Jedro

Ker gre za upravni spor zaradi molka organa, je sodišče presojalo le, ali so podane okoliščine, ki se nanašajo na obstoj procesnih predpostavk, potrebnih za vložitev tožbe zaradi molka organa.

Določila 1. odstavka 69. člena ZUS-1 ni mogoče razlagati tako, da bi moralo sodišče upravnemu organu narekovati tudi vsebino njegove odločitve, saj bi s tem poseglo v njegove pristojnosti. Sodišče se ne more opredeljevati do tega, kako bo tožena stranka odločila o predlogu za obnovo postopka.

Izrek

1.Tožbi tožeče stranke zaradi molka tožene stranke se ugodi tako, da se Vladi Republike Slovenije naloži, da mora v roku 90 dni od pravnomočnosti te sodbe odločiti o predlogu tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z izdajo odločbe Vlade Republike Slovenije o določitvi koncesionarja št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008. 2.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v 15 dneh, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Zahtevek A. d.o.o. (v nadaljevanju: stranka z interesom) za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 24. 11. 2009 na upravno sodišče poslala priporočeno po pošti tožbo zaradi molka organa, v kateri navaja, da je dne 22. 5. 2008 pri toženi stranki v zadevi zaradi obnove postopka podelitve koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 št. 35501-5/2008 vložila zahtevo za vročitev odločbe o določitvi koncesionarja št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008 ter koncesijske pogodbe št. 35503-4/2008 z dne 18. 3. 2008 ter predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo zgoraj navedene odločbe Vlade Republike Slovenije in podpisom zgoraj navedene koncesijske pogodbe. Ker tožena stranka o zahtevi in predlogu za obnovo postopka v dveh mesecih od vložitve predloga ni odločila, je tožeča stranka na podlagi 3. in 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) toženo stranko z vlogo z dne 3. 9. 2008 pozvala, da v roku sedmih dni od prejema ponovne zahteve odloči o zahtevi in predlogu tožeče stranke. Tožena stranka tudi v dodatnem roku sedmih dni o zahtevi in predlogu tožeče stranke ni odločila, z dopisom pa jo je zgolj obvestila o odstopu vloge Ministrstvu za okolje in prostor. Tožena stranka do vložitve te tožbe še ni odločila niti o zahtevi tožeče stranke niti o predlogu za obnovo postopka, kljub temu da je tožeča stranka dne 3. 9. 2008 to zahtevala. Zaradi tega tožeča stranka utemeljeno šteje, da je njen predlog za obnovo postopka zavrnjen. Ker tožena stranka v predmetnem postopku predstavlja organ prve stopnje, le-ta pa ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, vlaga tožeča stranka tožbo. V tožbi predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da mora v roku 90 dni od pravnomočnosti te sodbe odločiti o zahtevi za vročitev odločbe in koncesijske pogodbe ter o predlogu za obnovo postopka. Zahteva tudi, naj sodišče naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je od tožene stranke zahtevalo, naj pošlje upravne spise, v roku 15 dni pa lahko pošlje tudi odgovor na tožbo. Upravne spise je sodišču poslalo Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, manjkajoči del spisa pa na poseben poziv sodišča Vlada Republike Slovenije. Tožena stranka odgovora na tožbo v tej zadevi ni podala.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka zahteva zgolj to, da se toženi stranki naloži obveznost, da mora odločiti o zahtevku, tak zahtevek pa je nedopusten. V skladu s 33. členom ZUS-1 je dopustna tožba zaradi izdaje oziroma vročitve upravnega akta, 69. člen ZUS-1 pa določa, da s sodbo zaradi molka organa sodišče lahko naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. V predmetni zadevi tožbeni zahtevek ni specificiran, saj ne pove izdajo kakšnega akta zahteva tožeča stranka, ampak samo to, naj tožena stranka o zahtevku odloči. Zaradi tega je tak zahtevek nedopusten. Razen tega tožeča stranka toži organ, ki ni pristojen za reševanje predmetne zadeve, saj je organ zadevo odstopil v reševanje Ministrstvu za okolje in prostor, čemur tožeča stranka ni nasprotovala. Glede na navedeno tožena stranka v predmetni zadevi ni dolžna odločiti v predmetnem sporu. Sicer pa bi morala tožena stranka vlogo tožeče stranke zavreči, ker tožeča stranka nima na zakon oprte pravne koristi od predmetnega zahtevka. Stranka z interesom se pri tem sklicuje na svoje navedbe v upravnem sporu pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I U 1/2010, ki naj se šteje kot del navedb stranke z interesom v predmetnem postopku. Stranka z interesom je bila v trenutku podelitve koncesije posestnik in uporabnik vrtine in je v takem položaju še sedaj, saj je na svojem zemljišču, v zvezi s katerim je pridobila koncesijo, že pričela z gradnjo objekta za izkoriščanje koncesije. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče tožbo tožeče stranke zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev stroškov upravnega spora stranke z interesom.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2010 navaja, da njen zahtevek ni nedopusten. Določba 1. odstavka 33. člena ZUS-1 določa, da se s tožbo zaradi molka organa zahteva izdajo oziroma vročitev upravnega akta. Določba 1. odstavka 69. člena ZUS-1 pa odloča, da se v primeru tožbe zaradi molka organa in ko sodišče spozna, da je upravičena, s sodbo ugodi tožbi in sámo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda oziroma če odločba ni bila vročena, naloži vročitev odločbe. Zahtevek je dopusten in ustrezen; zajeti sta tako zahteva za izdajo kot zahteva za vročitev upravnega akta. S tem, ko bi sodišče toženi stranki naložilo, da odloči o zahtevah tožeče stranke, bi odločilo, da je tožena stranka dolžna vsebinsko odločiti o obeh zahtevah tožeče stranke. Dejstvo, da je tožbeni zahtevek pravilno oblikovan, pa dokazuje tudi sodba upravnega sodišča opr. št. U 1491/2006 z dne 4. 4. 2008, katere izrek je identičen tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče je zavzelo stališče, da ima dve možnosti, in sicer, ali samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu izdajo akta.

Skladno z določbo 5. odstavka 136. člena Zakona o vodah (Uradni list RS št. 67/02 in nadaljnji) koncesijo v imenu koncedenta podeljuje vlada, torej tožena stranka. Zaradi tega ne drži navedba, da naj tožena stranka ne bi bila dolžna odločiti o zahtevkih tožeče stranke. V nadaljevanju te pripravljalne vloge tožeča stranka opisuje pravdo med njo in stranko z interesom zaradi motenja posesti in navaja, da upravni spor pod opr. št. I U 1/2010 na pravno korist tožeče stranke v predmetnem postopku nima neposrednega vpliva. V nadaljevanju podrobneje opisuje razloge, zaradi katerih bi morala biti koncesija podeljena njej.

Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 10. 6. 2010 pojasnjuje, da v tej zadevi sodišče nima možnosti, da bi samo odločilo o stvari v sporu polne jurisdikcije. Nadalje pojasnjuje, da po določbi 69. člena ZUS-1 lahko sodišče samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. Pri tem stranka z interesom navaja, da tako lahko sodišče ravna le, če so izpolnjeni pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 65. člena ZUS-1, to je, kadar je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ter če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 7. člena ZUS-1, v skladu s katerim sodišče odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe le v mejah tožbenega zahtevka. Ker tožeča stranka v tožbenem zahtevku ni zahtevala, da bi sodišče odločilo o stvari, sodišče navedene možnosti v navedenem sporu nima. Nadalje v tej pripravljalni vlogi stranka z interesom med drugim podrobneje opisuje, da je bila v trenutku podelitve koncesije tako lastnik, kot tudi posestnik in uporabnik zadevne nepremičnine in je na svojem zemljišču, v zvezi s katerim je pridobila koncesijo, že pričela z gradnjo objekta za izkoriščanje koncesije. Med drugim v tej pripravljalni vlogi tudi prilaga dopis tožeče stranke, v katerem tožeča stranka pisno povzema predloge, posredovane na sestanku stranke z interesom in tožeče stranke z dne 20. 9. 2008, iz katerega izhaja, da je stranka z interesom lastnik in posestnik nepremičnine ter premičnin (vrtine, piezometra, cevovoda ter merilne omarice v vrtini). Tožeča stranka je namreč v dopisu stranki z interesom predlagala sklenitev pogodbe za najem zemljišča. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 16. 7. 2010 podrobneje opisuje, zakaj stranka z interesom v času podelitve koncesije ni bila posestnik in uporabnik nepremičnine in vrtin. Dopis, ki ga je v spis predložila stranka z interesom, je bil izdelan in posredovan stranki z interesom v fazi poskusa izvensodne in mirne sporazumne rešitve spora. S predložitvijo tega dokumenta je stranka z interesom kršila določbo 309. a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP). V skladu z navedeno določbo namreč kot dokaz v postopku ni dopustno predložiti listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora. Zaradi tega tožeča stranka sodišču predlaga, naj stranko z interesom denarno kaznuje v skladu z določbo 11. člena ZPP. Nadalje v tej pripravljalni vlogi tožeča stranka umika tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za vročitev odločbe o določitvi koncesionarja in koncesijske pogodbe. V delu, ki se nanaša na zahtevek za odločitev o predlogu za obnovo postopka, pa tožeča stranka še vedno vztraja.

Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2010 ponovno pojasnjuje, zakaj je lastnica in posestnica zadevnih nepremičnin. V priloženem dopisu, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot spornega, ni nikjer navedeno, da gre za poravnalno ponudbo, niti implicitno to iz njega ne izhaja, ampak gre za povsem običajen predlog, dan v postopku pogajanj glede poslovnega sodelovanja tožeče stranke kot nelastnika zemljišča stranki z interesom kot lastniku in uporabniku zemljišča. K točki 1 izreka: Tožba zaradi molka organa je utemeljena.

ZUS-1 v 2. odstavku 28. člena določa, da če organ v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda določbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V 3. odstavku 28. člena ZUS-1 pa je določeno, da sme tožnik po prejšnjem odstavku ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen. V obravnavani zadevi gre za enostopenjski upravni postopek, torej je potrebno uporabiti 3. odstavek 28. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom tega člena. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena prejela predlog za obnovo postopka dne 23. 5. 2008. Skladno s 3. in 2. odstavkom 28. člena bi torej morala odločiti o predlogu za obnovo postopka v dveh mesecih, to je najpozneje do 23. 7. 2008. Iz upravnega spisa je nadalje razvidno, da je tožena stranka dne 4. 9. 2008 prejela vlogo tožeče stranke, v kateri je navedeno, da tožena stranka do tega dne še vedno ni odločila o predlogu za obnovo postopka. Tožeča stranka je v tej vlogi pozvala toženo stranko, naj na podlagi določbe 28. člena ZUS-1 v roku sedmih dni odloči o predlogu. Pri tem je navedla, da v kolikor ne bo v tem roku odločeno, bo vložila tožbo zaradi molka organa. Tožeča stranka je dne 24. 11. 2009 vložila tožbo zaradi molka organa, kar je po poteku sedmih dni. Glede na navedeno so torej podane vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo. Pri tem je sodišče tožbi ugodilo le glede zahtevka, naj tožena stranka odloči o predlogu za obnovo postopka, saj je ostala dva zahtevka tožeča stranka med upravnim sporom umaknila.

Sodišče ne pritrjuje stališčem stranke z interesom, da bi morala tožeča stranka v svojem zahtevku navesti, kakšen upravni akt naj tožena stranka izda. Določila 1. odstavka 69. člena ZUS-1 ni mogoče razlagati tako, da bi moralo sodišče upravnemu organu narekovati tudi vsebino njegove odločitve, saj bi s tem poseglo v njegove pristojnosti. 69. člen ZUS-1 daje sodišču dve možnosti, bodisi da samo odloči o stvari ali pa da pristojnemu organu naloži izdajo akta. Pri tem pa pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 65. člena zakona veljajo samo, kadar se sodišče odloči, da bo samo odločilo o stvari, ne pa tudi, kadar se odloči, da bo naložilo pristojnemu organu, naj izda akt. V primeru, ko sodišče pristojnemu organu naloži zgolj to, da mora odločiti o stvari, kot je to tudi v obravnavanem primeru, je v pristojnosti organa, da samostojno odloči o strankini vlogi. Sodišče se nikakor ne more opredeljevati do tega, kako bo tožena stranka odločila o predlogu za obnovo postopka. S to sodbo nalaga sodišče toženi stranki zgolj to, da mora o predlogu za obnovo postopka odločiti. Neutemeljena je tudi navedba stranke z interesom, da tožeča stranka toži organ, ki ni pristojen za reševanje predmetne zadeve. Za izdajo odločbe o podelitvi koncesije je pristojna Vlada Republike Slovenije, kar izhaja iz 5 odstavka 136. člena Zakona o vodah. Torej je tožeča stranka povsem pravilno navedla kot toženo stranko Vlado Republike Slovenije in ne Ministrstva za okolje in prostor. Do ostalih navedb strank v postopku, ki se večinoma nanašajo na to, komu bi morala biti podeljena koncesija, se sodišče ni opredeljevalo, saj se nanašajo na vsebinska vprašanja, v upravnem sporu zaradi molka organa pa so pomembne le okoliščine, ki se nanašajo na obstoj procesnih predpostavk. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da naj denarno kaznuje stranko z interesom, ker je predložila dopis, ki naj bi predstavljal listino po 309. a členu ZPP. 309. a člen ZPP določa, da listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnano, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Drugi odstavek 11. člena ZPP pa določa, da če stranke z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom. Sodišče se ne opredeljuje do tega, kaj predstavlja dopis, ki ga je predložila stranka z interesom, saj v tem upravnem sporu to sploh ni bistveno iz razloga, kot je naveden že zgoraj, ker gre za upravni spor zaradi molka organa, kjer so izključno pomembne le okoliščine, ki se nanašajo na obstoj procesnih predpostavk, potrebnih za vložitev tožbe zaradi molka organa, ta dopis pa s temi okoliščinami nima povezave. Sodišče ni ocenilo, da bi želela stranka z interesom komurkoli škodovati, ker je predložila domnevno sporni dopis.

Glede na vse navedeno je sodišče v skladu s 1. odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 90 dni odloči o predlogu tožeče stranke za obnovo postopka. Po presoji sodišča je tolikšen čas potreben in primeren glede na zapletenost konkretnega primera, da bo tožena stranka lahko izdala ustrezen akt. K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo, pripada tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.

K točki 3 izreka: Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi stranka z interesom. Tretji odstavek 25. člena ZUS-1, ki določa povračilo stroškov postopka, kadar sodišče tožbi ugodi, v nobenem primeru ne predvideva, da bi bila stranka, ki ni tožnik, upravičena do kakršnihkoli stroškov. To določilo namreč določa, da se zgolj tožniku prisodi stroške postopka, kar je potrebno razlagati, da je izključno le tožnik tisti, ki je upravičen do stroškov, ne pa ostali udeleženci postopka.