Jedro

Lastninsko preoblikovanje podjetij je enoten in celovit poseben in enkraten postopek na celotnem trajnem družbenem kapitalu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožena stranka je v postopku revizije izdala na podlagi drugega odstavka 48.b člena in 48.c člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/92 do 43/93, kratko: ZLPP) odločbo, s katero je tožeči stranki med drugim naložila pod točko I.1., da mora povečati terjatve do delavcev za 1,789.413,60 SIT in povečati družbeni kapital za 1,690.995,90 SIT, delniški kapital za 96.628,30 SIT in trajno vlogo za 1.789,40 SIT. Zahtevana vzpostavitev terjatev do delavcev se nanaša na premije, ki jih je tožeča stranka plačevala za svoje poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili na podlagi pogodbe o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, s čimer naj bi bila oškodovana družbena lastnina, ker je bilo dogovorjeno izplačevanje zavarovalnih vsot direktno navedenim poslovodnim delavcem. Šlo naj bi za primer oškodovanja družbene lastnine po določilu 10. točke 48.a člena ZLPP in sicer za "druge primere zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem".

Proti tej odločbi je tožeča stranka vložila tožbo v skladu z določilom petega odstavka 48.b člena ZLPP z zahtevkom, da se izpodbijana odločba pod točko I.1. razveljavi.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naložilo v plačilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 58.852,50 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, se pravi, da je razveljavilo odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu pod točko I.1., poleg tega pa je toženi stranki naložilo v plačilo 171.327,00 SIT tožničinih pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, predlaga pa tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Prav ima sicer tožena stranka, da premije, ki jih je tožeča stranka plačevala zavarovalnici za sklenjena življenjska in nezgodna zavarovanja za svoje poslovodne delavce (managerska zavarovanja), niso poslovni odhodki, kot so opredeljeni v drugem odstavku in petem odstavku 71. člena Zakona o računovodstvu (Ur. list SFRJ, št. 12/89 do 61/90 in Ur. list RS, št. 42/90), kot je že to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi. Zato bi premije morale obremeniti v skladu z določilom petega odstavka 72. člena Zakona o računovodstvu posamezne delavce.

Toda ta ugotovitev oškodovanja družbene lastnine ni bila ugotovljena v predpisanem postopku, kot je to utemeljeno ugotovilo že sodišče druge stopnje in zato ugodilo tožbenemu zahtevku ter razveljavilo izpodbijano odločbo tožene stranke.

Namreč, tožena stranka utemeljuje svojo odločbo na očitku tožeči stranki, da je oškodovala družbeno lastnino v smislu določila 10. točke 48.a člena ZLPP, kot je to že spredaj navedeno. Toda po določilu te točke gre za "druge primere zmanjšanja družbenega kapitala" le v zvezi z lastninskim preoblikovanjem, kot je to posebej določeno. V postopku doslej tožena stranka ni trdila, da bi naj do očitanega oškodovanja družbene lastnine prišlo v postopku lastninskega preoblikovanja. Namreč, lastninjenje predstavlja poseben postopek, ki se izvede na posebej predpisane načine iz 18. člena ZLPP (prenos navadnih delnic na sklade, interna razdelitev delnic, notranji odkup delnic, prodaja delnic podjetja, prodaja vseh sredstev podjetja, preoblikovanje podjetja z večanjem lastniškega kapitala in s prenosom delnic na sklad za razvoj).

Pred začetkom lastninskega preoblikovanja se sicer lahko izvede revizija v podjetjih oziroma odvisnih in povezanih podjetjih, ki so se v času od 1.1.1990 do uveljavitve ZLPP kakorkoli statusno preoblikovala, reorganizirala, brezplačno prenašala družbeni kapital ali ustanavljala in vlagala v nova podjetja ali so prenašala posamezne poslovne funkcije na druga podjetja. Toda ta podlaga v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj toženka ne zatrjuje obstoja nobene zgoraj navedene okoliščine iz prvega odstavka 48. člena. Sicer pa, četudi bi eventuelno bila revizija izvedena po 48. členu ZLPP, bi moral na podlagi revizijskega poročila vložiti tožbo v skladu z določbo drugega odstavka 50. člena ZLPP družbeni pravobranilec, če bi bilo izkazano oškodovanje družbene lastnine. Tožeča stranka bi torej v takem položaju ne bila dolžna vlagati tožbe in bi bil zato njen procesni položaj drugačen, saj bi nastopala kot tožena stranka z drugačnimi procesnimi pravicami in dolžnostmi.

Revizija tudi neutemeljeno izvaja, da očitana nezakonitost predstavlja pravzaprav delno lastninsko preoblikovanje in sicer finančnih sredstev v višini izplačanih premij. Tožena stranka spregleda, da je lastninsko preoblikovanje le enkraten enoten in celovit postopek, kot to sledi iz določbe 17. člena ZLPP, da se namreč izvede na celotnem trajnem kapitalu podjetja.

Zato je utemeljena obrazložitev sodišča druge stopnje, da bi ugotovljene nezakonitosti pri plačevanju premij za managerska zavarovanja morala tožena stranka ugotavljati ne v okviru lastninskega preoblikovanja, temveč v postopku kontrole finančnega materialnega poslovanja v skladu z določilom 41. člena Zakona o službi družbenega knjigovodstva (Ur. list SFRJ, št. 70/83 do 79/90). Prvostopni organ SDK bi v primeru kršitev moral izdati odločbo za odpravo nezakonitosti in nepravilnosti. Proti tej odločbi bi po določilu 58. člena Zakona o SDK imela tožeča stranka pravico do pritožbe in nato tudi pravico sprožiti računski upravni spor po določilu 65. člena Zakona o SDK. Takšna pritožba po določilu drugega odstavka 48.b člena ZLPP pri odločanju v revizijskem postopku lastninskega preoblikovanja ni dopustna niti ni dopusten upravni spor.

Ni prezreti, da je tožena stranka že večkrat pri uporabnikih družbenih sredstev ugotovila nezakonitosti pri plačevanju premij v zvezi z managerskimi zavarovanji, kar pa je ugotavljala v postopkih inšpiciranja po Zakonu o SDK oziroma po Zakonu o agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. list RS, št. 48/94). Tako je tožena stranka ravnala tudi v zadevi, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo in ki se je končala s sodbo z dne 16.1.1996. Glede na takšno stanje stvari je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.