7. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. – B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 18. oktobra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 5/2004 z dne 14. 9. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1152/2003 z dne 25. 9. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Kranju, št. Pd 30/2003 z dne 6. 5. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova konkurenčne klavzule. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo. Po stališču Vrhovnega sodišča odškodnina zaradi upoštevanja konkurenčne klavzule ni pravica, ki bi šla delavcu v vsakem primeru prenehanja delovnega razmerja, temveč mu pripada samo, če je bil zaradi nje oškodovan. Sodišče mora sicer slediti drugačni pogodbeni volji strank pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru, ko je bila omejitev vezana na odločitev delodajalca, da delavcu ne da soglasja za opravljanje določene dejavnosti, pa bi bil dolžan delodajalec pritožniku odškodnino iz tega naslova izplačati le v primeru odklonitve soglasja k novi zaposlitvi. Pritožnik, ki mu je delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja dal pisno soglasje za sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ni bil vezan na konkurenčno klavzulo. Zato mu odškodnina iz tega naslova ne pripada.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi navaja, da je bila odškodnina iz naslova konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi določena zaradi pritožnikovih omejenih možnosti pri izbiri nove zaposlitve. Iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi naj bi jasno izhajalo, da pripada pravica do odškodnine pritožniku zaradi same vezave na konkurenčno klavzulo. V nasprotnem primeru bi stranki v pogodbo o zaposlitvi zapisali, da pripada delavcu odškodnina le, če delodajalec ne da soglasja k prezaposlitvi, in določili način dajanja soglasja. Na omenjeno vsebino dogovora kaže tudi dejstvo, da je delodajalec po sporu s pritožnikom, da bi se izognil plačilu odškodnine iz naslova konkurenčne klavzule, z zaposlenimi sklenil nove pogodbe o zaposlitvi. Z razlago pogodbe o zaposlitvi, ki so jo sprejela sodišča, naj bi bila pritožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. To pravico naj bi mu Višje sodišče kršilo tudi s tem, ko je o isti zadevi dvakrat odločilo drugače. Vrhovno sodišče pa naj bi mu to pravico kršilo tudi s tem, ko naj ne bi odgovorilo na pritožnikove revizijske očitke o kršitvah njegovih ustavnih pravic. Izpodbijana odločitev, ki po mnenju pritožnika bistveno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnih primerih, naj bi bila tudi v neskladju z 22. členom Ustave.

B.

3.Temeljni očitek pritožnika izpodbijanim odločitvam je, da so sodišča napačno razlagala vsebino določb pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na dogovor o plačilu odškodnine iz naslova konkurenčne klavzule. S tem izpodbijanim sodbam očita, da so po vsebini napačne. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnikove navedbe, da so sodišča napačno razlagala pogodbo o zaposlitvi, lahko Ustavno sodišče preizkusi z vidika skladnosti z 22. členom Ustave. Prepoved sodniške samovolje oz. arbitrarnosti, o kateri je mogoče govoriti v primeru očitno napačne odločitve, kar po vsebini pomenijo očitki pritožnika, vključuje namreč pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in ne pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, kot to zmotno meni pritožnik. Vendar pa stališču sodišč, da pogodba o zaposlitvi pritožniku ne zagotavlja odškodnine iz naslova konkurenčne klavzule zaradi hipotetične omejitve pravice do proste izbire zaposlitve po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, temveč le v primeru delodajalčeve odklonitve soglasja k novi zaposlitvi, tega ni mogoče očitati.

4.Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bili relevantni očitki pritožnika, da mu Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njegove revizijske navedbe o kršitvah ustavnih pravic z odločbami nižjih sodišč. Določba 22. člena Ustave vključuje tudi obveznost sodišča, da se v obrazložitvi odločbe opredeli do navedb strank, ki so po pravni presoji sodišča bistvene. Do revizijskih očitkov pritožnika v zvezi s kršitvijo pravice do enakega varstva pravic se Vrhovno sodišče v obrazložitvi svojega sklepa res ni opredelilo. Glede na to, da je pritožnik v zvezi s tem v reviziji le pavšalno navajal, da izpodbijana odločitev odstopa od dosedanjih odločitev revizijskega in pritožbenega sodišča v podobnih primerih, tega tudi ni moglo storiti. Očitek pritožnika, da mu Vrhovno sodišče ni odgovorilo na revizijske navedbe o neustavnosti ravnanja Višjega sodišča, ki je ob ponovnem odločanju o njegovi zadevi spremenilo svoje pravno stališče in s tem razveljavilo svojo prvo, po temelju dokončno odločitev, pa ne drži. Vrhovno sodišče je pritožniku pojasnilo, da razveljavitveni sklep ni pomenil dokončne odločitve Višjega sodišča in da zato to sodišče ob ponovnem odločanju ni bilo vezano na pravna stališča, izražena v tem sklepu. Do kršitve pravice iz 22. člena Ustave, ker naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo na pritožnikove bistvene revizijske navedbe, torej ni prišlo. Očitka, da naj bi mu bila zaradi spremembe stališča Višjega sodišča kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, pa pritožnik ni utemeljil.

5.Pritožnik tudi v ustavni pritožbi zatrjuje, da izpodbijane odločitve odstopajo od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnih primerih. Pri tem se sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah št. VIII Ips 115/95, št. VIII Ips 110/2001 in št. VIII Ips 132/2000. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je lahko kršena, kadar odločitev sodišča brez utemeljenih razlogov odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa iz navedenih odločitev Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi šlo za podobne primere. Iz odločitev v zadevah št. VIII Ips 132/2000 in št. VIII Ips 110/2001 ne izhaja, da bi se nanašale na primer, ko bi bila vezanost delavca na konkurenčno klavzulo odvisna od delodajalčeve odklonitve soglasja k novi zaposlitvi v konkretnem primeru, kar je bilo bistveno za odločitev sodišč v pritožnikovi zadevi. Iz odločitve v zadevi št. VIII Ips 115/95 pa ni razvidno nobeno relevantno stališče glede upravičenosti do odškodnine iz naslova konkurenčne klavzule, kar je bilo predmet odločanja v obravnavani zadevi.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan