Jedro

Odmena za uporabo tuje stvari se lahko odmeri v sodnem postopku šele, ko se ugotovi okoriščanje in na drugi strani prikrajšanje zaradi nemožnosti uporabe svoje stvari.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in vrne zadeva v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožnici znesek 1.724.474,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožencu še naložilo, da je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 232.149,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh.

Proti tej sodbi je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Najprej ne drži ugotovitev, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za zahtevek, ki ga v tej pravdi uveljavlja. Tožeča stranka je le upravljalec stavbe, sporna nepremičnina pa je last R., zato bi le R. lahko bila aktivno legitimirana za verzijsko terjatev. V zadevi opr.

št. P 63/95 še ni bilo odločeno o toženčevi terjatvi do stvarnopravnega upravičenca spornih prostorov, da tožencu proda stanovanje in sporna prostora po določbah Stanovanjskega zakona (SZ), zato je preuranjeno odločeno, da toženec brez podlage uporablja sporne prostore in da je zato dolžan plačati uporabnino. Tudi zaključek o prikrajšanju tožeče stranke ni pravilen, saj tožeča stranka ni stvarnopravni upravičenec in zato ni prikrajšana. Razen tega sodišče ni dovolilo tožencu, da bi na obravnavi podal pripombe na izvedeniško mnenje, niti da bi predlagal neposredno zaslišanje izvedenca, s čimer je bilo tožencu onemogočeno pravno korektno obravnavanje. Sodišče tudi ni upoštevalo izvedenčeve temeljne ocene in vprašanja, da pri spornih prostorih sploh ne gre za sporne prostore, saj uporabljata te prostore toženčeva sinova kot spalne sobe. Sporna prostora zato nista poslovna prostora in ju tožena stranka kot taka tudi ne uporablja, zato je znesek izračunane najemnine za poslovne prostore nepravilen, saj ne izkazuje obogatitve tožene stranke na račun tožeče. Sodba je brez razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je niti preizkusiti ne da ter je iz vseh teh razlogov predlagal toženec razveljavitev sodbe.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje aktivne legitimacije tožeče stranke ni prav ugotovilo. Ker gre za obogatitveni zahtevek, ni nujno, da toži lastnik. V tej zadevi je tožnik zato dovolj izkazal aktivno legitimacijo s podatki zemljiškoknjižnega izpiska, ki je v spisu P 272/91 in iz katerega izhaja, da je D. imetnik pravice uporabe stavbišča s hišo na parc.

št. 2752 k.o. P.. Razen tega je v zadevi P 272/91 pridobil zoper toženca pravnomočno sodbo, s katero je tožencu naložena izpraznitev spornih prostorov in izročitev teh prostorov prav tožeči stranki.

Toženec vse do sedaj prostorov ni izpraznil in jih izročil tožeči strank. Takšne dejanske okoliščine kažejo na toženčevo okoriščenje na račun tožeče stranke in sodišče prve stopnje ima prav v delu, kjer ugotavlja to okoriščenje. Tudi dejstvo, da v zadevi, ki teče pod opr.

št. P 63/95, še ni odločeno, na pravilnost odločitve v konkretnem sporu ne vpliva. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da toženec sporne prostore zaseda nezakonito, saj bi jih moral na podlagi pravnomočne sodbe izprazniti že v letu 1992, kot mu je nalagala pravnomočna sodba. Ker toženec te prostore noče izročiti tožeči stranki in jih uporablja zase, ima od njih korist. Pri tem tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembno, v kakšen namen toženec uporablja prostore. Odločilno je, da jih ima v svoji posesti. Za uporabo tujih prostorov je dolžan plačati odmeno. Če najemnina ni dogovorjena, jo mora določiti sodišče, ki upošteva tožnikovo prikrajšanje, to pa je običajno res odvisno od obsega, kakovosti prostorov, lokacije in drugih okoliščin. V tej zadevi je sodišče izvedencu naložilo, da izračuna iz teh objektivnih okoliščin najemnino, ni pa se ukvarjalo s spornim vprašanjem, ali je tožeča stranka dejansko prikrajšana za ta znesek. Pritožba pa ima prav, da brez ugotovljenega prikrajšanja tožnika, ni podlage za določitev odmene. Če tožnik svojega prikrajšanja ne zatrjuje in dokaže, zahtevek ni utemeljen. V tej zadevi je tožnik v tožbenih navedbah sicer zatrjeval in tudi ponudil dokaz, da je imel namen oddajati sporne prostore. To dejstvo je bilo med pravdo sporno, saj ga je toženec prerekal. Izpodbijana sodba pa se glede tega spornega dejstva ni izrekla, saj ne vsebuje niti tega, katere dokaze je sodišče izvedlo. Zato pritožba utemeljeno očita, da bistveni pogoji za uporabo določbe 219.člena ZOR v tej sodbi niso ugotovljeni, to je dejansko prikrajšanje tožnika. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga utemeljeni pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo sodišče moralo raziskati in oceniti vsa sporna odločilna dejstva za to pravdo in se do njih opredeliti v sodbi, tako da bo mogoč preiskus sodbe.