Jedro

Javno podjetje LPP, d. o. o., katerega lastnik in ustanovitelj je Javni holding Ljubljana (tega pa je ustanovilo Mesto Ljubljana), namreč izvaja (in zagotavlja) javni prevoz potnikov v mestnem prometu kot gospodarsko javno službo na območju Mestne občine Ljubljana, torej izključno na javnih površinah in za javne namene. Glede na navedeno specifično situacijo, ter ob upoštevanju, da revidentka z dejavnostjo oglaševanja dejansko uporablja občinski oziroma javni prostor, je po presoji Vrhovnega sodišča zunanje stene avtobusov mestnega potniškega prometa, ki so urejene za dejavnost oglaševanja reklamnih napisov, objav in oglasov po javnih površinah, treba šteti kot „drugače označen oglaševalski prostor na javnih mestih“ v smislu 4. člena ZKT.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino (revidentkino) tožbo zoper odločbo Mestne uprave Mestne občine Ljubljana kot prvostopenjskega upravnega organa z dne 26. 10. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 27. 11. 2009. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ revidentki (med drugim) na podlagi Odloka o oglaševanju (Ur. l. RS, št. 87/99) za obdobje od 1. 5. 2009 do 31. 7. 2009 odmeril občinsko takso za oglaševanje na zunanjih stenah avtobusov mestnega potniškega prometa na območju Mestne občine Ljubljana v višini 25.992,68 EUR. Tožena stranka pa je revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 20. in 21. člena Odloka o oglaševanju (Ur. l. RS, št. 87/99; v nadaljevanju Odlok) in ugotavlja, da najete površine na zunanjih stenah avtobusov predstavljajo oglaševalski prostor, ki ga tožeča stranka posreduje tretjim osebam kot končnim strankam. Zunanjih površin avtobusov ni mogoče obravnavati drugače kot celotnih avtobusov, ki so namenjeni javnemu prevozu in s tem dostopni vsakomur. Po oceni sodišča mestni avtobus, ki je namenjen javnemu prevozu potnikov, predstavlja „javno mesto“ v smislu 9. člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1), zato je odločitev prvostopenjskega upravnega organa pravilna in zakonita.

3. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogoja iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da definicija javnega kraja, opredeljena v Zakonu o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), ki se ne nanaša le na javne površine, temveč tudi na kraje v privatni lasti, namenjene javnosti, kot tudi pojem „javnega,“ opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ne more biti podlaga za odločitev sodišča v obravnavani zadevi. Odločitev upravnega organa in sodišča temelji na „avtentični“ presoji Odloka brez upoštevanja ustavnih določil ali na zakonu temelječih predpisov, kot to določa 120. člen Ustave. Glede na to, da so javne površine opredeljene le v Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v 1.5.1. točki prvega odstavka 2. člena in se ne nanašajo na premičnine, med katere spadajo tudi avtobusi, v obravnavani zadevi ni zakonske podlage za predpisovanje občinske takse za oglaševanje. Ker sodišče ni ugotavljalo, kdo je dejanski lastnik predmetnih avtobusov, je s tem, ko je zapisalo, da se najemnina zaračunava na drugi pravni podlagi kot taksa, spravilo tožečo stranko v neenakopraven položaj z ostalimi subjekti na trgu, ki se poslužujejo najema javnih površin po 9. členu ZFO-1. Razlogi sodišča, da tožeča stranka predstavlja oglaševalca, ne glede na to, da najete stene avtobusa posreduje naprej, so sami s sabo v nasprotju in v nasprotju z 20. členom Odloka in 9. členom ZFO-1. Zavezanec za plačilo takse je po Odloku namreč le oseba, ki oglašuje (in ne posreduje) za lastne potrebe.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi višina naložene obveznosti - plačila občinske takse znaša 25.000,00 EUR, torej presega vrednostni pogoj za dovoljenost revizije. Ker je revizija dovoljena že iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče ni preizkusilo obstoja razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Ključno vprašanje, ki je v obravnavani revizijski zadevi med strankama sporno, je vprašanje, ali je mogoče zunanje stene avtobusov mestnega potniškega prometa (na katerih revidentka izvaja oglaševanje) šteti za „javno mesto“ v smislu Zakona o komunalnih taksah (v nadaljevanju ZKT). Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali je revidentka zavezanka za plačilo takse za oglaševanje po 20. členu Odloka, ki ureja oglaševanje za lastne potrebe na zunanjih stenah avtobusov mestnega prometa. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba na obe navedeni vprašanji odgovoriti pritrdilno.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče, Vrhovno sodišče pa je na to dejansko stanje vezano, kot nesporno izhaja, da revidentka opravlja dejavnost posredovanja oglaševalskega prostora in v okviru te dejavnosti sklepa z javnim podjetjem Ljubljanski potniški promet, d. o. o. (v nadaljevanju: LPP), pogodbe, s katerimi najame zunanje površine avtobusov LPP za oglaševanje. Revidentka je z javnim podjetjem LPP sklenila najemno pogodbo o najemu površin na zunanjih stenah avtobusov mestnega potniškega prometa, iz katere izhaja, da izvaja oglaševanje v svojem imenu in za svoj račun.

10. Pravno podlago za predpisovanje komunalne takse je določal ZKT(1).

V 2. členu je določal, da se komunalne takse plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi občinski svet. Pri tem je ZKT v 4. členu navajal predmete oziroma storitve, za katere lahko občina predpiše komunalne takse. Med njimi so bili reklamni napisi, objave in oglasi, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na javnih mestih.

11. V 20. členu Odloka (ki je bil sprejet na podlagi takrat veljavnega ZKT), na katerem temelji izpodbijana odločitev, je določeno, da stranka lahko oglašuje za lastne potrebe na zunanjih stenah avtobusov mestnega prometa; da z vlogo zaprosi pooblaščenega izvajalca mestnega prometa za dovoljenje za oglaševanje in z njim sklene pogodbo; da je izvajalec dolžan pristojnemu oddelku prijaviti tako oglaševanje; določa kaj mora prijava vsebovati; ter da pristojni oddelek občine izda odločbo o odmeri takse.

12. Pojem „javno mesto“ v ZKT ni bil opredeljen, niti ni opredeljen v sedaj veljavnem ZFO-1. Gre za nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki ga je treba ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej.

13. Vrhovno sodišče soglaša z razlago pojma „javno mesto,“ kot jo je v izpodbijani sodbi sprejelo sodišče prve stopnje, zlasti, da pojem „javen“ že po jezikovni razlagi te določbe pomeni nekaj, kar je namenjeno uporabi oziroma koristi vseh ljudi (npr. javne naprave, javne dobrine, javna prevozna sredstva). Javno podjetje LPP, d. o. o., katerega lastnik in ustanovitelj je Javni holding Ljubljana (tega pa je ustanovilo Mesto Ljubljana), namreč izvaja (in zagotavlja) javni prevoz potnikov v mestnem prometu kot gospodarsko javno službo na območju Mestne občine Ljubljana, torej izključno na javnih površinah in za javne namene. Glede na navedeno specifično situacijo, ter ob upoštevanju, da revidentka z dejavnostjo oglaševanja dejansko uporablja občinski oziroma javni prostor, je po presoji Vrhovnega sodišča zunanje stene avtobusov mestnega potniškega prometa, ki so urejene za dejavnost oglaševanja reklamnih napisov, objav in oglasov po javnih površinah, treba šteti kot „drugače označen oglaševalski prostor na javnih mestih“ v smislu 4. člena ZKT.

14. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče pridružuje tudi presoji sodišča prve stopnje, ki je glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera presodilo, da revidentka s tem, ko posreduje oglaševalski prostor končnim strankam, izvaja oglaševanje, in sicer po izrecni določbi 17. člena pogodbe v svojem imenu in za svoj račun, s čimer prevzema vlogo oglaševalca, zato jo je šteti za stranko, ki oglašuje za lastne potrebe v smislu 20. člena Odloka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi ne izhaja (tega pa revident niti ne zatrjuje), da bi bila ta obveznost prevaljena na končne oglaševalce.

15. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi odločb Ustavnega sodišča U-I-35-01 z dne 13. 2. 2003 in št. U-I-94/03 z dne 13. 1. 2005, ni mogoče upoštevati, saj je šlo v navedenih primerih za drugačno pravno situacijo, ki ni primerljiva z obravnavanim primerom. Odlok v 20. členu namreč ne predpisuje plačila občinske takse za oglaševanje na zasebnih zemljiščih, temveč predpisuje plačilo občinske takse za oglaševanje za oglase za lastne potrebe na avtobusih mestnega prometa kot javnih prevoznih sredstvih, s katerimi občina zagotavlja izvajanje te javne službe, ki vozijo po javnih cestah. Glede na vsebino te določbe in njeno umeščenost v poglavje IV. tega odloka (z naslovom: Oglaševanje za lastne potrebe) gre po presoji Vrhovnega sodišča za posebno vrsto oglaševanja na prevoznih sredstvih, ki vozijo po javnem prostoru (cestah) in so dostopni vsakomur (ne pa na površinah, ki so v zasebni lasti).

16. Glede na obrazloženo se izkaže kot neutemeljen tudi revidentkin ugovor, da je citirana določba Odloka v neskladju z ZKT, ker naj bi presegala predmet in pogoje za predpisovanje občinske takse, določene v ZKT. Po presoji Vrhovnega sodišča občinski svet s citiranim členom Odloka ni presegel zakonskega besedila. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je glede na okoliščine obravnavanega primera revidentko štelo kot zavezanko za plačilo takse za oglaševanje po citiranem členu Odloka, je tako pravilna in zakonita.

17. Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene tudi revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razumne razloge o odločilnih dejstvih.

18. Dopolnitev revizije, ki jo je revidentka vložila šele 26. 11. 2010 (30- dnevni rok za vložitev revizije se je iztekel 11. 10. 2010), je prepozna. Ker je po preteku roka pravica do vložitve dopolnitve revizije ugasnila, je Vrhovno sodišče RS ni upoštevalo in njenih razlogov ni presojalo (enako sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 749/2004 in 786/2007).

19. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

20. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): ZKT je z dnem uveljavitve Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1) dne 1. 1. 2007 prenehal veljati. ZFO-1 v prvem odstavku 9. člena določa, da lahko občina predpiše občinsko takso (med drugim) za oglaševanje na javnih mestih.