Jedro

V skladu s 3. tč. 1. odst. 76. čl. ZTPDR delavcu preneha delovno razmerje z dnem, ko začne prestajati zaporno kazen, če mora zaradi njenega prestajanja biti več kot 6 mesecev odsoten z dela. Čeprav je tožnik dejansko prestal samo 5 mesecev in 17 dni kazni zapora, to ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijane odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Po uveljavljeni sodni praksi morebitna omilitev kazni ali pogojni odpust ne vplivata na prenehanje delovnega razmerja na podlagi 3. tč. prvega odstavka 76. čl. ZTPDR. Za prenehanje delovnega razmerja na podlagi citirane določbe ZTPDR tudi ni pomembno, ali je kakšna povezava med kaznivim dejanjem, zaradi katerega je delavec obsojen in njegovim delom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe predsednika uprave tožene stranke z dne 3.3.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi nastopa prestajanja enoletne zaporne kazni. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa pritožbene komisije tožene stranke z dne 21.4.1999 (pisni odpravek z dne 15.6.1999), s katerim je ta kot neutemeljen zavrnila tožnikov ugovor zoper odločbo o prenehanju delovnega razmerja (1. tč. izreka izpodbijane sodbe). Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tudi reintegracijski zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka tožnika od 2.7.1999 dalje sprejeti nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas (2. tč. izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo pa je tudi tožnikov zahtevek za plačilo prejemkov iz delovnega razmerja od 2.7.1999 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka (3. tč. izreka). Zoper sodbo se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi navaja, da na odsluženju zaporne kazni ni bil več kot 6 mesecev, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na določbo 76. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR -Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Tožnik je toženi stranki pravočasno javil odpust iz zapora in se priglasil na delo. Tožnik opozarja, da ni bil poklican na odslužitev kazni za eno leto, saj mu je bil v enoletno kazen vštet tudi preiskovalni zapor. Razen tega pa dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, nima nobene zveze z opravljanjem njegovih delovnih obveznosti. Pritožba ni utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tako dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. K ../97 z dne 1..1997, ki je bila v delu, ki se nanaša na tožnika, potrjena s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp ../97 z dne 1...1998, je bila tožniku izrečena kazen zapora enega leta, v katero pa se všteje tudi čas od 8.1.1997 do 29.4.1997, ki ga je tožnik prebil v priporu. Tožnik je bil v priporu 3 mesece in 21 dni, kar pomeni, da je ob pričetku prestajanja zaporne kazni pred njim bilo še 8 mesecev in 9 dni zapora. Navedeno pomeni, da bi tožnik zaradi prestajanja zaporne kazni moral biti več kot 6 mesecev odsoten z dela, s tem pa je bil tudi izpolnjen pogoj za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu. V skladu s 3. tč. prvega odstavka 76. čl. ZTPDR delavcu delovno razmerje preneha z dnem, ko začne prestajati zaporno kazen, če mora zaradi njenega prestajanja biti več kot 6 mesecev odsoten z dela. Res je sicer, da je tožnik dejansko prestal samo 5 mesecev in 17 dni kazni zapora, vendar to ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijane odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Po uveljavljeni sodni praksi morebitna omilitev kazni ali pogojni odpust ne vplivata na prenehanje delovnega razmerja na podlagi 3. tč. prvega odstavka 76. čl. ZTPDR. Za prenehanje delovnega razmerja na podlagi citirane določbe ZTPDR tudi ni pomembno, ali je kakšna povezava med kaznivim dejanjem, zaradi katerega je delavec obsojen in njegovim delom, zato so tovrstne pritožbene navedbe brezpredmetne. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.