Jedro

Določilo 1. odst. 125. čl. ZPPSL zajema očitek prizadetemu pridobitelju koristi, da je vedel oz. bi moral vedeti za (dokaj) slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika. Pridobitelj koristi pa zgolj zaradi tega, ker je vedel oz. bi moral vedeti za (dokaj) slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika, še ni "nepošteni" pridobitelj v smislu 214. čl. ZOR. Pojem "nepoštenosti" iz 214. čl. ZOR je, upoštevaje pri tem posebnosti obogatitvenega zahtevka v primeru izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, potrebno razumeti tako, da je pridobitelj, ko je prejel korist, vedel, da je prejel nekaj, do česar zaradi specifičnega položaja dolžnika ni bil (več) upravičen.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v drugem odstavku izreka glede obveznosti plačila zamudnih obresti in v tretjem odstavku glede odločitve o pravdnih stroških ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da nakazilo z dne 6.6.1995, na podlagi katerega je tožena stranka prejela znesek 4.470.535,60 SIT, nima učinka proti stečajni masi. Zato je toženi stranki naložilo plačilo tega zneska z zamudnimi obrestmi od 6.6.1995 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v znesku 426.894,50 SIT.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje. V pritožbi opozarja, da zaslišana priča M. G. ni izpovedala, da bi naročilo za sporni nalog prišlo s strani tožene stranke, temveč je tak "nalog" dala K. banka. To je razumljivo, saj je bila ta banka garant za kredit in je imela sama interes, da se obveznost do tožeče stranke poplača na tak način. Očitno je banka vedela, da je pri tožeči stranki nastopila plačilna nesposobnost ter da to lahko pripelje do vnovčitve garancije. Ker tožena stranka pri spornem dejanju ni sodelovala, je vprašljiva njena pasivna legitimacija. Tožena stranka je dobila le sredstva, ki so ji bila nakazana s strani tretje osebe po dogovoru med le-to in tožečo stranko, za katerega tožena stranka ni vedela. Nepravilna je odločitev o začetku teka zamudnih obresti.

Toženi strani je šele s sodbo naloženo, da mora vrniti sporni znesek, torej je njena obveznost zapadla z dnem izdaje sodbe. Tožena stranka je bila ves čas v dobri veri, da je tožeča stranka vrnila le tisto, kar je bila dolžna.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnika, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, ker pri izpodbijanem dejanju ni sodelovala. V primeru izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po 125. čl. in nasl. ZPPSL je pasivno legitimiran tisti, ki je imel korist od pravnega dejanja. Korist od spornega dejanja stečajnega dolžnika pa je imela tožena stranka. Tej okoliščini niti ne oporeka.

Zmotno je tudi stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje oprlo dejansko ugotovitev in presojo, da je tožena stranka vedela za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke ob prejemu spornega zneska, predvsem na izpovedbo zaslišane priče M. G.. Sodišče je do te ugotovitve prišlo na podlagi dokazne presoje vseh izvedenih dokazov, tedaj tudi listinskih. Res bi bilo moč izpovedbo M. G. v delu, v katerem izpoveduje, da je "Sklad dal zahtevo K. banki, da naše devizne prilive pri tej banki razporedi za poplačilo zapadlih anuitet Sklada" ter da je "K. banka po telefonu zahtevala, da mi razporedimo devizni priliv za Sklad za pokrivanje zapadlih anuitet", razlogovati tako kot je to razvidno iz pritožbe: da je namreč "nalog" za nakazilo dala K. banka, ki je bila kot garant zainteresirana, da se kredit poplača s sredstvi tožeče stranke. Toda dejstvo, da je bila K. banka garant in je lahko imela svoje interese glede poplačila kredita, ne more samo zase vplivati na odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ob nakazilu s strani K. banke vedela oz. bi morala vedeti za tako slab ekonomsko finančni položaj pri toženi stranki, ki je po 1. odst. 125. čl. ZPPSL eden izmed pogojev za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Pri ugotavljanju in presoji o tem odločilnem dejstvu je potrebno upoštevati celotno izpovedbo te priče, ne le zgoraj citirani del, vključno z listinskimi dokazi (8. čl. ZPP), kar je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi napravilo. Dokazna ocena, razvidna iz izčrpne obrazložitve, je po prepričanju pritožbenega sodišča logična. Zlasti je pomembna še ugotovitev, da posojila, ki ga je prejela od tožene stranke že leta 1992, tožeča stranka sploh ni odplačevala, temveč ga je že pred spornim nakazilom odplačevala zavarovalnica namesto nje, da je tožena stranka tožečo opominjala zaradi neplačila in da obseg zavarovanja vračanja posojila, dogovorjen v posojilni pogobi, kaže na to, da je tožena stranka poznala tožečo po finančni in ekonomski plati. Vse to, vključno z izpovedbo priče M. G., po prepričanju pritožbenega sodišča govori v prid presoji, da je izpolnjen v konkretnem primeru subjektivni pogoj za izpodbijanje iz 1. odst. 125. čl. ZPPSL.

Prav tako je podan objektivni pogoj. S spornim nakazilom je bila plačana obveznost tožeče stranke, ki je temeljila na posojilni pogodbi iz leta 1992, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je predvideno poplačilo terjatev brez obresti v stečajnem postopku le do višine 9,8 %. Ugotovitev in presoje o obstoju objektivnega razloga za izpodbijanje pritožnik niti ne izpodbija.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o glavnici potrdilo, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP).

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajejo opore za sklepanje, da obstoji obveznost tožene stranke, da poleg plačila glavnice plača še zamudne obresti po obrestni meri, določeni v zakonu, od dne prejetega zneska, t.j. od 6.6.1995 dalje.

Po 214. čl. ZOR, ki je podlaga za presojo o tem, kdaj začnejo teči zamudne obresti od neupravičeno pridobljenega zneska, je odločilna "ne-poštenost" okoriščenca. Pojma "nepoštenosti" iz 214. čl. ZOR pa po presoji pritožbenega sodišča ni moč (vselej) enačiti s subjektivnim pogojem za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po 1. odst. 125. čl. ZPPSL. Zlasti je razlikovanje pomembno v konkretnem primeru, ko je prišlo do izpodbijanega dejanja 6.6.1995, stečajni postopek pa je bil začet 3.6.1996. Določilo 1. odst. 125. čl. ZPPSL zajema očitek prizadetemu pridobitelju koristi, da je vedel oz. bi moral vedeti za (dokaj) slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika. Pridobitelj koristi pa zgolj zaradi tega, ker je vedel oz. bi moral vedeti za (dokaj) slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika, še ni "nepošteni" pridobitelj v smislu 214. čl. ZOR. Pojem "nepoštenosti" iz 214. čl. ZOR je namreč po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje pri tem posebnosti obogatitvenega zahtevka v primeru izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, potrebno razumeti tako, da je pridobitelj, ko je prejel korist, vedel, da je prejel nekaj, do česar zaradi specifičnega položaja dolžnika ni bil (več) upravičen. Kajti, pridobitelju zgolj zato, ker so mu bile oz. bi mu morale biti znane okoliščine o (dokaj) slabem ekonomsko finančnem stanju dolžnika, še ni moč vselej očitati, da je vedel, da bo predlagan (izpodbijano pravno dejanje je bilo v konkretnem primeru storjeno pred zadnjo novelo ZPPSL, po kateri se stečajni postopek uvede po uradni dolžnosti) in začet stečajni postopek, v katerem bo deležen praviloma le delnega poplačila (10. čl. ZPPSL) svoje terjatve. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da se pogoji za izpodbijanje po 125. čl. ZPPSL razlikujejo od pogojev za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po 1. odst. 281. čl. ZOR. Pogoj za izpodbijanje po 281. čl. ZOR je med drugim tudi očitek prejemniku, da je vedel oz. bi moral vedeti za namen dolžnika, da s pravnim dejanjem škoduje svojim upnikom. Takšnega pogoja ZPPSL v 1. odst. 125. čl. ne omenja.

Iz razloženega je razvidno, zakaj na podlagi doslej ugotovljenih dejstev po presoji pritožbenega sodišča ni moč sklepati, da je bila tožena stranka "nepoštena", ko je prejela znesek, katerega vračilo ji je naloženo z izpodbijano sodbo. Za odločitev o obrestnem delu zahtevka bo potrebno ugotoviti nova dejstva, na podlagi katerih bo šele moč sklepati o "ne-poštenosti" tožene stranke ob prejemu spornega znseka. To pa pomeni, da je podan razveljavitveni razlog iz 3. odst. 370. čl. ZPP. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o obrestih razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Prvostopenjsko sodišče naj v nadaljevanju postopka ugotovi in presodi, ali je moč toženi stranki na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera očitati, da je takrat, ko je prejela sporni znesek, vedela, da je prejela od dolžnika izpolnitev, do katere zaradi predvidenega oškodovanja drugih upnikov v stečajnem postopku ni bila upravičena (prim. zgoraj razložen pojem "nepoštenosti" pridobitelja iz 214. čl. ZOR v zvezi s 1. odst. 125. čl. ZPPSL) ter nato znova odloči o uveljavljanih zamudnih obrestih po 214. čl. ZOR.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.