Jedro

Tožnik je z izjavo o pripoznavi dolga v imenu tožene stranke priznal terjatev nasproti upniku, ki svoje terjatve v postopku prisilne poravnave ni prijavil v roku iz 43. člena ZPPSL. S takšnim ravnanjem (ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ker zanj ni bil pooblaščen) pa toženi stranki ni povzročil večje škode (v višini pripoznanih zneskov), saj plačilo dolga predstavlja za toženo stranko obveznost, ne pa škode. Zato tožena stranka ni izkazala kvalifikatorne okoliščine - večje škode in ni bilo podlage za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: "Sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 31.8.2001 in sklep odbora za varstvo pravic in ugovorov z dne 25.9.2001 se spremenita tako, da se tožniku za ugotovljeno kršitev izreče disciplinski ukrep denarna kazen v višini 10 % akontacije plače za čas šest mesecev.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti k opravljanju del in nalog, ki ustrezajo stopnji njegove izobrazbe ter znanjem in zmožnostim, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (razveljavitev sklepov z dne 31.8.2001 in z dne 25.9.2001 v celoti ter povrnitev stroškov postopka).

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 1.300,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 31.8.2001 in sklepa odbora za varstvo pravic in ugovorov z dne 25.9.2001 (1. točka izreka sodbe), da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti k opravljanju del in nalog delovnega mesta, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma k opravljanju del in nalog, ki ustrezajo stopnji njegove izobrazbe ter znanjem in zmožnostim, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka s pripadki (3. točka izreka sodbe). Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugim senatom. Navaja, da je tožena stranka sicer odločala o zahtevi za izločitev predsednika in članov odbora za varstvo pravic, vendar je to izvedla v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002). Sodišče prve stopnje se ni izreklo o sodelovanju strokovne sodelavke L. Ž. na seji odbora za varstvo pravic in ugovorov. Ne drži dejstvo, da so bili zapisniki disciplinske komisije verodostojni in tožniku vročeni, saj v zapisnikih ni najti dejstev, ki so bila na obravnavi izpostavljena. Strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni imel statusa zastopnika družbe v smislu določb 84. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, glede na pooblastilo in ustaljeno delitev del pri toženi stranki pa vztraja pri svoji trditvi, da je imel status pooblaščenca v smislu določb 89. in 98. člena ZOR. Zaradi nedefiniranosti pooblastila, s katerim se ga je pooblaščalo za podpisovanje vseh listin, ki jih pripravi pravno-kadrovski sektor, meni, da za očitano dejanje ne more biti podana krivdna subjektivna odgovornost v obliki naklepa, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. S podpisom izjave o višini obstoja terjatve družbi ni bila povzročena škoda, zato ni podan osnovni kvalifikatorni pogoj za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ni res, da je kot olajševalno okoliščino navajal, da je oče štirih otrok, temveč je navajal tudi druge olajševalne okoliščine. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP. Glede pritožbenih navedb v zvezi s postopkovnimi kršitvami v disciplinskem postopku, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokaznimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in njegovo obrazložitvijo ter je ne ponavlja. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti sklepov tožene stranke o njegovi disciplinski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke potem, ko je ugotovilo, da je podana disciplinska odgovornost tožnika za dokazano hujšo kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je bil v disciplinskem postopku spoznan za odgovornega, da je dne 27.3.2001 kot vodja pravno kadrovske službe prekoračil pooblastilo z dne 10.11.2000, da je dne 27.3.2001 brez vednosti vodstva sestavil in podpisal izjavo o pripoznavi dolga, s čimer je storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 6. točki 44. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, zaradi česar se mu po 3. točki 45. člena pravilnika izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnika spoznala za odgovornega za hujšo kršitev delovne obveznosti, kot jo ima opredeljeno v svojem pravilniku. Hujša kršitev, opredeljena v 6. točki 44. člena pravilnika, pomeni zlorabo položaja ali prekoračitev danega pooblastila. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano kršitev delovne obveznosti. Po pooblastilu z dne 10.11.2000, danem s strani generalnega direktorja tožene stranke, je bil tožnik pooblaščen, da za pravno-kadrovski sektor podpisuje listine interne narave ter listine eksterne narave, ki jih izdaja pravno-kadrovski sektor. Pooblastilo sicer ne definira posameznih dejanj, za katera velja pooblastilo v okviru delovnega mesta vodje pravno-kadrovskega sektorja. V konkretnem primeru je tožnik upniku tožene stranke I. M. A. s.p. v imenu tožene stranke priznal terjatev v višini 45.762.743,30 SIT oziroma ob upoštevanju višine poplačila v prisilni poravnavi 33.379.033,18 SIT. Z izjavo z dne 27.3.2001 je tožena stranka priznala obstoj obveznosti nasproti upniku, ki sicer svoje terjatve v postopku prisilne poravnave ni prijavil v roku iz 43. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93, 52/99). Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da navedena izjava po svoji vsebini pomeni odločanje v okviru vodenja družbe in razpolaganje s sredstvi družbe. Tožnik sam je izpovedal, da posebnega pooblastila s strani direktorja tožene stranke ni imel, vendar je ocenil, da glede na pooblastilo, ki ga je imel, lahko podpiše tako izjavo. Vedel je, da je za sklepanje pravnih poslov v imenu in za račun tožene stranke pooblaščen direktor, zanj takšno pooblastilo v sodnem registru ni bilo vpisano. Pred podpisom sporne izjave si ni pridobil dovoljenja in soglasja direktorja za podpis take izjave. Menil je, da ni bilo potrebno, da o tej izjavi tudi obvesti generalnega direktorja. Utemeljena pa je pritožba tožnika, da za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja niso izpolnjeni vsi pogoji. Tožniku očitana kršitev ne predstavlja kršitve, za katero se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka v pravilniku o delovnih razmerjih niti nima določbe, za katere hujše kršitve delovnih obveznosti se delavcu izreče (obligatorno) ukrep prenehanja delovnega razmerja. 48. člen pravilnika namreč določa le, v katerih primerih se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 71/93) se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. V takšnem primeru se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Kvalifikatorne okoliščine, ki jih ureja 89. člen ZDR/90, sodijo v dejansko podlago ugotavljanja razlogov za prenehanje delovnega razmerja. Te okoliščine mora ugotavljati delodajalec, ker bi njihovo poznejše ugotavljanje v dokaznem postopku pred sodiščem lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar je prepovedano. Sodišče le presoja zakonitost odločb delodajalca, ne pa, da samo ugotavlja dodatna dejstva. Tožena stranka je v 48. členu pravilnika določila, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje ali zdravje delavcev ali drugih ljudi, povzročena večja škoda, ogrožen ali bistveno moten delovni proces v podjetju ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje podjetja. Tožena stranka je v disciplinskem postopku zatrjevala, da je z dano izjavo bila ali bi lahko bila družbi povzročena večja škoda v zneskih, ki so navedeni v izjavi o pripoznavi dolga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da plačilo dolga predstavlja za toženo stranko obveznost, ne pa škode. Po pravilih civilnega prava je bila dolžna svoj dolg plačati - z izjavo tožnika ali brez nje. Sicer pa se po določbi 48. člena pravilnika lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja le v primeru, da je bila povzročena večja škoda, torej niti ne zadošča že možnost nastanka večje škode. Ker tožena stranka ni izkazala kvalifikatornih okoliščin (torej večje škode) ni bilo podlage za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Za ugotovljeno kršitev pa je mogoče tožniku izreči disciplinski ukrep denarne kazni kot je to določeno v 57. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Denarno kazen je mogoče izreči največ v višini 15% akontacije mesečne plače in sme trajati od enega meseca do 6 mesecev. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in namesto disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku izreklo disciplinski ukrep denarne kazni v višini 10% akontacije mesečne plače delavca za čas 6 mesecev. Pritožbeno sodišče meni, da je navedena disciplinska sankcija (- denarna kazen v višini 10% akontacije plače za 6 mesecev) ustrezna glede na težo kršitve in odnos tožnika do kršitve. Glede na spremembo disciplinskega ukrepa je pritožbeno sodišče ugotovilo tudi obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki s pravicami, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter naložilo toženi stranki, da ga pozove nazaj na delo. Zavrnilo pa je višji zahtevek za popolno razveljavitev disciplinskega ukrepa in zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zahtevek na povrnitev stroškov zavrnilo, saj jih tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni priglasil (2. odst. 165. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZPP). Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je priglasil stroške pritožbe v višini 1.300,00 SIT. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je tožena stranka dolžna povrniti zaznamovane stroške v višini 1.300,00 SIT.