Jedro

Tožnica kot invalidka III. kategorije invalidnosti ob vložitvi zahteve ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, kot so določeni v 1. odstavku 94. člena ZPIZ-1, tožnici utemeljeno priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sam trpi stroške odgovorna na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo opravilo odločbi toženca št. ... z dne 11. 1. 2011 in št. ... z dne 1. 3. 2011 (I. točka izreka), odločilo, da ima tožnica pravico nadomestila za invalidnost od 26. 3. 2004 dalje do 30. 11. 2010 (II. točka izreka), naložilo tožencu, da o odmeri in izplačevanju te pravice odloči s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka) ter da tožnici povrne v 15 dneh stroške postopka v višini 631,15 EUR (IV. točka izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (V. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Meni, da je sodišče kršilo pravilo postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je pri toženki zahtevala priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo in o tej pravici je odločila toženka z izpodbijanima odločbama. Tudi s tožbo oz. v sodnem postopku je tožnica izrecno zahtevala priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Sodišče je mimo tožbenega zahtevka priznalo tožnici pravico do nadomestila za invalidnost in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 357. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 s spremembami), hkrati pa kršilo tudi 63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS; št. 2/04 s spremembami), saj je preseglo okvir izpodbijane odločbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Toženka je pri svoji odločitvi upoštevala dejstvo, da je bila odjava iz zavarovanja vložena po uradni dolžnosti šele 25. 5. 2004 in je od tedaj dalje štela 30 dnevni rok za prijavo tožnice v evidenco brezposelnih oseb, odjavo iz zavarovanja je vložil Zavod za zdravstveno zavarovanje dne 25. 5. 2004, ki je pred tem o tem izdal odločbo dne 14. 4. 2004 sklicujoč se na odločbo Inšpektorata RS A. z dne 26. 3. 2014. Tožnica se je v evidenco brezposelnih prijavila dne 14. 9. 2004. Tako po določbi 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), katerega je uporabila toženka, kakor tudi 97. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki ga je uporabilo sodišče, ni mogoče "preoblikovati" tako, da bi rok za prijavo pri Zavodu za zaposlovanje začel teči od datuma pridobitve potrebne dokumentacije za prijavo pri ZRSZ, kot nakazuje sodišče v 11. točki obrazložitve. Sodišče je svojo odločitev utemeljevalo (točka 16 in 17) s tem, da je sprejelo izpoved tožnice, da se je na ZRSZ zglasila takoj po prejemu odločbe Inšpektorata RS A.. Po mnenju pritožbe tega ne potrjuje niti izpoved tožnice. Odločba Inšpektorata RS A. je bila izdana 26. 3. 2004, iz odločbe ZZZS z dne 14. 4. 2004 pa izhaja, da je odločba Inšpektorata RS A. z dne 26. 3. 2004 postala pravnomočna 6. 4. 2004. Tožnica in priča B.B. sta navajali, da sta se pri ZRSZ prvič zglasili konec maja 2004 oz. nekaj dni pred tožničinim rojstnim dnem, ki je 5. 6., kar pa je skoraj 2 meseca potem, ko je odločba Inšpektorata RS A. postala pravnomočna in 3 mesece od kar je bila izdana. Nedokazan je ostal datum prve zglasitve pri ZRSZ, saj razen izpovedi tožnice in priče B.B. o tem ni nobenih dokazov, zlasti ne objektivnih. Sodišče ni preverjalo, tožnica pa tudi ni obrazložila, zakaj tožnica vsega potrebnega za prijavo pri ZRSZ ni uredila že v času od izdaje odločbe inšpektorja za A. in do odjave iz zavarovanja oz. zakaj je preteklo še skoraj dodatne 4 mesece od odjave iz zavarovanja dne 25. 5. 2004 do pridobitve duplikata delovne knjižice in prijave pri ZRSZ z dne 14. 9. 2004. Tožnica bi pri Zavodu za zaposlovanje lahko postopala po 3. členu Pravilnika o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc za področje zaposlovanje (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 85/2002 s spremembami) in zahtevala odločbo o zavrnitvi vpisa v evidenco in tako ne bi bilo nobenega dvoma kdaj se je tožnica prvič skušala prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem zakaj je bil duplikat delovne knjižice izdan šele 14. 9. 2004, kar je isti dan, kot se je tožnica prijavila v evidenco brezposelnih oseb, saj se o zahtevki za izdajo delovne knjižice odloči takoj, najkasneje pa v dveh dneh od vložitve zahteve. Tožnica je staro delovno knjižico preklicala z oglasom v Uradnem listu RS, št. 101 z dne 17. 9. 2004. Tožnica si je aktivno prizadevala, da je inšpektor za A. izdal odločbo glede prenehanja delovnega razmerja in tako dosegla odjavo iz zavarovanja po uradni dolžnosti, v zvezi s pravočasno prijavo v ZRSZ pa kar 4 mesece po odjavi iz zavarovanja ni uredila potrebno za prijavo pri ZRSZ. Toženka meni, da bi moralo sodišče v celoti zavrniti tožbeni zahtevek tožnice in tudi drugače odločiti o stroških postopka. Glede odločitve o stroških postopka pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot potrebne stroške v postopku upoštevalo tudi stroške odvetnika tožnice v višini kilometrine od kraja C. do kraja D. in nazaj (3x 79,55 EUR). Ti stroški, ki so nastali, ker si je tožnica za zastopanje izbrala odvetnika iz kraja zunaj območja sodišča pri katerem teče postopek, ne morejo bremeniti kot potrebni stroški, toženke. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa (Pdp 1232/2010 z dne 17. 2. 2011).

Tožnica je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni bistveno kršilo določila pravdnega postopka s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, saj sodišče ni upoštevalo objektivne spremembe tožbe, je pa v smislu materialnega procesnega vodstva odločilo pravilno in svoje razloge izčrpno utemeljilo v 20. in 21. točki obrazložitve. Kako bi morala tožnica ravnati je zgolj nerealistično in hipotetično navedeno s strani pritožbe, saj gre za pravo neveščo osebo, katere nihče ni posvaril pred prekluzivnim rokom za uveljavljanje pravic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bistveno je k razjasnitvi dejanskega stanja pripomoglo tudi pričanje sodelavke ZRSZ E.E., da je bil sistem sprejemanja prijav nezaposlenih delojemalcev z uradno vodenimi zaznamki kasneje dopolnjen, ravno zaradi primerov, kot je bil obravnavani. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na višino stroškov pooblaščenca, pa tožnica izpostavlja, da gre za posebno zapleten pravni primer, ki je bil v upravnem postopku delno obravnavan tudi v Kopru in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi toženke ne ugodi ter jo zavrne ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 3. 2011, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Območne enote D. št. ... z dne 11. 1. 2011. S slednjo je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je tožnica pri toženi stranki dne 22. 12. 2010 vložila zahtevo za nadomestilo za invalidnost. Toženka je v izpodbijani prvostopni odločbi zavrnila zahtevek za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Menila je, da tožnica ne izpolnjuje pogoja določenega v 124. členu ZPIZ/92 in sicer; da se ni v roku 30 dni od vložene odjave iz zavarovanja, ki je bila vložena po uradni dolžnosti dne 25. 5. 2004, prijavila pri Zavodu RS za zaposlovanje v kraju D.. Po stališču toženke se je zavarovanka prijavila pri citiranem zavodu dne 14. 9. 2004. Enako stališče zavzema toženka v dokončni odločbi z dne 1. 3. 2011, s katero je zavrnila pritožbo tožnice.

Tožnica je delovna invalidka III. kategorije invalidnosti, po odločbi toženke z dne 12. 10. 1982, od 7. 9. 1982 dalje, ko je zaradi posledic poškodbe izven dela, pridobila pravico do zaposlitve na drugem ustreznem lažjem delu, ki je občasno sedeče, s polnim delovnim časom. Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delu je bila urejeno v 123. členu ZPIZ/92. Skladno z 446. členom ZPIZ-1 so se določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale do 31. 12. 2002. Od tega datuma dalje je potrebno o pravicah iz invalidskega zavarovanja (razen, če gre za dejanski stan kot je urejen v prehodnih določbah ZPIZ-1) presojati po določbah ZPIZ-1. Tožnica je svojo zahtevo vložila že v času veljavnosti ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več. Ker tudi ne gre za stanje, kot je urejeno v prehodnih določbah, bi morala tožena stranka že v predsodnem postopku tožnico opozoriti, kakšne pravice lahko uveljavlja glede na veljavno zakonodajo. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 8/99 s spremembami) v 1. odstavku 7. člena določa, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Tožena stranka je bila torej dolžna že v upravnem postopku opozoriti tožnico na možnost pridobitve pravice iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-1. Kljub temu, da je tožnica pred sodiščem uveljavljala odpravo odločb toženke in priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni odločilo mimo tožbenega zahtevka. Bistveno v zadevi je, da je tožnica uveljavljala priznanje denarnih sredstev zaradi tega, ker je kot invalidka III. kategorije invalidnosti ostala brez zaposlitve. ZPIZ-1 ureja podobno pravico in sicer gre za pravico do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je tako samo pravilno presojalo ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po določbah ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je v podobni zadevi pod opr. št. Psp 404/2012 z dne 15. 11. 2012 potrdilo odločitev toženke, ki je zavrnila zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti, vendar je v zadevi Psp 196/2014 z dne 4. 9. 2014 že zavzelo stališče, da bi morala toženka v primerih, kot je tudi ta, odločati o pravicah iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-1. Tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS, kot npr. VIII Ips 249/2010 z dne 17. 10. 2011, nadalje VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010 izhaja stališče, da je potrebno pri odločanju, torej če stranka uveljavlja priznanje pravice po ZPIZ/92, ki ga ZPIZ-1 ne pozna, presoditi, ali so morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje pravice po določbah ZPIZ-1. Glede dejanskega stanja in sporne okoliščine ali se je tožnica v zakonskem roku prijavila v evidenco brezposelnih pri Zavodu RS za zaposlovanje je sodišče prve stopnje izvedlo obširni dokazni postopek, v okviru katerega je, ne samo vpogledalo v listine, temveč tudi zaslišalo tožnico kot stranko v postopku ter priči B.B. in E.E.. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka, ob upoštevanju 8. člena ZPP, je sodišče prve stopnje zaključilo, da sicer ni mogoče ugotovitvi točnega datuma prvega poskusa prijave tožnice pri Zavodu RS za zaposlovanje, vendar pa je tožnica dokazala, da se brez delovne knjižice oz. duplikata delovne knjižice pri Zavodu RS za zaposlovanje ni mogla prijaviti in je po napotilu zaposlenih na Zavodu RS za zaposlovanje storila vse, kar je bilo od nje zahtevano, da bi se lahko na Zavod prijavila pravočasno. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo pričevanje navedenih prič, iz katerega izhaja, da je bila tožnica odjavljena iz obveznega zdravstvenega zavarovanja po uradni dolžnosti dne 25. 5. 2004 in da toženka ta datum šteje kot tisto dejstvo, ki je pravno relevantno za začetek teka roka določenega v 97. členu ZPIZ-1. Tožnica se je nato vsekakor pred 5. 6. 2004 (ko ima tožnica rojstni dan) zglasila na Zavodu RS za zaposlovanje, da se prijavi v evidenco brezposelnih oseb. Glede na ugotovljeni način prenehanja delovnega razmerja ni imela ne pogodbe o zaposlitvi, niti delovne knjižice in jo je v posledici navedenega referent ZRSZ napotil na preklic obstoječe delovne knjižice ter pridobitev nove delovne knjižice, šele na podlagi tega se lahko prijavi pri ZRSZ. Da je takšen običajen postopke pri Zavodu je potrdila tudi referentka ZRSZ E.E. in priča B.B., ki je tožnico spremljala ob prijavi na ZRSZ.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da se je tožnica zglasila pri Zavodu med 25. 5. 2004, to je med datumom, ko je bila odjavljena iz obveznega zdravstvenega zavarovanja po uradni dolžnosti in 5. 6. 2004 to je z dnem, ko ima tožnica rojstni dan. Sama okoliščina, ko jo Zavod RS za zaposlovanje, zaradi manjkajoče delovne knjižice ni vpisal v evidenco brezposelnih oseb in, da je to storil šele dne 14. 9. 2004, ko je predložila duplikat delovne knjižice, ne more iti v škodo tožnice. Pritožbeno sodišče sledi sprejetim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica takoj, ko je prejela odločbo inšpektorja šla poizvedovat na Zavod RS za zaposlovanje in, da tam ni mogla urediti ničesar, ker ni imela potrebnih dokumentov. Sam datum prve zglasitve pri ZRSZ je resda ostal nedokazan, je pa dokazano, da se je tožnica znotraj 30 dnevnega roka, štetega od 25. 5. 2004 dalje, zglasila na Zavodu za zaposlovanje, da bi se prijavila v evidenco brezposelnih oseb. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena.

Samo dejstvo, da tožnica na Zavodu RS za zaposlovanje ni zahtevala odločbe o zavrnitvi vpisa v evidenco in da je bil duplikat delovne knjižice izdan šele 14. 9. 2004 ne kaže na pasivnost tožnice. Tožnica si je po mnenju pritožbenega sodišča ves čas prizadevala (tako v postopku glede odjave iz zavarovanja, kakor v zvezi s pravočasno prijavo pri ZRSZ), da bi zadeve uredila v skladu z zakonom in je pri tem sledila napotkom uradnih oseb (inšpektorja za A., referenta pri Zavodu RS za zaposlovanje).

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica izpolnjuje druge pogoje iz 94. člena v zvezi s 97. členom ZPIZ-1, ki ga toženka v pritožbi niti ne izpodbija, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Glede stroškov postopka je sodišče pravilno priznalo tudi stroške odvetnika tožnice v višini kilometrine od Kopra do Ljubljane in nazaj (3 x 79,55 EUR). Stranka si v predmetni zadevi ni izbrala odvetnika v kraju zunaj območja sodišča. V skladu s 3. točko 12. člena ZDSS-1 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani glede odločanja v socialnih sporih pristojno za območje celotne Republike Slovenije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženke v skladu s 353. členom ZPP, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Glede stroškov odgovorna tožnice na pritožbo je v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da trpi te stroške tožnica sama, saj z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k rešitvi zadeve.