Jedro

Tožnik (kljub opozorilom tožene stranke) ni trdil, da gre pri duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za kakšno novo škodo, za katero ne bi že dobil plačano odškodnino.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 11.650,00 EUR zniža (za 5.500,00 EUR) na znesek 6.150,00 EUR, v točki III. izreka pa znesek 1.920,00 EUR zniža na znesek 871,30 EUR.

II. Predlog toženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku (za t. i. „novo“ škodo) odškodnino v znesku 11.650,00 EUR (pri tem 5.000,00 EUR za (pretrpljene in bodoče) telesne bolečine in neugodnosti v teku zdravljenja, 700,00 EUR za strah, 5.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 450,00 EUR materialne škode) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Toženki je še naložilo (točka III. izreka), da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.900,20 EUR s pripadki v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka glede tožniku dosojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.500,00 EUR ter glede stroškovne odločitve. V pritožbi opozarja na tožnikov odškodninski zahtevek z dne 7. 6. 2011 ter sklenjeno izvensodno poravnavo z dne 1. 9. 2011, na podlagi katere je tožniku izplačala odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR. Soglaša z ugotovitvami dokaznega postopka, da je tožnik zaradi prometne nesreče utrpel trajne posledice, ne pa tudi, da je to nova škoda, ki ni bila zajeta v poravnavi z dne 1. 9. 2011. Tožnik je iste posledice, za katere je sodišče tožniku prisodilo odškodnino, trpel že pred oziroma ob podpisu poravnave, zato do še dodatne odškodnine iz tega naslova ni upravičen. Sodišče je v sodbi povsem nekritično povzelo ugotovitve izvedenca in tožnikovo izpoved ob zaslišanju ter toženki naložilo v plačilo odškodnino, ne da bi upoštevalo že plačano odškodnino oziroma podrejeno razmejilo trajne posledice, ki jih je tožnik trpel do podpisa poravnave, od tistih, ki so nastale po tem. Odločitev sodišča tako temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja, posledično pa tudi na nepravilni uporabi materialnega prava. Toženka meni, da je tožnik za trajne posledice že prejel primerno odškodnino in da do dodatne ni več upravičen. Sodišče je ugotavljalo obseg trajnih posledic od škodnega dogodka do izdaje sodbe, pri tem pa sploh ni ugotavljalo trajnih posledic, ki jih je tožnik trpel že ob sklenitvi poravnave. Poudarja, da je trajne posledice, kot jih zatrjuje tožnik v tožbi oziroma jih je ugotovilo sodišče in zajelo v sodbi, tožnik zatrjeval že pred podpisom poravnave, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da mu iz tega naslova gre še nadaljnja odškodnina, zmoten. Toženka pa še opozarja, da je bil, kot je ugotovil tudi izvedenec, tožnik ob podpisu poravnave seznanjen z možnostjo komplikacij v smislu artroze in okvare hrustanca kolenskega sklepa, vse to pa je upoštevala tudi toženka ob izplačilu odškodnine, to pa bi moralo upoštevati tudi sodišče. Zato pritožnica zaključuje, da po podpisu poravnave tožnik ni utrpel poslabšanja oziroma dodatnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi česar predlaga spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje. Toženka predlaga tudi spremembo sklepa o odmeri stroškov pravdnega postopka v sorazmerju z dejanskim uspehom strank v postopku. V zvezi z navedenim ugovarja tudi dosojeni nagradi za posel, saj se skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) nagrada za ustno ali pisno svetovanje za izvensodne storitve, ki je povezano z nadaljnjo dejavnostjo, všteje v nagrado za nadaljnjo dejavnost, kar mora sodišče upoštevati pri odmeri stroškov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožnik poškodoval 5. 4. 2010 v prometni nesreči kot voznik motornega kolesa, kot tudi ne da sta pravdni stranki 1. 9. 2011 sklenili izvensodno poravnavo, na podlagi katere je toženka tožniku izplačala 10.000,00 EUR iz naslova nematerialne škode in 1.000,00 EUR iz naslova materialne škode. Sporno je bilo, ali poslabšanje zdravja tožnika predstavlja novo škodo, pri čemer sedaj ni sporno, da je tožnik upravičen do nove škode v višini 6.150,00 EUR (5.000,00 EUR iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, 700,00 EUR za strah in 450,00 EUR materialne škode). Sporno pa je, ali novo škodo predstavlja tudi dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.500,00 EUR.

5. Tožnik je v tožbi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navedel, kakšne so trajne posledice pretrpljenih poškodb ter pri katerih življenjskih aktivnosti je omejen in posledično trpi duševne bolečine, ni pa v tožbi navedel, da je iz tega naslova že dobil plačano odškodnino s sklenjeno poravnavo s toženko (izvensodno z dne 1. 9. 2011). Tožnik niti trdil ni, da gre pri duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za kakšno novo škodo, za katero ne bi že dobil plačano odškodnino, pri čemer toženka utemeljeno opozarja, da je bila izvensodna poravnava sklenjena na podlagi odškodninskega zahtevka tožnika z dne 7. 6. 2011 (priloga A3 spisa) ter da pri tem tožnik „nove“ škode glede duševnih bolečin zaradi z manjšanja življenjskih aktivnosti niti ne zatrjuje (zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po tožbi je identičen zahtevku tožnika iz navedenega naslova iz odškodninskega zahtevka z dne 7. 6. 2011). Toženka torej utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika povsem nekritično sledilo tožbenim trditvam, ki glede te oblike škode sploh niso bile sklepčne (glede t. i. „nove škode“), na kar je toženka opozorila že v odgovoru na tožbo.

6. Če iz tožbenih trditev utemeljenost tožbenega zahtevka ne sledi (nesklepčnost tožbe), mora sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Izpodbijana odločitev glede dosoje tožniku 5.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot „nove škode“ je torej materialnopravno zgrešena, kot utemeljeno opozarja toženka v pritožbi. Na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 358. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je zato pritožbeno sodišče moralo pritožbi toženke glede navedenega ugoditi in izpodbijano sodbo glede dosojene odškodnine 11.650,00 EUR spremeniti tako, da gre tožniku 6.150,00 EUR namesto 11.650,00 EUR, to je dosojeno terjatev znižati za 5.500,00 EUR dosojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

7. Utemeljena je tudi pritožba glede stroškovne odločitve, in sicer tako glede uspeha v pravdi kot glede tožniku priznane nagrade za posel po tarifni številki 2200 z ZOdvT v znesku 628,00 EUR, ki upoštevajoč 22 % DDV znaša 766,16 EUR. Upoštevajoč spremenjeno odločitev je tožnik po temelju uspel s 100 %, glede višine tožbenega zahtevka pa z 1/3, upoštevajoč temelj in višino pa je njegov uspeh 2/3. Nasprotno je toženka uspela z 1/3 zahtevka. Glede nagrade za posel (po tarifni številki 2200 ZOdvT) je tožnik uveljavljal znesek 628,00 EUR z 22 % DDV (766,16 EUR), ni pa jasno na kakšni podlagi (trdi, da namesto prvotnih 550,00 EUR – tako v tožbi (upoštevajoč količnik 1,5) – kar pa je v nasprotju z odškodninskim zahtevkom tožnika, saj je z njim (odškodninski zahtevek z dne 23. 4. 2013) uveljavljal odškodnino 8.455,00 EUR). Zaradi nerazumnosti (nerazumljivosti) zahtevka za nagrado za posel tožnik do teh stroškov ni upravičen in jih pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo. Upoštevajoč tožniku odmerjene stroške 2.201,94 EUR, zmanjšane za 767,16 EUR nagrade za posel, znašajo tožnikovi pravdni stroški 1.435,78 EUR, 2/3 tega zneska pa znaša 957,20 EUR. Odmerjeni stroški toženke znašajo 257,74 EUR, upoštevajoč uspeh v pravdi pa bi bila upravičena do povrnitve 85,90 EUR. Po medsebojnem pobotu tako toženka dolguje tožniku 871,30 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo glede zneska stroškov, ki jih je toženka dolžna plačati tožniku, tako da je znesek 1.900,20 EUR nadomestilo z zneskom 871,30 EUR.

8. Predlog toženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo, saj toženka stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljala v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP, po katerih mora stranka stroške uveljavljati v določeni zahtevi z opredeljeno navedenimi stroški, toženkin stroškovni zahtevek pa teh kriterijev ne izpolnjuje.