Jedro

Posameznik se ima pravico zanesti na to, da bodo drugi pravni subjekti ravnali pravno. Če kdo v to njegovo zaupanje poseže z vlaganjem očitno neutemeljenih zemljiškoknjižnih predlogov in na ta način odločilno poseže v njegovo dejansko možnost upravljanja z lastnim premoženjem, gre za zlorabo pravice. Posledica takšne zlorabe je odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je ta pri tem utrpel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bila toženka zaradi procesnega ravnanja v več zemljiškoknjižnih postopkih, ki ustrezajo pojmu zlorabe procesnih pravic, obsojena na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki je nastala tožeči stranki v višini 39.088,14 EUR z obrestmi. Obenem je toženka dolžna tožeči stranki povrniti 5.260,52 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi vlaga pritožbo toženka. Ta sestoji iz štirih laičnih vlog ter iz ene vloge, ki je vložena po kvalificiranem pooblaščencu (odvetniku). Tožena stranka brez izrecne navedbe pritožbenega predloga uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožba oporeka razlogom sodišča prve stopnje, da je ravnala toženka protipravno. Toženka je namreč v postopku trdila, da gre v primeru spornih nepremičnin za premoženje, v zvezi s katerim ima zahtevek v zapuščinskem postopku iz naslova nujnega deleža. Toženka je bila iskreno prepričana v obstoj svojih upravičenj na teh nepremičninah. Sodišče je spregledalo, da je toženka v zemljiškoknjižnih postopkih nastopala sama kot laik. Ne razpolaga z ustreznim pravnim znanjem, kar pa je za presojo protipravnosti njenega ravnanja pomembna okoliščina. Pritožnica je bila v utemeljenost in upravičenost vlaganja zemljiškoknjižnih predlogov prepričana. Samo zavrnitev vloženih predlogov pa je smatrala kot nepravilno ravnanje sodišča, ne pa kot neustreznost lastnega ravnanja. Po mnenju pritožbe je nepravilna tudi presoja, ki toženki očita, da se ni odzvala na opozorila tožeče stranke. V njih namreč ni videla nepristranskega ravnanja, marveč zasledovanje tožnikovega interesa, ki hkrati predstavlja škodo za toženko. Zemljiškoknjižnih predlogov tudi ni vlagala z namenom škodovanja tožniku, marveč izključno zaradi zaščite lastnih interesov. Pritožba meni, da zato v tem primeru ne gre za zlorabo pravic. Zlorabe pravic ni mogoče storiti drugače kot namerno. Pritožba meni, da ne gre za pravno priznano škodo. K plačilu obresti na podlagi kreditne pogodbe se je tožnik zavezal sam. Gre za ravnanje v njegovi sferi in ne v sferi tožene stranke. Pritožba meni, da je sodišče tudi zmotno sledilo izpovedbam prič DP in BV glede njune namere za nakup nepremičnin. Ti dve priči nista navedli ničesar oprijemljivega, kar bi prepričalo, da ne gre za priči, ki sta v postopku zgolj delali uslugo tožniku in zatrjevali nekaj, kar v resnici ne drži. Glede na obseg in veliko vrednost pravnega posla bi bilo običajno, da bi ostajala vsaj neka minimalna formalnost (listina), ki bi kazala na namero po sklenitvi toliko vrednega pravnega posla. Česa takega pa tožeča stranka ni predložila. Pritožba dalje trdi, da ni mogoče spregledati izpovedbe ene izmed prič, češ da ni vedela, zakaj v zvezi s spornimi plombami in obvestilom toženke sploh gre oziroma kakšna je njihova vsebina. Odločitev za nenakup tako po stališču pritožbe ni mogla temeljiti na teh dejstvih. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tem pričam verjame. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb toženke, da sporna zemljišča ne bi mogla biti prodana za ceno 800.000,00 EUR. Med postopkom ni bilo razjasnjeno, katere nepremičnine naj bi ta dva kupca sploh kupovala. Pritožba še meni, da se tožnik v tem postopku ne more sklicevati na oškodovanje, saj bi obveznosti iz kredita mogel poplačati tudi na drug način. Pritožba napada tudi ugotovitve glede ničnosti prodajne pogodbe. Trdi, da je bilo iz navedb tožene stranke jasno razbrati, da je bila prodajna pogodba sklenjena v zvezi s premoženjem, glede katerega je v zapuščinskem postopku toženka podala zahtevek za vračilo darila, torej je bila sklenjena glede nedopustnega predmeta.

Pritožbo toženke, ki je podana v štirih laičnih vlogah, je izrazito težko povzeti. Pritožbene navedbe namreč znova segajo onkraj meja razumljivega. Razbrati je mogoče očitek sodišču, da je zaslišalo pričo, ki je toženčev delodajalec. Nadalje je mogoče iz besedila izluščiti, da bi moralo sodišče priskrbeti dokaze glede prave, poštene tržne cene za sporne nepremičnine. Nadalje je podana zahteva, da naj se zadeva odloži do zaključka zapuščinskega postopka. Navedene so trditve o tem, da je bil dolžnik nedobroveren in neskrben kupec. Večkrat pritožba še ponovi, da cena v višini 1.000,00 EUR za m2 ni dosegljiva. Zahteva „uradno cenitev nepremičnin in bremen za dokazovanje prave, poštene tržne cene“. Pritožba se sklicuje na številne zakonske določbe. Vse skupaj pa sklene v naslednje retorično vprašanje: „Ali tožnik lahko proda svojo domnevno lastnino pred iztekajočim se rokom člena 512 OZ? Ne more in tudi ne sme!“ Pritožba je bila vročena tožniku. Ta je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje toženke v številnih zemljiškoknjižnih postopkih protipravno. Takšno ravnanje predstavlja nedopustno škodljivo dejstvo in je lahko podlaga odškodninske odgovornosti. O tem je pritožbeno sodišče navedlo razloge že v razveljavitvenem sklepu opr. št. I Cp 4499/2009 z dne 14. aprila 2010. Med strankama ni sporno, da je toženka vložila številne neutemeljene zemljiškoknjižne predloge ter se zoper zavrnitve le-teh tudi pritoževala (glej dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje na tretji, četrti in peti strani izpodbijane sodbe). Edina pravna posledica takšnega toženkinega ravnanja je, da je bila ob vložitvi vsakega zemljiškoknjižnega predloga pri nepremičninah tožene stranke vpisana plomba. Toženka je s številnimi očitno neutemeljenimi zemljiškoknjižnimi predlogi tako de facto povzročila, da tožnik s predmetom svoje lastninske pravice ni mogel pravno poslovno razpolagati. To ne pomeni le dejanskega posega v razpolagalno prvino (svobodo) lastninske pravice, marveč predstavlja tudi poseg v njeno ekonomsko, materialno bistvo. Še širše to pomeni, da je toženka s svojim ravnanjem posegla v ekonomsko, materialno bistvo celotne tožnikove premoženjskopravne sfere.

Vsak pravni subjekt se lahko zanese na to, da bodo ostali subjekti ravnali pravno. Tako lahko utemeljeno računa, da bo izvrševal svoje pravice. V konkretnem primeru to pomeni, da se je tožnik smel zanesti na to, da lahko kadarkoli razpolaga s svojo nepremičnino. Da jo torej proda. To pomeni, da se je lahko zanesel na to, da del njegove premoženjske sfere od nekega trenutka (ki ga bo kot upravičenec določil sam), več ne bo lastninska pravica na spornih nepremičninah, marveč denarna sredstva. Ob zaupanju v to je lahko tudi sklepal nadaljnje pravne posle (v konkretnem primeru posojilno pogodbo) in ob svojem pravnem položaju tudi utemeljeno zaupal, da bo posojilno pogodbo zmogel izpolniti, ne da bi ga doletelo breme dodatnih obresti. V takšno pravno zaupanje glede lastnega premoženjskega položaja tožnika je toženka posegla z nizom očitno neutemeljenih zemljiškoknjižnih predlogov.

Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede nastale škode so: - da bi tožnik nepremičnine prodal, če ne bi bilo toženkinega protipravnega ravnanja; - da bi jih prodal za ceno 830.000,00 EUR; - da bi s tako pridobljeno kupnino odplačal kredit in mu ne bi bilo treba odplačevati obresti ter da je natanko tako tudi nameraval upravljati s svojim premoženjem.

Pritožbeno sodišče navedeno dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje sprejema. Pritožnik pa navedeno dejansko podlago sodbe napada na treh mestih.

Najprej trdi, da bi moral obresti plačevati v vsakem primeru, ker se je k temu zavezal s pogodbo. To ne drži. Tožnik je v svoji trditveni podlagi jasno navedel, da bi kredit predčasno poplačal s kupnino s prodajo spornih nepremičnin. V tem primeru obresti, ki so bile predvidene s pogodbo, ne bi tekle in jih torej ne bi bil dolžan plačati. To pa pomeni, da bi bilo njegovo premoženjsko stanje boljše prav za znesek plačanih obresti. Razlika v premoženju, ki je nastala, ustreza pojmu škode (132. člen OZ) (1). Prej opisanemu pogodbenemu razmerju (dogovoru) pritrjuje tudi sama pisna kreditna pogodba (priloga A20 – predvsem člen 13), tožena stranka pa taki trditveni podlagi niti ni konkretizirano ugovarjala.

Pritožnik dokazno oceno, nadalje napada tudi glede vprašanja, ali je imel tožnik v resnici dva potencialna kupca, ki sta soglašala s kupnino v vrednosti 800.000,00 EUR (sodba govori o 830.000,00 EUR; opomba pritožbenega sodišča). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sklenjena ter temelji na izvedenih dokazih s pričama. Edina pritožbena navedba, ki je dovolj konkretna, da jo je sploh mogoče preizkusiti, je, da o dogovarjanju ne obstaja nikakršna listina. Dejstvo, da takšne listine o nameri sklenitve posla ni, pa po prepričanju pritožbenega sodišča celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omaje. Obe priči in tožnik so prepričljivo izpovedali o jasnih dogovorih (o tem, da so se že pogodile o vseh bistvenih sestavinah pogodbe, vključno z višino kupnine – ovira za končno pravno poslovno ravnanje pa so bile prav plombe v zemljiški knjigi).

Glede na nekonkretizirano in nerazumljivo ugovorno izhodišče tožene stranke glede teh vprašanj bi bil ob prepričljivih dokazih s pričama, poostren dvom v trditvene navedbe tožeče stranke tudi v nasprotju s kontradiktorno zasnovo postopka. Pritožba neutemeljeno napada tudi verodostojnost ene izmed prič. Iz osebnih podatkov, povzetih na zaslišanju, tudi ne izhaja, da bi bila priča tožnikov delodajalec. Res pa je tam razvidno, da sta oba zaposlena v isti gospodarski družbi. Vendar to vprašanje, ki ga doslej ni nihče izpostavil, kaj šele problematiziral, tej priči ne odreka lastnosti priče. Sodišče je pričo dokazno ocenilo kot tako, v povezavi z vsemi ostalimi dokazi, predvsem pa tudi glede na jasno trditveno podlago tožeče stranke na eni, ter nejasno ugovorno podlago tožene stranke na drugi strani. Razlogov, zaradi katerih bi se bilo sodišče dolžno opredeljevati do dejstva, da sta tožnik in priča zaposlena v isti gospodarski družbi, ni bilo. Pritožbeno sodišče lahko k temu doda le to, da ni nobenih objektivnih razlogov, zaradi katerih bi podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Tretje dejansko vprašanje, ki ga napada pritožba pa je, da se sodišče ni opredelilo do navedb toženke, da sporna zemljišča ne bi mogla biti prodana za ceno 800.000,00 EUR. Vendar: dokaz o nasprotnem je prav dokaz z obema navedenima pričama, ki sta potrdili, da sta bili nepremičnini pripravljeni kupiti za takšno ceno. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, ki so za vzpostavitev pogodbenega razmerja edino relevantne, ni nikakršnega pravnega razloga, da bi sodišče ugotavljalo vrednost sporne nepremičnine z izvedencem. Takšnega substanciranega in konkretiziranega dokaznega predloga pa tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni podala, morebitni neizvedbi takšnega dokaza (če je bil v nejasnih pripravljalnih vlogah že kje podan zametek takšnega predloga), pa na glavni obravnavi tudi ni oporekala (primerjaj 286.b člen ZPP (2). Pritožbena zahteva „uradna cenitev nepremičnin in bremen za dokazovanje prave poštene tržne cene“, že zato ne more biti upoštevna in utemeljena.

Pritožbene trditve o tem, da „je ena izmed prič (potencialnih kupcev) ob priliki zaslišanja povedala, da ni vedela, zakaj v zvezi s spornimi plombami in obvestili tožene stranke sploh gre ...“, ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Pritožba namreč ne pove niti tega, katera priča naj bi to bila in še manj, kdaj, kje in v kakšnem kontekstu naj bi to izjavila.

Pritožbena trditev, da se pritožnik ne more sklicevati na to, da obveznosti iz naslova kreditov ni mogel poplačati na drug način, ni bila predmet obravnave pred sodiščem prve stopnje zato, ker tožena stranka dejanskih prvin zatrjevane vzročne zveze na ta način niti ni napadala.

Pritožbena trditev, da v postopku sploh ni bilo razčiščeno, katere nepremičnine naj bi kupca sploh kupovala, ni utemeljena. Tega v dokaznem postopku niti ni bilo treba posebej razčiščevati, kajti navedbe v petem odstavku 2. točke tožbe, tožeča stranka ni obrazloženo prerekala (primerjaj 214. člen ZPP).

Pritožbene navedbe glede vprašanja ničnosti prodajne pogodbe so vsebinsko prazne. Sodišče je dejansko tezo tožene stranke zavrnilo zato, ker ni bila konkretizirana z nobenimi pravnorelevantnimi dejstvi, ki bi utemeljevala katerega izmed ničnostnih razlogov. Namesto tega je ves čas trdila le, da je prikrajšan njen nujni delež ter da je ogoljufana. A konkretiziranih trditev, ki bi z vidika ničnosti utemeljevale zvezo med prodajno pogodbo, ki jo je sklenil tožnik (ki ni v nikakršni dedno- pravni zvezi s toženko) in prikrajšanjem njenega nujnega dednega deleža, tožena stranka ni podala. Glede tega se tudi pritožba, ki je sedaj vložena (tudi) po kvalificiranem pooblaščencu, ne premakne na konkretno raven. To, da je bila „pogodba sklenjena v zvezi zvezi s premoženjem, glede katerega je v zapuščinskem postopku toženka podala zahtevek za vračilo darila, torej glede nedopustnega predmeta“, namreč ne vodi k sklepu ničnosti takšne prodajne pogodbe.

Ni razumljivo, na kaj se nanaša laična pritožbena navedba, ki sprašuje, ali tožnik lahko proda svojo domnevno lastnino pred iztekajočim se rokom člena 512 OZ. 512. člen OZ se nanaša na institut predkupne pravice. Dejstev, ki bi v obravnavani zadevi utemeljevala obravnavo vprašanja predkupne pravice, stranki nista zatrjevali. Poleg tega pa kršitev predkupne pravice tudi ne predstavlja razloga za ničnost pogodbe, marveč za njeno razveljavitev.

Pretežni del pritožbe pa se osredotoča na vprašanje zlorabe pravice. Pritožniku je treba najprej pravno pojasniti, da za zlorabo pravice ni potreben naklep. Pritožnik namreč ne ločuje med šikanoznim ravnanjem (ki je zgolj navidezno izvrševanje pravice – to je primer iz tretjega odstavka 7. člena OZ) in zlorabo pravice (prvi in drugi odstavek 7. člena OZ), ki pa je še vedno protipravna (3).

Toženkino ravnanje ustreza najmanj pojmu zlorabe pravice, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa predstavlja sicer tudi že navidezno izvrševanje (procesnih pravic). Čeprav je tožnica v zemljiškoknjižnih postopkih nastopala kot laik, ji je bilo večkrat pojasnjeno, da so njeni ponavljajoči se predlogi brez vsakršne pravne podlage ter z njimi ne more uspeti. Namen vlaganja takšnih predlogov objektivno zato ne more konkretizirati abstraktnega procesnega upravičenja. Zasleduje torej drugačne cilje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi to, da cilj vseh teh zemljiškoknjižnih predlogov tudi ni bil v zaznambi neobstoječih dejstev, marveč v preprečitvi tožeči stranki, da bi uresničevala razpolagalno prvino svoje lastninske pravice. Četudi bi toženka menila, da mora zavarovati svoj pravni položaj, bi to morala in mogla storiti v skladu s pravom, ne pa z njegovo zlorabo. Cilj ne opravičuje sredstev.

Da je bilo njeno ravnanje izrazito neskrbno (ne le do sebe, kar je njena stvar, marveč tudi do pravnega položaja tožnika, kar pa že predpostavlja njeno odgovornost do drugih), pa je brez senca dvoma jasna ob dejstvu, da je bila na popolno pravno zgrešenost svojega procesnega ravnanja večkrat opozorjena v obrazložitvah, k skrbnemu ravnanju pa je bila izrecno pozvana tudi s strani tožeče stranke. Pritožba v zvezi s slednjim pravi, da ji tega ni mogoče šteti v škodo, saj naj bi tožeča stranka v teh dopisih zastopala svoje (nasprotne) interese. Ob tem, ko je tožeča stranka v dopisih (prilogi A30 in A32 tega spisa) konkretno opozarjala na protipravnost njenega ravnanja, na pravne posledice tega ravnanja in na nastajajočo škodo ter jo hkrati opozorila, da bo, če se to ne preneha, primorana vložiti tožbo, je toženkino nadaljevanje s protipravnim ravnanjem izrazito neskrbno do drugih (do tožnika kot oškodovanca), kar protipravnost njenega ravnanja poglablja na raven neodgovorne šikane. Toženka je ob vseh razumnih argumentih, s katerimi je bila soočena (vključno z nastajanjem škode, ki je posledica njenega ravnanja), še vedno ravnala enako, česar pa pravni red, ne le z objektivnega, marveč tudi z njenega subjektivnega vidika ne more trpeti.

Pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s pooblastilom iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja. Stroški za to vlogo v konkretni zadevi torej za pravdo niso bili potrebni, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih tožeča stranka krije sama (155. člen ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/2001)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 in naslednji)

(3) glej Marjan Pavčnik, Teorija prava, tretja izdaja, Ljubljana 2007, stran 208 do 214 ter Marjan Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, Ljubljana 2003, komentar k 7. členu zakona