Jedro

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni kršila določb ZUP oziroma ni odločila preuranjeno in ni izdala odločbe, ki ni v skladu z 8. členom ZUP, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, potrebna za zakonito in pravilno odločbo. Prav tako je v izpodbijani odločbi navedla razloge, odločilne za presojo dokazov oziroma izjav prosilcev za azil (tožečih strank) v njihovih prošnjah.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 – popr. in 70/00) ugodilo tožbi tožečih strank, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13.12.2005 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožeče stranke oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil – UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila prošnje tožečih strank za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka sklicuje na določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil in opisuje pospešeni azilni postopek po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Pri tem navaja, da pospešeni postopek po ZAzil ureja le posebnosti skrajšanega postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Uradni list RS, št. 22/2005), ki se subsidiarno uporablja tudi v azilnem postopku. Ustavno sodišče RS je v odločbi, št. Up-1024/2005-9 z dne 8.12.2005 med drugim tudi zapisalo, da mora azilni postopek potekati hitro, po drugi strani pa mora upoštevati poseben položaj prosilcev za azil. Težnja zakona, da azilni postopek v vseh pogledih poteka hitro in učinkovito, ne sme biti v škodo popolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi tedaj, ko zakon omogoča pospešen postopek, s tem, da dopušča takojšnje odločanje. Sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev sprejela zgolj na podlagi izjav tožnikov, podanih v njihovih prošnjah, vendar pa je obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju z njihovimi izjavami in so tožbeni ugovori v tej smeri utemeljeni. Tožeče stranke v prošnjah namreč niso zatrjevale, da so bile v izvorni državi verbalno preganjane, ampak so na konkreten način opisovale, kaj se jim je dogajalo po prihodu iz Nemčije v Peć v Kosovu, kjer so se nastanili. Tako so povedale, da so ponoči, ko ni bilo elektrike, prihajali do njihove hiše oboroženi Albanci, da so zahtevali denar, grozili s posilstvom, jih kamenjali, zahtevali, da zapustijo Kosovo, da so živeli v stalnem strahu pred napadi ter da jim policija ni nudila zaščite. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka do vseh navedb tožnikov ni opredelila, pri tem pa je tudi neargumentirano sklepala, da njihove izjave niso verodostojne, in ni pojasnila, zakaj tožečim strankam ne verjame, da so bile v izvorni državi preganjane in so bile iz tega razloga tudi prisiljene državo (Srbijo in Črno goro) zapustiti. Po presoji sodišča prve stopnje je zato tožena stranka odločila preuranjeno in izdalo odločbo, ki ni v skladu z 8. členom ZUP, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, potrebna za zakonito in pravilno odločbo, prav tako pa v odločbi ni navedla razlogov, odločilnih za presojo dokazov (2. odstavek 209. člena ZUP), zaradi česar je po presoji sodišča prve stopnje v postopku zakrivila bistveno kršitev določb postopka. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo tožene stranke iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče prve stopnje ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov o nepravilni uporabi materialnega prava (35. člen ZAzil). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, je to odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek v smislu 2. odstavka 60. člena ZUS.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja razloge v izpodbijani odločbi in še dodaja: Kot je že večkrat odločilo pritožbeno sodišče se verbalna nadlegovanja, žaljivke in posamični pretepi oziroma fizična obračunavanja ne morejo obravnavati kot preganjanje. V konkretnem primeru pa tudi do kakršnihkoli trajnih trpinčenj oziroma mučenj in konstantnih fizičnih napadov sploh ni prihajalo. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tako odločila izključno na podlagi prošenj za azil, saj prosilci (tožeče stranke), poleg že navedenih dogodkov, niso omenjali nikakršnega konstantnega, fizičnega nadlegovanja oziroma nepretrganega trpinčenja. V konkretnem primeru torej sam potek dogodkov oziroma s strani tožečih strank opisana dejanja, povzeta skladno s podatki v listinah upravnih spisov in ob sklicevanju na upravno – sodno prakso izoblikovan pravni standard preganjanja, po oceni tožene stranke ni mogoče šteti za takšna dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeče stranke ponavljajo svoje razloge v tožbi zoper izpodbijano odločbo in še dodajajo: Na nepravilno uporabo materialnega prava je tožba opozarjala tudi glede meril, uporabljenih pri presoji „očitne neutemeljenosti“ njihovih prošenj. Prošnja se lahko obravnava kot očitno neutemeljena le v primeru, kadar je res že zgolj iz navedb v prošnji sami poudarjeno očitno (ne pa sporno ali nejasno), da niso izpolnjeni nobeni pogoji za uporabo Ženevske konvencije – ne le tisti najstrožji (ki jih je naša sodna praksa nedopustno stopnjevala celo v nerazumni kriterij: „nenehnega trpinčenja oziroma mučenja“), ampak prav vsi, med njimi npr. tudi tisti iz odstavka 54 Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, na katerega je tožba posebej opozorila. Posebej opozarjajo, da se ne tožba, ne izpodbijana sodba nista spuščali v vprašanje meritorne presoje preganjanja tožečih strank, ampak le v vprašanje obstoja oziroma neobstoja pogojev za „pospešeni“ postopek in v vprašanje korektne (zakonite) izvedbe tega postopka. Smiselno predlagajo, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (1. točka izreka sodbe in sklepa) ni pravilna in ni zakonita.

Pritožbeno sodišče meni, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni kršila določb ZUP oziroma ni odločila preuranjeno in ni izdala odločbo, ki ni v skladu z 8. členom ZUP, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, potrebna za zakonito in pravilno odločbo, prav tako pa je v izpodbijani odločbi navedla razloge, odločilne za presojo dokazov oziroma izjav prosilcev za azil (tožečih strank) v njihovih prošnjah. Očitano ravnanje tožene stranke namreč ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla tako razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, določbe predpisov, na katere se opira odločba (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), kot tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Vse te sestavine vsebuje navedena odločba in glede tega pritožbeno sodišče, v nasprotju s sodiščem prve stopnje, nima nobenih pomislekov.

Sodišče prve stopnje zato toženi stranki ni smelo očitati, da je v azilnem postopku zakrivila bistveno kršitev določb azilnega postopka, ker je dejansko ni, saj to ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Zato tudi sodišče prve stopnje ni smelo odpraviti izpodbijane odločbe in vrniti zadevo v ponoven postopek toženi stranki, ampak bi se moralo spustiti v presojo tožbenih ugovorov o tem, ali obstojajo razlogi za uporabo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ali ne. Po ustaljeni sodno-upravni praksi pritožbenega sodišča za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene torej zadošča že obstoj enega od v treh alineah 2. odstavka 35. člena ZAzil navedenih razlogov. O tem bi moralo „in merito“ odločati sodišče prve stopnje, ker pa ni, se je po nepotrebnem spustilo v sklepanje o tem, da je tožena stranka bistveno kršila azilni postopek, ker ni izvedla postopka po navedenih določbah ZUP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni presojalo izpodbijane odločbe tožene stranke „in merito“, pač pa se je po nepotrebnem spustilo v presojo navedenih določb ZUP, za kar ni imelo podlage v podatkih in listinah v upravnih spisih, razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (74. člen ZUS).