtjo. Iz razloga preživetja in strahu je državo zapustil in se podal na pot do Irana, preko Turčije do Grčije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, tam pa ni dobil nobenega statusa. Toženka je tožnika dne 15. 11. 2023 zaslišala tekom postopka, kjer pa tožnik ni imel pooblaščenca, da bi se z njegovo pomočjo zagovarjal. Iz zapisnika jasno izhaja, da ga toženka ni posebej opozorila na možnost, da si ima v postopku pravico vzeti zagovornika, s pomočjo katerega se lahko zagovarja v postopku in da, če ne razume pravil postopka, ni dolžan odgovarjati na vprašanja toženke.

12.Na pojasnilo toženke, da je razvidno, da je tožnik podal že prošnjo v Madžarski, Nemčiji in Italiji je izrecno odgovoril, da je prošnjo podal v Grčiji, pa statusa ni dobil in je pojasnil, da se je sicer nahajal v Italiji, kjer naj bi prodajal z bratrancem blago, a sta zašla v težave.

13.Tožnik je tekom zaslišanja večkrat povedal, da postopka in pravil ne razume, ta navedba je v zapisniku večkrat zapisana, pa toženka kljub navedenemu izrecnemu dejstvu, da je popolnoma neuka stranka in da postopka ne razume, tožnika ni posebej poučila o pravici do zagovornika, ki si ga lahko prostovoljno izbere, da mu bo v pomoč tekom postopka, posledično je kršila njegove pravice do zagovora. Iz navedb tožnika v zapisniku jasno izhaja, da tožnik popolnoma drugače izpoveduje, kot pa mu je toženka pojasnila dejansko stanje.

14.Iz registracijskega lista z dne 23. 10. 2023 izhaja, da je bil tožnik zabeležen pri nezakonitem vstopu v Slovenijo pri PP Brežice iz smeri Hrvaške in sicer se je skupina 15 vkrcala v tovorno vozilo v Zagrebu in dne 28. 9. 2023 prispela v Slovenijo. Pred tem pa se je 6 let zadrževal v Grčiji, kjer je opravljal delo pralca avtomobilov. Gre torej za popolnoma drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz samega zapisnika toženke z dne 15. 11. 2023. Takšno neskladje bi morala toženka v postopku razjasniti in pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje tožnika, torej kakšen je bil njegov postopek pred vložitvijo prošnje v Sloveniji, kje se je nahajal, ali je dejansko resnično, da je podal tožnik prošnjo pred 6 leti v treh različnih državah, Madžarski, Nemčiji in Italiji. Iz spisa pa ne izhaja in dejansko stanje upravnega spisa ne izkazuje vložitve prošnje še manj zavrnilne odločbe s strani Italije.

15.Izpodbijani akt ima takšne pomanjkljivosti v smislu notranjih nasprotij oziroma nejasnosti ter pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja, da se ga ne da preizkusiti in da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka.

16.Prav tako bi tožnik bil v primeru vračanja v Italijo izpostavljen nevarnostim in nečloveškemu ravnanju, saj je Italija zaradi izjemno povečanega števila beguncev razglasila izredne razmere v mesecu aprilu letošnjega leta (Vir: https://www.delo.si/novice/svet/salvini-bi-begunce-iz-italije-vracal-v-slovenijo). Tožnik torej ne bi imel možnosti bivanja v urejeni nastanitvi niti ne hrane in vode, saj zaradi razglašenih izrednih razmer država nima kapacitet in možnosti nuditi normalne pogoje bivanja in življenja za prosilce. Tega pa toženka v postopku ni ugotavljala in presojala, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno.

17.Po pravu EU in sodni praksi ESČP mora biti presoja tveganja v primeru predaje stroga, ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja. Stroga presoja tveganja pa ne dopušča pristopa,po katerem bi bilo sprejemljivo postaviti popolno ločnico med policijskim postopkom pred formalnim sprejemom prošnje mednarodno zaščito in sprejemom tujca oziroma prosilca po Dublinski uredbi. T.i. sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in za to, da se aktivirajo procesne in materialno pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe, to dejstvo ne daje podlage toženi stranki, da ignorira ali zelo površno uporablja upravno in ustavno sodno prakso v Republiki Sloveniji, ki je skladna z evropskim pravom glede razlage t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja. Odreditev izrednih razmer samo po sebi pomeni tveganje za neprimerno in nečloveško ravnanje tožnika pri njegovem vračanju v Italijo.

18.V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 15. 11. 2023 izhaja, da je uradna oseba tožečo stranko vprašala ali ima pooblaščenca, za katerega bi želela, da je prisoten na osebnem razgovoru. Tožeča stranka je odgovorila, da ga nima. Prisotnost pooblaščenca je pravica stranke, ki je bila tožeči stranki več kot očitno omogočena, nikakor pa ni dolžnost pristojnega organa, oziroma tožene stranke, da prisotnost pooblaščenca zagotovi. Na osebni razgovor je bila tožeča stranka ustrezno in pravočasno vabljena, v primeru, da bi želela, da je pri razgovoru prisoten pooblaščenec, bi si to seveda lahko uredila. Tekom osebnega razgovora je uradna oseba večkrat preverila razumevanje postopka pri tožeči stranki in tudi ponovno pojasnila nekatere dele postopka. Iz zapisnika prav tako izhaja, da je bila tožeča stranka s strani uradne osebe seznanjena, naj opozori, če kakšnega vprašanja ne bo razumela. Poleg tega je uradna oseba pri tožeči stranki preverila, če je razumela vsa zastavljena vprašanja, tožeča stranka je odgovorila pritrdilno.

19.Tožeča stranka meni, da se njene navedbe povsem razlikujejo od tega, kako je tožena stranka v predmetni zadevi pojasnila dejansko stanje. Tožena stranka izpostavlja povsem zmotno pojasnjevanje predmetne zadeve s strani tožeče stranke ter številne kontradiktornosti v njenih tožbenih navedbah. Tožena stranka najprej pojasnjuje, da tožeča stranka v tožbi izpostavlja, da je v Republiko Slovenijo vstopila iz Republike Hrvaške, pred tem, pa naj bi se šest let nahajala v Grčiji. S temi navedbami posredno izpostavlja dvom v ugotovitve tožene stranke v zvezi s tem, kje se je tožeča stranka dejansko nahajala pred podajo prošnje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka dodaja, da je iz navedb tožeče stranke mogoče razbrati namige, da se v Italiji ter drugih državah Evropske unije sploh ni nahajala, oziroma naj tam ne bi podala prošenj za mednarodno zaščito.

20.Tožena stranka na tem mestu pojasnjuje, da njene ugotovitve izhajajo iz uradnih evidenc. Iz EURODAC izpiska s 3. 10. 2023 namreč jasno izhaja, da je tožeča stranka podala več prošenj za mednarodno zaščito in sicer: dne 30. 7. 2015 na Madžarskem, dne 10. 5. 2016 v Nemčiji in dne 3. 7. 2019 v Italiji. Odgovor Madžarske št. 2142-6121/2023/4 prav tako potrjuje, da je tožeča stranka dejansko podala prošnjo na Madžarskem in po tem državo zapustila. Dejstvo, da je tožeča stranka podala več prošenj za mednarodno zaščito ostaja neizpodbitno, tožena stranka pa tožeče stranke s tem ni posebej soočala, saj so postopki tožeče stranke na Madžarskem in v Nemčiji v predmetni zadevi povsem brezpredmetni.

21.Tožena stranka pojasnjuje, da nikakor ne gre slediti povsem zmotnim navedbam tožeče stranke, da dejansko stanje upravnega spisa ne izkazuje vložitve prošnje in zavrnilne odločbe s strani Italije. To, da je tožeča stranka prošnjo za priznanje mednarodne zaščite dejansko vložila v Italiji namreč potrjujejo tako listinski dokazi, kot izjava tožeče stranke. Iz EURODAC izpiska št. 2142-6121/2026-2 s 3. 10. 2023 izhaja, da je tožeča stranka prošnjo v Italiji vložila dne 3. 7. 2019. Poleg tega vsekakor ne gre spregledati dejstva, da je tožena stranka dne 2. 11. 2023 prejela odgovor, da Italija v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožeče "stranke, kar zagotovo potrjuje, da je tožeča stranka v Italiji dejansko podala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega pa iz izjave tožeče stranke, ki jo je podala na osebnem razgovoru 2142-6121/2023/10 (1221-11) dne 15. 11. 2023, jasno izhaja, da je v Italijanski republiki podala prošnjo, ki pa je bila zavrnjena.

22.Tožena stranka izpostavlja da so razlogi, zaradi katerih je tožeča stranka zapustila izvorno državo, v predmetni zadevi brezpredmetni, saj gre za dublinski- postopek. Kot je bilo tožeči stranki pojasnjeno na osebnem razgovoru, je v predmetni zadevi ključna presoja obstoja morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v državi sprejema v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema, ki bi lahko za prosilca ob vrnitvi v Italijo pomenile možnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

23.Tožeča stranka meni, da bi bila v primeru vračanja v Italijo izpostavljena nevarnostim, nečloveškemu ravnanju in nevarnim razmeram, saj je Italija zaradi izjemno povečanega števila beguncev v aprilu letos razglasila izredne razmere. Tožeča stranka navedbe podpira s spletnim člankom Dela1 in pojasnjuje, da torej v Italiji ne bi imela možnosti bivanja v urejeni nastanitvi niti ne hrane in vode, saj zaradi razglašenih razmer država nima kapacitet in možnosti nuditi normalne pogoje bivanja in življenja za prosilce.

24.Tožena stranka pojasnjuje, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev v državo sprejema ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 245/2022 z 11. 1. 2023. Pri članku, ki ga tožeča stranka-prilaga, v prvi vrsti ne gre za poročilo ali drugi dokument organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Poleg tega pa navedeni članek v nobenem smislu ne govori o obravnavi oseb, ki so v Italijo vrnjene v Dublinskem postopku, ampak o tem, da je takratni notranji minister Italije izjavil, da bo uvedel notranji nadzor na meji z Republiko Slovenijo, če Republika Slovenija ne bo sprejela oseb skladno z dogovorom o vračanju. V zvezi z razglašenimi izrednimi razmerami in povečanim prihodom migrantov, tožena stranka najprej izpostavlja, da se večina držav članic zadnjih nekaj let srečuje z izrazito povečanim številom prosilcev za mednarodno zaščito, ne samo Italija. Tudi Republika Slovenija pri tem ni izjema. Vsekakor pa je Italija, ne glede na izredne razmere, s pozitivnim odgovorom sprejela pristojnost za obravnavo tožeče stranke in se s tem zavezala k njenemu sprejemu in obravnavi.

1Vir: https://www.delo.si/novice/svet/salvini-bi-begunce-iz-italije-vracal-v-slovenijo

25.Upravno sodišče je s sklepom z dne 25. 3. 2024 zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

26.Republika Italija je najmanj od sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Tarakhel proti Švici tista država članica EU, v zvezi s katero imajo vsaj posebej ranljivi prosilci za mednarodno zaščito, ki jim bo oziroma jim je prošnja v Sloveniji zavržena, ker bodo predani Italiji, zahtevek, ki ni očitno neutemeljen z vidika varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in sicer zaradi nastanitvenih oziroma bivanjskih pogojev prosilcev za mednarodno zaščito. V teh primerih je zato potrebna stroga ocena tveganja, to je natančna in celovita ocena, na podlagi primerjave med več različnimi relevantnimi viri informacij o stanju v predmetni državi članici EU, in sicer o tem, ali bi lahko prišlo do kršitve pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v primeru predaje. Zato se v tovrstnih zadevah ni mogoče avtomatično in enostavno opreti zgolj na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU iz člena 4(3) Pogodbe o EU.

27.Upravno sodišče je namreč v sodbi v zadevi I U 1485/2023 z dne 25. 3. 2024 interpretiralo pravo EU, zlasti na podlagi sodb Sodišča EU v zadevah B in C.K in ostali proti Sloveniji, v tem smislu, da tudi z vidika prava EU oziroma načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU velja, da kadar obstajajo resni pomisleki, da bi predaja lahko pomenila dejansko nevarnost nečloveškega ravnanja, mora sodišče oziroma pristojni organ odpraviti te pomisleke, tako da se prepriča, ali so zaradi stanja v državi članici EU glede sprejema prosilcev za mednarodno zaščito okoliščine morebiti takšne, da bi bilo potrebno pred predajo sprejeti določene preventivne ukrepe.

28.V okviru stroge presoje oziroma ocene tveganja je pomembno, da je za razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin v zvezi z utemeljenim strahom pred preganjanjem ali resno škodo, breme dokazovanja glede splošne situacije in okoliščin v državi izvora na pristojnem organu. Ta ima namreč bistveno lažji dostop do relevantnih informacij o stanju v državi in ima v zvezi s tem obveznost, da dejstva ugotovi tudi proprio motu. Pri ocenjevanju tveganja za preganjanje ali resno škodo pristojni organ ni nujno vezan in omejen na tista dejstva, ki jih navede prosilec, če so relevantna dejstva prosto dostopna in bi jih organ (ali sodišče) moral(o) poznati. Ustavno sodišče RS pravi, da mora v azilnem postopku pristojni organ po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu gredo po zakonu.

29.V konkretnem primeru sicer ne gre za posebej ranljivega prosilca. Vendar pa vsaj od dne 5. decembra 2022 naprej velja oziroma je splošno znano, da je dublinska enota Republike Italije razglasila začasni suspenz sprejemanja prosilcev na podlagi Dublinske uredbe 604/2013 zaradi nezmožnosti nastanitvenih kapacitet in povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito v Italiji. Tožnik se v tožbi sklicuje na razglasitev izrednih razmer iz meseca aprila leta 2023. V tej zvezi so relevantna že nekaj časa javno dostopna poročila iz različnih virov, kot so: UNHCR, Agencija EU za azil, AIDA (Dublin Italy, 31. 5. 2023), AIDA (The Implementation of the Dublin III Regulation in 2022, November 2023).

30.Od sodbe Sodišča EU v zadevi CIMADE pa velja, da spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine, v skladu s katerim je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotujejo temu, "da bi bil prosilec za azil izključen - čeprav le za začasno obdobje po vložitvi prošnje za azil in preden bi bil dejansko predan odgovorni državi članici - iz zaščite minimalnih standardov, ki jih določa ta direktiva." Če to velja za varstvo pravice do človekovega dostojanstva v državi članici, ki je poslala zahtevo za ponovni sprejem drugi državi članici, razumljivo velja tudi za sprejem prosilca za mednarodno zaščito v državi članici, ki je sprejela odgovornost za odločanje o prošnji.

31.Vendar pa je treba temu standardu dodati novejšo sodno prakso Sodišča EU, ki je nekoliko bolj konkretizirala vsebinske kriterije za varstvo človekovega dostojanstva, in sicer je postavilo, da ni mogoče ugotoviti, da bi "vsaka kršitev temeljne pravice" ali da bi "že najmanjša kršitev" direktiv EU zadostovala, da se prepreči predaja prosilca za azil v državo članico, ki je sicer pristojna. Če bi na primer upravni ukrep odstranitve iz države prizadel zasebnost tujca zgolj v smislu njegovih obstoječih socialnih odnosov, ki jih je vzpostavil v drugi državi članici EU, to v skladu z načelom sorazmernosti samo po sebi ne more ovirati sprejetja odločbe o odstranitvi oziroma predaji.

32.Prag resnosti z vidika 4. člena Listine je dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

33.V obravnavani zadevi tožnik pred izdajo izpodbijanega akta ni imel pooblaščenca, svetovalca za begunce. Deklaracija z dne 5. 12. 2022 se ne nanaša na njegove osebne okoliščine, ampak na splošno stanje v Italiji v zvezi s sprejemom prosilcev za mednarodno zaščito, kar je sicer tožnik opisal s svojimi besedami na podlagi njegovih izkušenj. Morala pa je za to situacijo v Italiji vsaj od dne 5. 12. 2022 naprej vedeti tožena stranka. Zato bi tožena stranka morala po uradni dolžnosti preveriti in sicer preko relevantnih informacij o stanju v Italiji ali na podlagi načela medsebojnega sodelovanja konkretno glede nastanitvenih kapacitet in možnosti, da tožnik ne bi bil prepuščen okoliščinam bivanja, ki niso združljive z zgoraj omenjenimi standardi varstva človekovega dostojanstva. Šele na podlagi skrbne analize zbranih podatkov in dejstev iz omenjenih in morebiti drugih poročil ali konkretnega odgovora pristojnega organa iz Italije bi tožena stranka lahko odvrnila vsakršen dvom, morebiti na podlagi določenega specifičnega zagotovila s strani pristojnega organa Republike Italije, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bo prišlo zaradi predaje, ker bo tožnik v konkretnem primeru, kljub morebitnim drugačnim splošnim informacijam o stanju v Italiji, lahko nastanjen v določen nastanitveni center. Potrditev sprejema pristojnosti na podlagi standardnega obrazca z dne 2. 11. 2023, ki ga je prejela tožena stranka na podlagi standardiziranega obrazca, za primer Italije in v danih okoliščinah ne zadostuje. Potrditev sprejema pristojnosti na podlagi standardnega obrazca izpričuje - v nasprotju s splošno znanimi podatki iz obdobja med 5. 12. 2022 in aprilom 2023, ki bi jih tožena stranka morala poznati in jih upoštevati - da Italija sprejema tožnika kot prosilca, katerega prošnja se obravnava, ali pa kot osebo, ki na ozemlju Italije nima dokumenta za bivanje. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da je imel dva intervjuja, da je dobil negativno odločitev, potem pa je najel "dobrega" odvetnika in dobil "permesso di soggiorno" (dovoljenje za bivanje) "kot prosilec za mednarodno zaščito" in torej ne kot tujec. Po 6 mesecih pa mu tega dovoljenja niso podaljšali.

34.Poleg navedene napake, ko tožena stranka ni preverila, kako je z realnostjo sprejema tožnika v nastanitvene kapacitete glede na deklaracije o nezmožnosti sprejemanja prosilcev, tožena stranka tudi ni razčistila, ali je Italija sprejela tožnika na standardiziranem obrazcu kot prosilca za mednarodno zaščito, ali kot nekoga, ki je morebiti v postopku vrnitve. V izpodbijanem aktu izhaja iz stališča, da je tožnik v Italiji zaprosil za mednarodno zaščito oziroma bo sprejet kot prosilec za mednarodno zaščito in da ga bo Italija kot takega sprejela, uradna oseba je tudi tekom zaslišanja tožniku pojasnjevala, da bo Italija obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in mu je postavila vprašanje glede sistemskih pomanjkljivosti pri sprejemu prosilcev za azil, torej je govorila o postopku mednarodne zaščite v Italiji, ne pa o postopku vrnitve po Direktivi o vračanju 2008/115. V odgovoru na tožbo pa tožena stranka pravi, da je bila prošnja tožnika v Italiji že zavrnjena, kar bi pomenilo, da bo obravnavan po Direktivi o vračanju 2008/115/EU (drugi odstavek na str. 3 odgovora na tožbo). Tudi te okoliščine so ostale v upravnem postopku nerazčiščene.

2Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Tarakhel proti Švici, št. 29217/12, 4. 11. 2014.

3Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

4Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

5Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

6Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

7Sodba Sodišča EU v zadevi C-277/11, M. proti Irski, 22. 11. 2012, točka 66.

8Sodba Sodišča EU v zadevi C-277/11, M. proti Irski, 22. 11. 2012, točka 66.

9Sodba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-155/11, 18. 4. 2013, točka 9.

10Sodba Sodišča EU v zadevi C-179/11, CIMADE in GISTI proti Franciji, 27. 9. 2012, točka 56.

11Sodba Sodišča EU v zadevi C-233/12, Boujlida proti Belgiji, 11. 12. 2014, točka 48.

12Sodba Sodišča EU v zadevi C-233/12, Boujlida proti Belgiji, 11. 12. 2014, točka 48.

13Sodba Sodišča EU v zadevi C-233/12, Boujlida proti Belgiji, 11. 12. 2014, točka 48.

14Sodba Sodišča EU v zadevi C-233/12, Boujlida proti Belgiji, 11. 12. 2014, točka 48.

15Sodba Sodišča EU v zadevi C-233/12, Boujlida proti Belgiji, 11. 12. 2014, točka 48.

35.Če bo po dopolnjenem ugotovitvenem postopku tožena stranka prišla do sklepa, da ne more odvrniti vsakršnega dvoma, da do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja zaradi predaje ne bo prišlo, potem bo morala prevzeti odgovornost za obravnavo prošnje na podlagi določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe 604/2013.

36.Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialnega prava iz drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe 604/2013, kar je očitno imelo za posledico tudi napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu, in je prišlo do kršitve procesne komponente pravice iz 4. člena Listine v navezavo na načelo medsebojnega zaupanja in sodelovanja med državami članicami EU iz člena 4(3) PEU, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka in posledično 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

37.Tožnik ni utemeljil predloga za izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, za kar bi bila potrebna glavna obravnava, ampak je to omenil pavčalno na zadnji strani tožbe skupaj z vpogledom v spis. Izhajajoč iz neposrednega učinka določbe 27. člena Dublinske uredbe v povezavi z 47. členom Listine in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito, in glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, sodišču o tožbi ni razsodilo na podlagi glavne obravnave.

38.Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

-sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravica do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

-ti dve pravici pa je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

39.V konkretni zadevi je sodišče tožbi tožnika ugodilo. Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

40.Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno" oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ Dublinske uredbe ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" /.../. S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.

41.Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave. Sojenje brez glavne obravnave je dovoljeno, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ali če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

42.Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.

43.V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

Razlaga vsebine pravnega pouka v tej sodbi

44.V tem razdelku obrazložitve Upravno sodišče podaja razlago glede vsebine pravnega pouka, po katerem tožena stranka nima možnosti vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo zaradi upoštevanja načela enakovrednosti v zvezi z direktnim učinkom določbe 47. člena Listine. Ob tem sodišče pripominja, da je razlaga tega pravnega instituta s strani Vrhovnega sodišča RS drugačna od razlage Upravnega sodišča, kar je razvidno tudi iz pravnega pouka.

45.Upravno sodišče je namreč v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej, izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede (ne)možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče ponovilo dosedanjo interpretacijo (ne)možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno interpretacijo prava EU kot Upravno sodišče.

16Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

17Sodba Sodišča EU v zadevi C-277/11, M. proti Irski, 22. 11. 2012, točka 66.

18Sodba Sodišča EU v zadevi C-277/11, M. proti Irski, 22. 11. 2012, točka 66.

19Sodba Sodišča EU v zadevi C-277/11, M. proti Irski, 22. 11. 2012, točka 66.

20Sodba Sodišča EU v zadevi C-277/11, M. proti Irski, 22. 11. 2012, točka 66.

21Sodba Sodišča EU v zadevi C-277/11, M. proti Irski, 22. 11. 2012, točka 66.

22Sodba Sodišča EU v zadevi C-277/11, M. proti Irski, 22. 11. 2012, točka 66.

23Sodba Sodišča EU v zadevi C-277/11, M. proti Irski, 22. 11. 2012, točka 66.

24Sodba Sodišča EU v zadevi C-277/11, M. proti Irski, 22. 11. 2012, točka 66.

25Sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 175/2023, 5. 7. 2023, točka 9.

26Sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 175/2023, 5. 7. 2023, točka 9.

27Sodba Sodišča EU v zadevi C-399/11, Melloni, 26. 2. 2013, točka 59.

28Sodba Sodišča EU v zadevi C-399/11, Melloni, 26. 2. 2013, točka 59.

29Sodba Sodišča EU v zadevi C-399/11, Melloni, 26. 2. 2013, točka 59.

30Sodba Sodišča EU v zadevi C-399/11, Melloni, 26. 2. 2013, točka 59.

31Sodba Sodišča EU v zadevi C-399/11, Melloni, 26. 2. 2013, točka 59.

46.V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo, da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi." Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji." Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, "ne obstaja več. Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc".

47.Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf, bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

48."Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)." Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila "onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije", kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za tožnika in ne za toženo stranko. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno. Mutatis mutandis to isto velja tudi za možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero je odpravljena odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

49.Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice." Vendar je Vrhovno sodišče v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti. Torej ne gre za nevezano procesno avtonomijo.

50.V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.

51.V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik po Zakonu o tujcih nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.

52.Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)." Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."

53.Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."

54.Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "sistemsko zgrešeno". Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

55.Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU. Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah.

32Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

33Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

34Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

35Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

36Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

37Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

38Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

39Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

40Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

41Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

42Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

43Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

44Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

45Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

46Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

56.Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU namreč izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.

57.Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

58.Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči." Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri "presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni." To je ravno nasprotno interpretaciji Sodišča EU, ko le-to v zadevi JP utemeljuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.

59.Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema. To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

60.Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v nekaterih tovrstnih zadevah (tudi v zvezi s pritožbo po Dublinski uredbi 604/2013) ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati. Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in določili člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

61.Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: "Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče." Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je izpodbijani akt odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.

62.Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva natančnejšo presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

63.V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."

64.Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "vedno" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.

47Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

48Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

49Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

50Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

51Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

52Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

53Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

54Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

55Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

56Sodba Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, točka 96.

65.V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

66.Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU, ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi. V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

67.Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 v odstavkih 9 in 10, saj Upravno sodišče ne uspe podlage za vsebino argumentov v teh dveh odstavkih obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča najti v razlagi načela enakovrednosti, ki jo je podalo Sodišče EU v zgoraj citiranih sodbah. Kljub temu, da imajo države članice EU glede ureditve pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo procesno avtonomijo, to namreč ne pomeni, da pri obravnavi procesne avtonomije v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko sodbo niso vezane na razlago načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, kot jo je podalo Sodišče EU. Pri upoštevanju te razlage pa je prvostopenjsko sodišče varovano tudi z načelom sodniške neodvisnosti, saj mora po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče EU, meni, da ta presoja ni skladna s pravom EU. Zaradi (avtonomne) razlage, ki jo je podalo Upravno sodišče v tej zadevi, upoštevajoč določbo drugega pod-odstavka člena 267 PDEU, za izrek sodbe v tej zadevi Upravno sodišče ne potrebuje odgovora na predhodno vprašanje s strani Sodišča EU.

-------------------------------

1"V Italiji izredne razmere, Salvini bi begunce vračal v Slovenijo”, Delo: 11. 4. 2023, dostopno na: https://www.delo.si/novice/svet/salvini- bi-begunce-iz-italije-vracal-v-slovenijo/.

2App. no. 29217/12, 4. 11. 2014.

3Glej mutatis mutandis: Soering v. U.K., App no 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 85, 117; L.M. and others v Russia, App no 40081/14 15.10. 2015, odst. 104; M.A. and others v. Lithuania, App no 57993/17, 11. 12. 2018, odst, 66, 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, App no 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 136; B, C-233/19, paras. 63-66.

4Soering v. the U.K., App no 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 91; J.K. and others v. Sweden, App no 59166/12, 23. 8. 2016, odst. 51, 83, 86.

5Mamatkulov and Askarov v. Turkey, App no46827/99 and 46951/99, odst. 67; Saadi v Italy,App no 37201/06, 28.2.2008, odst. 143; J.K. and others v Sweden, App no 59166/12, 23. 8. 2016, para, 87, 83, 90; N.S. and M.E., C-411/10 and C-493/10, odst. 94, 106; C.K. and others v. Slovenia, C-578/16 PPU, odst. 60; Jawo, C-163/17, odst. 85.

6Natančneje o tem glej sodbo Upravnega sodišča I U 1485/2023 z dne 25. 3. 2024, zlasti odstavki 118-125.

7J. K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23.8.2016, odst. 98.

8M. S. S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 366; J. K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23.8.2016, odst. 87, 90, 98; F. G. v. Sweden, App. no. 43611/11, dne 23.3.2016, odst. 115, 126; Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, 21.11. 2019 odst. 141, 148; M. M., C-277/11, odst. 66. Ustavno sodišče RS v zvezi s tem pravi, da mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca (št. U-I-292/09, št. Up-1427/09 z dne 20. oktobra 2011, tč. 18; št. Up-763/09-19 z dne17. septembra 2009, tč. 6; št. U-I-238/06-19 z dne 7. decembra 2006, tč. 11). O napakah organov in sodišč v zvezi z zanemarjanjem te obveznosti glej: M. O. v. Switzerland, št. 41282/16 20.6.2017, odst. 85, 89, 78; F .G. v Sweden, št. 43611/11, 23.3.2016, odst. 156-157; M. A. M. c. Suisse, Req. no. 29836/20, 26.4. 2022, odst. 64-65.

9Odločba US RS, št. U-I-238/06-19 z dne 7. 12. 2006, tč. 11.

10CIMADE, C-79/11, 27. 9. 2012, odst. 56.

11N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, 21. 12. 2011, odst. 82, 84.

12X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 100.

13Če na primer prosilci običajno niso deležni oblik družinske solidarnosti, ki so jih deležni državljani te države članice, in ki nadomestijo nezadostnost njenega socialnega sistema, to ne more zadostovati za utemeljitev ugotovitve, da bi se prosilec za mednarodno zaščito, če bi bil predan v navedeno državo članico, znašel v takem položaju hudega materialnega pomanjkanja (Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 92-94; glej tudi mutatis mutandis : Ibrahim, C-297/17, 19. 3. 2019, odst. 101).

14J.K. and others v Sweden, App. no. 59166/12, 23.8.2016, odst. 102.

15Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 15. 11. 2023, str. 3.

16Mutatis mutandis: Torubarov, C-556717, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.

17Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.

18Ibid. odst. 32-35, 37-39.

19Ibid. odst. 41.

20Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.

21Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14). V praksi se sicer pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).

22Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.

23Ibid. odst. 49.

24Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.

25Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

26Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.

27Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 58-59.

28Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.

29Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

30Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34.

31C-556/21.

32V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava."

33C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.

34Ibid. odst. 28.

35Ibid. odst. 29.

36Ibid. odst. 30.

37Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "posamezniku" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).

38E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.

39Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11.

40I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11.

41C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32.

42Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13.

43LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.

44Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

45I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

46Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58.

47O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37.

48Glej člen 47(1) Listine.

49JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38.

50Ibid. odst. 39.

51I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.

52Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47.

53I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (odst. 9), kjer Vrhovno sodišče doda argument, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti "ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela".

54Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26).

55JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.

56X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68.

57Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.

58N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.

59Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

60V teh dveh odstavkih Vrhovno sodišče med drugim pravi, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela in da je Upravno sodišče zaradi načela pravne države in enakega varstva pravic (22. člen in 2. člen ustave) vezana na stališče Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti pritožbe države zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, s katero je bilo tožbi tožnika ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek.

61RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 75.

62Za drugačno pravno stališče glede tega glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, odst. 9-15 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 9-15.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/14, 51/1-4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3(2), 3(2)/2

Pridruženi dokumenti

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS Sodba I U 146/2024-12, z dne 30.05.2024, ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.146.2024.12

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia