Jedro

1.Prepoved nadaljnjega vznemirjanja se lahko zahteva takrat, kadar tožeča stranka dokaže: poseg v njeno lastninsko pravico s strani tožene stranke, trajanje vznemirjanja ali ponavljajoče se vznemirjanje, da obstaja ponovitvena nevarnost in da tožena stranka ne dokaže, da ima pravico do vznemirjanja.

2.Po 186. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

Izrek

Pritožbi tretjetožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se s p r e m e n i v 1. odstavku izreka, tako da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, ki se nanaša na tretjetoženo stranko.

V preostalem delu se pritožba tretjetožene stranke in v celoti pritožba prvo in drugotožene stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi .

Prvo in drugotožena stranka nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, naj tožene stranke prenehajo vznemirjati tožeči stranki ter posegati v nepremičnino, ki stoji na parc. št. 1191, k.o. K., predvsem ne smejo izvajati nobenih gradbenih in drugih del, ki bi poslabšala stanje nepremičnine. Toženim strankam je naložilo, da iz naslova odškodnine za vzpostavitev prejšnjega stanja solidarno plačajo tožečima strankama znesek 889.312,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1997 dalje do plačila ter znesek 660.822,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1997 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 625.840,52 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2004 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se pritožujejo tožene stranke po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje stroškovne odločbe dalje do plačila. V pritožbi navajajo, da je izrek sodbe premalo določen, da bi bil izvršljiv. Ni pa tudi izkazano, da naj bi tožene stranke posegale v nepremičnino, ki stoji na parc. št. 1191 k.o. K. (dela so se izvajala na nepremičnini, last toženih strank). O tem ni navedb in ne dokazov. Sodišče je postavilo izvedenca gradbene stroke, katerega mnenju je v celoti sledilo, brez vsebinske obrazložitve pa zavrnilo predlog toženih strank za postavitev novega izvedenca. Samo je presodilo, da je izvedensko mnenje strokovno in argumentirano. S tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Taka obrazložitev je pavšalna, sodišče, ki nima strokovnega znanja s področja gradbeništva, ni sposobno ocenjevati strokovne argumentacije izvedenca. To je možno le v primerjavi z drugim izvedenskim mnenjem, kar pomeni, da lahko strokovnost izvedenskega mnenja izpodbije le drugi izvedenec. Sodišče je glede višine škode zmotno uporabilo materialno pravo z vidika dokaznega bremena. Ni res, da tožene stranke niso ugovarjale višini tožbenega zahtevka oz. obsegu škode. Tožena stranka je na naroku 23.1.2002 navedla, da tožeča stranka ni dokazala višine škode ter da je v spis vložila le dva računa izvajalca Š. B., kar pomeni, da je tožeča stranka predložila dokaz, ne da bi podala navedbe, kaj se s tem dokazom dokazuje. Najprej je treba navesti obseg škode, to je obseg razpok, ki naj bi nastale zaradi porušitve zidu. Šele potem se postavi vprašanje cene za sanacijo razpok. Dolžnost tožečih strank je, da podajo navedbe o obsegu poškodb in višini škode, dolžnost toženih, če je izkazana vzročna zveza med njihovim ravnanjem in nastalo škodo, pa to, da se eskulpirajo. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo glede dokaznega bremena o obsegu poškodb in višini škode, saj je tožeča stranka tista, ki obsega poškodb niti ni navajala.

Tretjetožena stranka v posebej vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. V pritožbi navaja, da že od leta 1996, po zaključitvi pogodbenih del na objektu v K., v ničemer ne vznemirja tožnikov. Sodišče tudi sicer ni ugotovilo, da bi se vznemirjanje, ki se navaja in na katero se zahtevek nanaša, še vedno dogajalo in je prenehalo tako, kot že navedeno. Sodba v tem delu nima razlogov, zahtevek tožnikov pa ne dejanske podlage. Toženim strankam je sodišče naložilo v plačilo celotno odškodnino, kljub temu, da iz izvedenih dokazov izhaja podlaga za deljeno odgovornost za nastanek zatrjevane škode. Izvedenec je ob zaslišanju povedal, da je eden ključnih razlogov za nastanek razpok na predelnih stenah in stropovih to, da te predelne stene stojijo na lesenih stropovih, in ker se ob vsakem, tudi manjšem premiku, pojavijo vibracije, nastajajo razpoke. Do razpok bi prišlo tudi, če ne bi bilo rušenja, vendar v manjšem obsegu. Iz navedenega izhaja zaključek, da so razpoke v stanovanju tožnikov bile že pred obravnavanim škodnim dogodkom. V kolikšnem obsegu so obstajale, izvedenec ni pojasnil, bi pa to bilo potrebno ugotoviti. Da ne gre za zanemarljiv obseg tega, pa kaže dejstvo, da je bil omet slab, saj je tako povedala priča B. in zato že toliko bolj občutljiv za nastajanje novih. B. je popravljal stene po celotni površini stanovanja in s tem tudi razpoke, ki so že bile, kakor tudi tiste, ki so se pojavile po škodnem dogodku. To bi bilo potrebno ugotoviti, ker ni jasno, ali so razpoke nastopile zaradi škodnega dogodka na vseh stenah in po celotnem stanovanju, ali pa tudi ne. Zato tretjetožena stranka meni, da ni dolžna nositi celotnega zneska popravila vseh sten stanovanja in s tem vseh razpok, tudi tistih, ki jih najverjetneje sploh ni povzročila. Glede na to, da izvedenec ugotavlja, da so razpoke na nosilnih stenah in na nekaterih oslabljenih predelih stenah nastale zaradi zrušitve nosilnega zidu, je pripravljena priznati določen del zahtevane odškodnine, ne pa zneska v celoti. Nasprotuje tudi vtoževanim obrestim za čas od izdaje računa pa do dneva spremembe tožbenega zahtevka na obravnavi v letu 2001. Ta čas je potekel po krivdi tožnikov, saj z računi in novim zahtevkom niso bili seznanjeni, čeprav naj bi bili izdani že leta 1997. P. d.o.o. je bila pripravljena popraviti škodo, ki je nastala in o tem je izpovedala tudi priča B. K.. Sodišče je to ocenilo kot nepomembno. Po potrebi pa je v dokaz tega možno zaslišati dva družbenika, I. Č. in M. M. ter predstavnika zavarovalnice A. in predstavnika nadzorne službe. Tožniki ponudbe niso sprejeli, zaradi česar je prišlo do kratkega stika med strankami in tretjetoženi stranki ni bilo dovoljeno, da bi odpravila škodo. Interes tožnikov ni bil vzpostavitev prejšnjega stanja, ampak plačilo. Zakon pa daje prednost vzpostavitvi prejšnjega stanja, to pa je bila tretjetožena stranka pripravljena storiti. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje oz. da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

Pritožba prvega in drugega toženca ni utemeljena, pritožba tretjetožene stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi prvo in drugotožene stranke: Toženca navajata, da je izrek izpodbijane sodbe (smiselno v 1. odstavku izreka, ki se nanaša na prenehanje vznemirjanja, predvsem s prepovedjo gradbenih in drugih del, ki bi poslabšala stanje objekta tožnikov) premalo določen, da bi bil izvršljiv, čemur ni mogoče pritrditi, saj vsebuje konkretno prepoved (gradbenih in drugih del...). Pritožba niti ne pove, v čem naj bi bil nedoločen, pa tudi če bi bil nedoločen, bi torej to bilo le v korist tožencema, v takem primeru pa pravnega interesa za pritožbo niti ne bi imela. Tudi ne drži, da so se dela izvajala le na nepremičnini tožencev in ni bilo poseganja v nepremičnino tožnikov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja izvedenca Ž., ugotovilo, da so se izvajala (prva toženca nastopala kot investitorja, tretjetožena stranka pa kot izvajalec) dela rekonstrukcije in nadzidave stanovanjskega objekta na parc. št. 1192 k.o. K. (last toženca), pri čemer se je ob izkopu gradbene jame 2.8.1995 porušil del nosilnega zidu, ki je bil hkrati skupen zid objekta tožencev in objekta tožnikov na parc. št. 1191 iste k.o. Po mnenju izvedenca je bila porušitev mejnega nosilnega zidu in vogala južnega nosilnega zidu, do česar je prišlo zaradi zdrsa glinastih temeljnih tal, kar je bilo posledica izkopov za objekt tožencev tik ob temeljih objekta tožnikov in pod njihovim nivojem, odločilen vzrok za poškodbe na objektu tožnikov. Z odstranitvijo nosilnih zidov in celotnega objekta tožencev ter izkopom gradbene jame pod nivojem temeljev objekta tožnikov, je bilo porušeno statično ravnotežje, ki je zagotavljalo stabilnost, dokler sta bila objekta povezana v gradbeno celoto. Zato je prišlo do poškodb (razpok) na objektu tožnikov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje, pomembno za odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku, popolnoma in pravilno ugotovilo. Iz ugotovljenih dejstev je tudi materialnopravno pravilno sklepalo, da je vznemirjanje lastninske pravice tožnikov utemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek na prenehanje vznemirjanja po 1. odst. 42. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, ki se v danem primeru še uporablja, glede na določbo 268. čl. Stvarnopravnega zakonika), utemeljen. Tožene stranke izvedenskemu mnenju izvedenca Ž. niso določno oporekale (z vlogo z dne 27.1.2004 so predlagale le zaslišanje izvedenca - list. 59 spisa), na pisno mnenje niso podale pripomb, niti po zaslišanju izvedenca (na naroku 16.2.2004 - list. 79 spisa), predlog za izvedenca statika (list. 79 spisa) pa je bil popolnoma neargumentiran, zato je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog upravičeno zavrnilo in zato smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava v zvezi s prisojo odškodnine. Glede obsega škode na objektu sta se tožnika že v tožbi sklicevala na poročila izvedencev (Inštituta za geologijo, geotehniko in geofiziko, Ljubljana, z dne 22.9.1995, sodnega izvedenca gradbene stroke V. M., poročilo o ogledu družbe I. d.o.o. S. z dne 15.12.1995, cenilno poročilo B. V. (priloga A8 spisa ), mnenje I. d.o.o. L. (priloga A9 spisa). O obsegu škode je izpovedal tožnik (list. 90 spisa) in priča Š. B. (list. 62 spisa). Zato ne drži, da tožnika obsega škode nista dokazovala, niti dokazala. V postopku na prvi stopnji so tožene stranke trdile le, da tožnika nista izkazala višine škode. To pa sta izkazala z računi in izpovedjo tožnika in priče B.. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ko tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni našlo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prva dva toženca, potrdilo (353. čl. ZPP).

K pritožbi tretjetožene stranke:

42. čl. ZTLR določa, da če kdo tretji neutemeljeno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oz. domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha. Po citiranem zakonskem določilu se ne zahteva samo prenehanje vznemirjanja, ampak tudi prepoved nadaljnjih posegov. Prepoved nadaljnjega vznemirjanja pa se lahko zahteva takrat, kadar tožeča stranka dokaže: poseg v njeno lastninsko pravico s strani tožene stranke, trajanje vznemirjanja ali ponavljajoče se vznemirjanje, da obstaja ponovitvena nevarnost in da tožena stranka ne dokaže, da ima pravico do vznemirjanja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila izvršena sanacija, tako da sta bila oba objekta povezana v gradbeno celoto (na skupnem temelju sta zgrajena sedaj dva nosilna zidova, to je sanirani prečni in nosilni zid objekta D. in vzporedno ob njem nov prečni zid objekta U.). O tem je izpovedal izvedenec (stran 6 izpodbijane sodbe) in izhaja tudi iz njegovega pisnega izvedenskega mnenja. Sanacija je bila torej izvršena in nadaljnjih posegov ni bilo, niti ni bila zatrjevana ponovitvena nevarnost. Zato je pritožba tretjetožene stranke, ko navaja, da od leta 1996 ne vznemirja tožnikov, utemeljena in ji je sodišče druge stopnje zato ugodilo ter sodbo (v 1. točki izreka, ko se prepoved nanaša na tretjetoženo stranko), spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek v delu, ko se prepoved nanaša na tretjetoženo stranko, zavrnilo (4. odst. 358. čl. ZPP). V preostalem delu pa je pritožba tretjetožene stranke neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), kot obrazloženo v nadaljevanju. Protispisen (in neutemeljen) je pritožbeni očitek (izvedenec tega ni trdil ), da je eden ključnih razlogov za nastanek razpok na predelnih stenah in stropovih to, da te predelne stene stojijo na lesenih stropovih in ker se ob vsakem, tudi manjšem premiku, pojavijo vibracije, nastajajo razpoke. To je izvedenec navajal glede vzroka za ponoven pojav razpok že po izvršeni sanaciji (list. 78 spisa). Tudi ne drži, da so bile razpoke že pred rušenjem, in da je B. popravljal stare in nove razpoke. Iz izvedenih dokazov kaj takega ne izhaja. Izvedenec je podal mnenje, da je gotovo, da je nastanek razpok pogojen z obravnavanim posegom (list. 78 spisa). Dokazni predlog, da bi bilo potrebno ugotoviti obstoj "starih" razpok pa je prepozen, kot tudi "ugovor deljene odgovornosti" (v pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. tega zakona). Taki zahtevi iz 337. čl. ZPP pa tožena stranka ni zadostila.

Neutemeljena je tudi pritožba tretjetožene stranke v zvezi s prisojo odškodnine. Tožnika sta škodo odpravila, o tem je izpovedal tožnik in priča Š. B., o tem sta tožnika predložila račune (priloga A10, A11 spisa). Zato sta upravičena do zamudnih obresti od dne, ko je bila škoda odpravljena oz. kot v tožbi, od 1.10.1997 oz. 1.11.1997. Po 186. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. čl. OZ) odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, le-ta pa je bila znana in se je z odpravo škode spremenila v denarno škodo že pred vložitvijo tožbe oz. postavitve zahtevka. Tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o pripravljenosti popraviti škodo, tožnik je izpovedal (list. 91), da mu tretjetožena stranka ni ponudila sanacije razpok, drugače je o tem izpovedala priča K., vendar obenem izpovedala, da do dogovora ni prišlo (list. 92 spisa). Drugih trditev oz. dokaznih predlogov toženih strank v tej smeri ni bilo, predlog za zaslišanje prič pa je tudi prepozen (337. čl. ZPP); na naroku 10.6.2004 (list. 89 spisa) so tožene stranke umaknile predlog za zaslišanje prič M. M., B. Z. ter I. Č.. Ob vsem povedanem je sodišče druge stopnje zato odločilo kot izhaja iz izreka.

Ker prva dva toženca s pritožbo nista uspela, nosita sama svoje pritožbene stroške, tretjetožena stranka pa v delu, s katerim je s pritožbo uspela, stroškov ni uveljavljala (154., 165. čl. ZPP).