Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik v letu 2000 pridobil 185 delnic, jih v letu 2002 podaril sinu, ta pa jih je v istem letu prodal in kupnino nakazal materi, kar vse kaže na sklenitev navidezne (darilne) pogodbe zaradi izognitve plačilu davka. Zato je šteti tožnika za dejanskega lastnika in prodajalca teh delnic ter posledično za zavezanca za plačilo davka od dobička iz kapitala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27. 7. 2005, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada Kranj z dne 26. 7. 2004. S slednjo je bil tožniku za leto 2002 odmerjen davek od dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev od osnove 3,446.063,00 SIT po 30% stopnji v znesku 1,634.624,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta tožena stranka navaja, da tožnik kot davčni zavezanec v napovedi ni napovedal dobička iz kapitala, ki ga je dosegel s prodajo 185 delnic A., ki jih je z darilno pogodbo z dne 22. 10. 2002 podaril sinu B.B., ta pa jih je prodal. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke. Pritrjuje stališču, da je tožnik darilno pogodbo sklenil zato, da se izogne plačilu davka od dobička iz kapitala po določbah ZDoh. Sklenjena pogodba, ki ne izraža prave volje strank, zaradi nedopustne podlage (39. člen ZO) pravno ne učinkuje. Tako je lastnik in tudi prodajalec delnic A. dejansko tožnik in ne obdarjenec iz darilne pogodbe, vrednost delnic ob pridobitvi po določbi 60. člena ZDoh pa tista vrednost, po kateri je delnice pridobil tožnik. Taka odločitev je skladna tudi s stališčem Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz sodbe, ki jo navaja tožnik sam.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Med drugim navaja, da je dejansko šlo za darilo, saj bo dobil vnuka. Že pred tem pa sta skupaj z ženo najela posojilo za sina, ki je obnavljal starejšo hišo. Pri tem pritožnik ni pričakoval, da bo sin podarjene vrednostne papirje prodal ter s prejetimi sredstvi staršema odplačal posojilo. Zato ni utemeljen očitek, da gre za navidezen pravni posel. Oba davčna organa ter sodišče prve stopnje so dokaze presodili napačno. Gre za arbitrarno odločanje, če se v davčnem postopku sklenjene pravne posle presoja izključno z vidika večje davčne obremenitve. Izpodbijana odločitev pa predstavlja tudi kršitev Ustave RS (2., 14., 15., 22., 33., 67., 87., 120., 147. in 154. člena), kar je tožnik navajal že v tožbi, pa se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pravočasne in dovoljene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila tožnikova pritožba vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekala tudi sodna presoja obravnavane revizije.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik v letu 2000 pridobil 185 delnic A. ter da jih je z darilno pogodbo z dne 22. 10. 2002 podaril sinu B.B. Ta jih je prodal, kupnino pa nakazal materi – tožnikovi ženi. Sporno pa je, ali je šlo pri pogodbi med tožnikom in njegovim sinom za sklenitev navidezne pogodbe in posledično ali je od prenosa navedenih delnic tožnik dolžan plačati davek od dobička iz kapitala po določbi 58. člena ZDoh.

9. ZDoh v 58. členu določa, da je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki dosega dobiček s prodajo vrednostnih papirjev ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug, če je bila prodaja izvršena pred potekom treh let od dneva, ko je bil vrednosti papir oziroma delež v kapitalu pridobljen, zmanjšan za davke, ki jih je plačal zavezanec. Osnova za davek od dobička iz kapitala je razlika med prodajno ceno vrednostnega papirja ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih služb in zadrug in valorizirano nabavno vrednostjo vrednostnega papirja ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug v času pridobitve (58. b člen ZDoh).

10. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je tožnik sklenil navidezno darilno pogodbo z namenom, da se izogne plačilu davka od dobička iz kapitala. Pri sklenitvi navidezne pogodbe po 50. členu OZ gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov in izjavo volje navzven, namenjeno drugim, tako, da bi pri slednjih nastala zmotna predstava, da gre za dovoljen posel. Obe stranki navideznega posla pa stremita za tem, da simulirani posel nastane le na videz in da prikrije disimulirani posel, ki sta ga stranki dejansko izvedli.

11. Na podlagi določb OZ morajo pri sklepanju obligacijskih razmerjih vsi udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Predmet pogodbenega razmerja ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (37. člen OZ), vsaka pogodbena obveznost pa mora imeti dopustno podlago (39. člen OZ).

12. Zaradi prevzemne ponudbe firme C. (objavljena 23. 8. 2002) je v kritičnem času vrednost delnic A. skokovito narasla, na podlagi polemik v medijih pa je bilo imetnikom teh delnic povsem jasno, da se plačilu davka od prodaje delnic lahko izognejo s podaritvijo delnic članom družine (prvega dednega reda, saj tako niso zavezanci za plačilo davka na darila). Ker je tožnikov sin „podarjene delnice“ prodal pred zaključkom ponudbe prevzemnika C., je prvostopni upravni organ sprejel pravilen sklep, da je tožnik darilno pogodbo s sinom sklenil z namenom, da se izogne plačilu davščin. Pravilnost tega sklepa potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik nato prejeto kupnino nakazal na račun svoje matere, tožnikove žene. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sodbah (npr. X Ips 709/2006 z dne 9. 4. 2009, X Ips 347/2006 in X Ips 130/2007 z dne 7. 5. 2009).

13. Tožnik se v reviziji (prej pritožbi) sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 905/1994 z dne 8. 6. 1995, v kateri pa je Vrhovno sodišče med drugim navedlo, da nima pomislekov proti zaključku sodišča druge stopnje, da je bila darilna pogodba sklenjena z namenom, da se stranka izogne predpisani davčni obveznosti (šlo je za prodajo stanovanj, ki so bila kupljena po Stanovanjskem zakonu ter pred prodajo podarjena). Vrhovno sodišče sicer ni ugotovilo pogojev za ničnost darilne pogodbe zaradi nedopustne pravne podlage, je pa navedlo, da je nedovoljena posledica ravnanja strank neplačani davek, ki pa je odpravljiva na upravno-pravnem področju.

14. Revizijski ugovori, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede nagibov in razlogov, s katerimi tožnik opravičuje sklenitev darilne pogodbe, presegajo okvir možne presoje v revizijskem postopku. Kot je bilo že zgoraj navedeno, revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

15. Po presoji revizijskega sodišča so neutemeljeni očitki o storjenih bistvenih kršitvah določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje se v sodbi sklicuje na razloge, ki jih je navedla tožena stranka v svoji odločbi, za kar ima podlago v drugem odstavku 67. člena ZUS, in teh razlogov v izogib ponavljanju v sodbi ponovno ne navaja. Ob upoštevanju razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, pa je prvostopenjska sodba zadostno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

16. Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvah ustavnih pravic, saj gre na strani tožnika za zlorabo pravic oziroma njihovo uporabo za dosego nedopustnega namena in za ravnanje, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi.

17. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92 člen ZUS-1).