Jedro

Tožnikove izjave iz prošnje niso bistveno različne od tistih, ki jih je navedel v osebnem razgovoru. Po presoji sodišča so tožnikove izjave skladne in verjetne, s tem pa je podana njegova splošna verodostojnost. Treba je šteti, da tožniku grozi, da bi mu iraške vladne sile ali drugi akterji v Iraku pripisali pripadnost ISIS in ga na tej podlagi preganjali.

Iz poročila UNHCR je razviden poziv te organizacije državam, naj se vzdržijo prisilnega vračanja oseb, ki izvirajo iz območij, ki jih je pred tem nadzoroval ISIS. UNHCR prav tako odsvetuje prisilno vračanje teh oseb v druge dele Iraka, če obstaja tveganje, da na teh območjih ne bodo mogli dostopati in/ali prebivati ali da bodo drugače končali v položaju, v katerem jim ne preostane drugega, kot da se vrnejo na svoje izvorno območje. Iz navedenega poročila EASO pa izhaja, da na splošno velja, da je KRG (Kurdistan Regional Government) akter zaščite, ki izpolnjuje zahteve iz 7. člena Kvalifikacijske direktive II, vendar ko gre za osebe, za katere velja, da so povezane z ISIL (ISIS), morda ne želi zagotoviti zaščite v tem smislu. Poleg tega je KRG sprejel lastno protiteroristično zakonodajo, v skladu s katero se preganjajo osumljenci ISIL. Obstajajo poročila o pridržanju ljudi z malo dokazi ali razlogi, o mučenju med zasliševanji.

Tožena stranka ni navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca iz zgoraj navedenega razloga, ker bi na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite; informacije o izvorni državi, ki so bile podlaga izpodbijani odločbi, je namreč proučila le z vidika delovanja Islamske države v Iraku23, saj je kot razlog tožnikovega preganjanja upoštevala zgolj okoliščino, da se tožnik ne želi priključiti Islamski državi24, in ne z vidika političnega prepričanja, ki bi ga tožniku pripisale iraške oblasti. Zato je ob upoštevanju navedenega po presoji sodišča treba šteti, da v Iraku (torej tudi Kurdistanu) ni območja, kjer bi bil tožnik varen pred preganjanjem ali deležen ustrezne zaščite.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-730/2016/45 (1312-03) z dne 7. 2. 2020 se odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A.A., rojenega .... 1977, državljana Republike Irak, ugodi ter se mu prizna status begunca z dnem 7. 2. 2020. II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca učinkuje z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji prošnjo za mednarodno zaščito vložil 15. 3. 2016. O njej pa je tožena stranka prvič odločila z odločbo z dne 14. 10. 2016, ki jo je Upravno sodišče odpravilo s sodbo I U 1581/2016 z dne 23. 11. 2016, drugič pa z odločbo z dne 5. 5. 2017, ki pa je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča I U 1224/2017 z dne 24. 4. 2019. 3. Nato je tožena stranka povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje in na osebnih razgovorih, v nadaljevanju pa ugotavljala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ob presoji prve alineje navedene določbe1 je ocenila, da so bile tožnikove izjave ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru večinoma neprepričljive in malo verjetne. Njegovi odgovori so bili sicer tekoči, vendar z več pomembnimi nasprotji v zvezi z razlogi preganjanja. Zato je tožena stranka menila, da se ni potrudil za utemeljevanje prošnje, saj njegove izjave niso iskrene in natančne.

4. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-12 je tožena stranka ugotovila, da je tožnik predložil potno listino in mednarodno vozniško dovoljenje. Glede na okoliščine zadeve po njenem mnenju ni mogoče pričakovati, da bi lahko posredoval drug dokument za izkazovanje svoje ogroženosti. Zato je ocenila, da presoja navedenega pogoja ni bistvena.

5. Ob upoštevanju tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-13 je tožena stranka presojala skladnost in verjetnost tožnikovih izjav ter njihovo morebitno nasprotovanje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam v zvezi z njegovim primerom. Ugotovila je, da je tožnik podal preveč neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, zaradi česar ni verjetno, da bi se dogodki zgodili na zatrjevan način.

6. Nasprotja je tožena stranka zaznala glede groženj Islamske države. Ob podaji prošnje je tožnik namreč izjavil, da so mu pripadniki islamske države grozili večkrat, v osebnem razgovoru pa je navedel, da so mu grozili samo enkrat po telefonu. Tožnik je pojasnil, da vprašanja ob vložitvi prošnje ni razumel, dopušča pa prevajalčevo napako, saj naj ne bi znal arabsko. S tem v zvezi je tožena stranka presodila, da je bila prošnja vložena s pomočjo tolmača za arabski jezik in da tožnik ni imel pripomb ne na prevajanje ne na prebrano izjavo v arabskem jeziku. Ugotovila je še, da je tožnik na drugem osebnem razgovoru 17. 9. 2019 navedel, da ga je ISIS poklical po telefonu. Zato je tožena stranka ocenila, da je tožnik prejel le en klic, sicer bi izjavil, da so ga klicali.

7. Po presoji tožene stranke tožnik ni pojasnil izvora žigov v potnem listu. Kljub ugotovitvi uradne osebe, da je iz žigov na 26. strani potnega lista razvidno, da je Kurdistan zapustil 26. 2. 2015 in 29. 7. 2015, je namreč izjavil, da tega ni storil. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni znal ustrezno pojasniti ne žigov ne potovanja iz Kurdistana, zaradi česar je menila, da je od tam večkrat odšel v arabski del Iraka. Pri tem je upoštevala, da iz potne listine ni razvidno, da bi imel tožnik za vstop v Turčijo v tem obdobju veljavno vizo.

8. Iz predložene potne listine je po presoji tožene stranke razvidno, da je tožnik rojen v kraju Dohuk in ne v Mosulu, kot je navedel. Zato je ob ugotovitvi, da je vozniški izpit opravljal v kraju Erbil in dopustitvi možnosti, da se je v Mosul preselil kasneje, menila, da je malo verjetno, da v iraškem Kurdistanu ne bi imel sorodnikov ali da ne bi nikogar poznal. Po njeni oceni je poznal vsaj lastnika taksi službe, ki ga je zaposlil in mu finančno pomagal, ter njegovo ženo, ki mu je prav tako občasno pomagala.

9. Tožena stranka kot malo verjetno ocenjuje izjavo, da bi tožnika Peršmerge, ki se jim je predal, nastanili v begunskem taborišču Domiz, v katerem naj bi bili večinoma Arabci, ki naj bi ga diskriminirali. Menila je, da je malo verjetno, da bi Peršmerge tako ravnali, če bi ga sumili sodelovanja z islamsko državo in ga res sovražili, saj bi ga v tem primeru po njenem prepričanju kot osumljenca zaprli. Poleg tega tožnik ni potrdil navedb, da so Peršmerge vodili taborišče Domiz in mu izdali izkaznico, ki je več nima. Iz splošno znanih informacij namreč izhaja, da je to begunsko taborišče upravljal odbor za pomoč in humanitarne zadeve (BRHA) province Duhok v sodelovanju z UNHCR.

10. Tožena stranka ni sledila tožnikovim navedbam, da ne ve, zakaj na vozniškem dovoljenju piše, da je izdano v Erbilu, saj ga je pridobil v Mosulu. Menila je, da je malo verjetno, da je bilo nekomu vozniško dovoljenje izdano v Erbilu, čeprav tam ni nikoli ni živel. Prav tako ni verjela tožnikovi izjavi, da je v njegovem potnem listu navedena mačeha in ne biološka mati.

11. V nadaljevanju je tožena stranka presodila, da tožnikove izjave niso skladne niti z informacijami o izvorni državi4. Tudi na tej podlagi je dvomila, da se je tožnik nastanil v taborišču Domiz, saj ne prihaja iz Sirije, ampak iz Iraka. Ob sklicevanju na informacije, iz katerih je razvidno, da je v potrdilu o državljanstvu in družinskem registru navedena biološka mati, je menila, da tožnik ni prepričljivo izkazal, zakaj bi v njegovih uradnih dokumentih v tej vlogi nastopala mačeha.

12. Ob upoštevanju informacij je tožena stranka še presodila, da je moč Islamske države po letu 2017 precej upadla in da ta organizacija nima več nadzora nad nobenim delom Iraka. Sicer je tu še prisotna, vendar je njeno delovanje močno okrnjeno, najmočnejše je v puščavskih območjih in na podeželju severnih in osrednjih provinc. V letih 2018 in 2019 se je močno izboljšala tudi varnostna situacija v Mosulu. Glavna tarča napadov ISIS so še vedno pripadniki varnostnih sil, tudi bivši, sledijo politiki, plemenski poglavarji, vaški voditelji, javni uslužbenci in civilisti, ki so osumljeni sodelovanja z varnostnimi silami. Zaradi bistveno zmanjšane moči delovanja islamske države pa se je glede na prejšnja leta bistveno zmanjšala tudi nevarnost za te posameznike. Ob sklicevanju na EASO smernice tožena stranka še ugotavlja, da zgolj prisotnost na območju province Ninewa, kamor sodi tudi mesto Mosul, ne zadostuje za resnično tveganje za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

13. Tožena stranka je v nadaljevanju presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.5 Menila je, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v zanj prvi varni državi Evropske unije, saj je Grčijo in Hrvaško zavestno nezakonito prečkal, da bi prišel v Nemčijo. Zato po presoji tožene stranke za zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času.

14. Ob presoji tožnikove splošne verodostojnosti (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1) je tožena stranka ugotovila, da so bile njegove izjave malo verjetne ali neverjetne, v določenem delu tudi kontradiktorne in v neskladju s pridobljenimi informacijami. Zato je presodila, da tožnik ni splošno verodostojen.

15. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka najprej presojala v okviru statusa begunca. Ugotovila je, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel, da ga je strah groženj islamske države, da so ga v begunskem taborišču diskriminirali Arabci in da so ga v Kurdistanu diskriminirali ostali Kurdov, ker je po veroizpovedi sunit, večina Kurdov pa je šiitov.

16. Tožena stranka je menila, da je tožnikov strah, če bi bile njegove izjave verodostojne, povezan s političnim prepričanjem, saj se ne želi priključiti islamski državi. Ocenila je, da so tožnikove navedbe, da bi bil v Mosulu ogrožen zaradi prisotnosti islamske države, izrazito splošne narave, ki ne temeljijo na njegovih lastnih izkušnjah, ampak le na občutku ogroženosti, iz njegovih izjav pa ni mogoče razbrati niti razlogov preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. 17. Zatrjevano ogroženost s strani pripadnikov arabske narodnosti je tožena stranka presojala v okviru tretje alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Ocenila je, da tožnik ni navedel lastnih izkušenj, ki bi dokazovale obstoj vzročne zveze med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji, ampak le splošni občutek ogroženosti. Ta razlog se po presoji tožene stranke nanaša samo na njegovo bivanje v begunskem taborišču Domiz, iz katerega pa se je zaradi občutka ogroženosti že pred prihodom v Slovenijo zaradi službe v gradbeništvu preselil v kraj Zakho v iraškem Kurdistanu. V zvezi s tamkajšnjim bivanjem pa ni navajal, da bi ga diskriminirali ljudje arabske narodnosti, ampak le, da je bil za enako delo slabše plačan.

18. Ob sklicevanju na Priročnik UNHCR iz februarja 2019 je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni imel resnih omejitev glede možnosti zaslužka, saj je delal kljub navedbam, „da mu Kurdi kot Arabcu niso dali dela, če pa že, so mu zanj manj plačali“. Zato je menila, da tožnik ni bil podvržen diskriminaciji, ki mu po njeni oceni ne grozi niti v bodoče. 19. Tožnikovo navedbo, da so ga zaradi muslimansko sunitske veroizpovedi v Kurdistanu ogrožali Kurdi šiitske veroizpovedi, je tožena stranka presojala v okviru druge alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Menila je, da s tem v zvezi tožnik ni navedel lastnih izkušenj. Na podlagi ugotovitve, da je bil tudi ta razlog krajevno vezan le na tožnikovo nekdanje bivanje in delo v iraškem Kurdistanu, je tožena stranka presodila, da z vidika izpolnjevanja pogojev za podelitev statusa begunca ni utemeljen.

20. Tožena stranka je sicer verjela tožniku, da ga je za izdelavo orožja novačila Islamska država. Vendar je menila, da so tožnikove izjave o telefonskih grožnjah s smrtjo kontradiktorne, neprepričljive in brez podpore v informacijah o izvorni državi.

21. Ne glede na navedeno je tožena stranka preverila aktualne informacije v zvezi z delovanjem Islamske države v Iraku.6 Na tej podlagi je presodila, da ni utemeljen tožnikov strah, da bi ga preganjala Islamska država, ker naj bi ga novačila za izdelavo orožja, saj (Islamska država) v Mosulu ni več prisotna. Tožena stranka je pojasnila, da ni informacij o napadih Islamske države na osebe, kot je tožnik, obstajajo pa primeri atentatov na vidne osebnosti. Dodala je, da niti v zvezi z območji, na katerih je Islamska država še prisotna, ni informacij, da bi ljudem grozila po telefonu. Zato je presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

22. Tožena stranka je še presojala, ali je tožnik upravičen do statusa subsidiarne zaščite. Menila je, da ni podlage za ugotovitev, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, zaradi česar je ocenila, da ne izpolnjuje pogoja iz prve alineje 28. člena ZMZ-1. 23. V zvezi z drugo alinejo 28. člena ZMZ-1 je tožena stranka ugotovila, da pri tožniku ne obstajajo posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Iraka. Zato je ob upoštevanju proučenih informacij sprejela stališče, da ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen s tem povezani resni škodi.

24. Tožena stranka je še presojala, ali tožniku v izvorni državi grozi resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Ugotovila je, da so tožnikovi pooblaščenci predložili večje število člankov, iz katerih naj bi izhajalo, da je splošna varnostna situacija v Mosulu občutljiva, nanašajo pa se na informacije o usmrtitvah, ki jih je izvedla Islamska država zaradi dezerterstva, o varnostnih razmerah v Mosulu, o tem, da ISIS preganja Kurde, o položaju šiitskih milic in o splošni varnostni situaciji v Iraku. Po mnenju tožene stranke so te informacije nepomembne, zaradi česar se do njih ni opredelila. Ugotovila je namreč, da tožnik ni bil pripadnik islamske države in ni sodeloval v bojih, zaradi česar ni mogel dezertirati. Mosul je zapustil kmalu po tem, ko ga je zavzela ISIS, vendar ni trdil, da bi ga preganjala zaradi etičnega porekla. Položaj šiitskih milic v Iraku v tožnikovem primeru po mnenju tožene stranke ne igra vloge, saj tožnik ne navaja preganjanja zaradi verske pripadnosti na območju pod nadzorom iraške vlade.

25. Tožena stranka se je v zvezi s splošno varnostno situacijo sklicevala tudi na pridobljene informacije in ugotovila, da je največ vrnitev notranje razseljenih v Mosul, sledita mu Talafar in okrožje Alhamdaniya. Največ vrnitev se zgodi znotraj province, vračajo se razseljeni z območij pod upravo KRG in Erbil ter Dohuk. Zgolj prisotnost na območju province Ninewa, kjer je Mosul, po oceni tožene stranke ne zadošča za resno škodo iz točke c 15. člena Kvalifikacijske direktive II7. Povzetek tožbenih navedb

26. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

27. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka niti v tretjem postopku ni spoštovala stališč Upravnega sodišča iz sodb I U 1224/2017 in I U 1581/2016. Tožnik poudarja, da ima zaradi dolgotrajnega postopka številne psihične težave in je pod hudim stresom.

28. Poleg tega tožnik navaja, da ni imel možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so bile nujne za izdajo odločbe. Trdi namreč, da mu tožena stranka ni vročila uporabljenih informacij o izvorni državi, ki se po vsebini nanašajo na begunsko taborišče v Domizu in moč ISIS v Iraku ter na varnostno situacijo v Mosulu in deloma na vprašanje notranje razselitve. S tem v zvezi poudarja, da dopis tožene stranke z dne 23. 12. 2019 ne predstavlja informacij o izvorni državi.

29. Tožniku naj ne bi bilo vročeno niti poročilo nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) z dne 4. 10. 2016, iz katerega je razvidno, da na potnem listu ni znakov prenarejanja in da je bil dokument ocenjen kot pristen. Meni, da je to oceno treba upoštevati v njegov prid, česar pa tožena stranka ni storila. Poleg tega tožnik trdi, da mu niso bili vročeni prevodi dokumentacije (potni list in vozniško dovoljenje). Izpostavlja, da bi tožena stranka morala prevesti vsaj sporne žige, ker pa tega ni storila, je prišlo do napačnega hipotetičnega sklepanja. Zaradi kršitev določb o uporabi jezika naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev iz pete točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

30. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj odločbe na določenih mestih naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pojasnjuje, da je navedel več razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Trdi, da je že iz sodbe Upravnega sodišča I U 1224/2017-8 (13. točka obrazložitve) razvidno, da ni šlo zgolj za grožnjo oziroma prejeti telefonski klic, ampak za to, da ga je ISIS poskušal prisilno novačiti. Iz informacij o izvorni državi, ki jih je tožnik predložil 6. 11. 2019, naj bi bilo jasno razvidno, da je tožnik kot oseba, ki prihaja iz Mosula, ki je bil pod nadzorom ISIS (in gre hkrati še za sunitskega arabskega moškega za boj primerne starosti), ogrožen zato, ker bi mu lahko trenutna oblast oziroma razne skupine po krivem pripisale, da je pripadnik oziroma podpornik ISIS. Poleg tega je zatrjeval, da so ga zaradi kurdske narodnosti Arabci diskriminirali že v Mosulu, zaradi česar je za 6 mesecev celo pristal v zaporu. V času bivanja v begunskem taborišču v Domizu pa so ga diskriminirali tudi Pešmerge, saj so ga zaradi mačehe, ki je bila Arabka, obravnavali kot Arabca in ne Kurda. Enako pa se mu je zgodilo tudi v kraju Zakho. Tožnik trdi, da se tožena stranka ni opredelila glede preganjanja v Mosulu in glede preganjanja, ki ga je bil deležen s strani kurdskih Pešmerg.

31. Po tožnikovem mnenju izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti tudi zato, ker se tožena stranka ni opredelila do informacij o izvorni državi, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci dne 5. 5. 2016 in 17. 9. 2019. S tem je podana kršitev, na katero je sodišče toženo stranko opozorilo tako v 14. točki obrazložitve sodbe I U 1224/2017, kot tudi 10. točki obrazložitve sodbe I U 1581/2016. 32. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da preizkus izpodbijane odločbe ni mogoč tudi zato, ker je tožena stranka v petem odstavku na 14. strani presodila, da v zvezi s prosilcem celo sprejema, da ga je za izdelavo orožja novačila Islamska država, kar po mnenju tožnika pomeni, da (tožena stranka) ne oporeka prisilnemu novačenju ISIS. Meni, da ni jasno, kako mu tožena stranka lahko verjame, da ga je ISIS novačil za izdelavo orožja, ne verjame pa, da mu je ISIS grozil po odklonitvi sodelovanja. Način delovanja ISIS je tožnik namreč obširno opisal (maltretiranje ljudi, prepoved šminkanja za ženske, zahteva po nošenju brade za moške, prisilno udeleževanje, molitev, ISIS je ubil njegovega prijatelja, ki je odklonil poziv za novačenje, ISIS je ubil svaka). Tožnik opozarja, da je tudi Ministrstvo za zunanje zadeve na spletni strani odsvetuje potovanje v Irak. Mosul, od koder prihaja tožnik, je naveden celo kot eno izmed najnevarnejših območij, omenjajo tudi provinco Ninewe. Tožnik poudarja, da takšno situacijo v Iraku potrjujejo tudi predložene informacije o izvorni državi, kar pa je tožena stranka prezrla.

33. Tožnik trdi, da iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidna presoja tožene stranke, ali je zanj v Mosulu varno in kakšna je tamkajšnja prisotnost ISIS. Meni, da 5. 5. 2016 in 6. 11. 2019 predložene informacije jasno dokazujejo, da situacija za tožnika tam ni varna.

34. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da preizkus izpodbijane odločbe ni možen niti zato, ker se tožena stranka ni opredelila do notranje razselitve, zaradi česar ni jasno, kam naj bi po njenem mnenju tožnik sploh bil vrnjen, v Mosul ali v eno izmed begunskih taborišč v provinci Ninewa.

35. V zvezi z zatrjevanim tožbenim razlogom nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik navaja, da ne drži, da je kraj njegovega rojstva Mosul, ampak Zakho, ki je del okrožja Dohuk (oziroma Dahaouk in je v iraškem Kurdistanu), kar naj bi potrjeval tudi predloženi potni list. Strinja se, da je bil pri podaji prošnje kot kraj rojstva zabeležen Mosul. Vendar gre za napako, za katero je mislil, da je bila odpravljena. Zatrjuje, da je na to opozoril, vendar ga prevajalec očitno ni dobro razumel. Poleg tega je šlo za iranskega prevajalca, zaradi česar naj bi bil nesporazum povsem možen. Opozarja, da je med postopkom večkrat izjavil, da je nepismen in da ne zna brati in pisati ter da ima končane zgolj tri razrede osnovne šole. Zato meni, da mu ni mogoče očitati, da napake ni odpravil, saj se je ni zavedal. Poleg tega ni bil natančneje zaslišan o tem, kje se je rodil, kdo je bila njegova biološka mama ter kje so živeli in zakaj je v dokumentih navedena mačeha. Trdi, da se več stvari ne spomni, saj je bil ob smrti biološke matere premlad, določena pojasnila pa so bila podana v dopisu z dne 8. 1. 2020. Poleg tega naj ne bi bilo jasno, ali mu tožena stranka v zvezi s krajem rojstva sploh kaj očita, zaradi česar je izpodbijana odločba v tem delu nerazumljiva.

36. Tožnik trdi, da je bila njegova biološka mati Kurdinja, ime ji je bilo B., ostale podrobnosti pa mu niso znane. Oče se je z mačeho (C.C.), ki je bila Arabka, poročil že v kraju Zakho, po letu 1986, ko je oče umrl, pa so se preselili v Mosul, kjer je tožnik živel z mačeho ter ostalimi polbrati in polsestrami. Navaja, da se svoje biološke mame, ki je bila druga očetova žena, ne spominja, ima pa brata po imenu D.D.. Pojasnjuje, da je iz priložene fotografije bratovega potnega lista razvidno, da je bil tudi brat rojen v okrožju Dahouk (v kraju Zakho), kot mati pa je ravno tako zabeležena mačeha C.C. in ne njuna biološka mati. Spremembo navedbe matere v uradnih dokumentih je po smrti biološke matere uredil tožnikov oče. Tožnik trdi, da bratovega potnega lista ni prej predložil, ker se ni zavedal pomembnosti tega dokaza. To je storil takoj, ko mu je sedanja pooblaščenka razložila, da bi ta listina lahko bila pomembna, saj dokazuje, da sta bila brata rojena v istem kraju v tem okrožju in imata za mater navedeno isto osebo.

37. Tožnik se ne strinja s presojo, da je po letu 2014, ko je pobegnil iz Mosula, zapuščal Kurdistan in se vračal v arabski del Iraka, kar naj bi dokazovala dva žiga z dne 26. 2. 2015 in 19. 7. 2015 na 26. strani potnega lista. Pojasnjuje, da gre za žige v kurdskem jeziku in da je v tem času kot voznik taksija v kraju Zakho prestopal v Turčijo in ne v arabski del Iraka. Pooblaščenka tožnika je ob pregledu ugotovila, da je na skrajni levi strani vseh štirih žigov jasno navedeno Republik of Irak, Kurdistan Region, kar pomeni, da je tožnik v svoji izpovedbi v celoti verodostojen (gre za žige, ki so jih odtisnili cariniki v Kurdistanu). Tožnik se tega dejstva ni zavedal, saj ne zna brati in je nepismen. Opozarja, da je sodišče toženi stranki že dvakrat dalo navodilo, naj se z žigi ne ukvarja, saj ne gre za dejstvo, ki bi bilo v zvezi z dogodki v Mosulu.

38. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik pojasnjuje razloge, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Ugotavlja, da je tožena stranka s tem v zvezi prepoznala le preganjanje Islamske države in diskriminacijo s strani šiitskih kurdov. Po tožnikovem mnenju pa je prezrla, da tožniku kot osebi, ki prihaja iz Mosula, torej območja, ki je bilo pod oblastjo ISIS, in je potomec kurdskega očeta in arabske mačehe, grozi, da bi mu lahko vladne sile in različni akterji v Iraku pripisali pripadnost ISIS (ker prihaja iz Mosula in ker ga določene skupine v Iraku dojemajo kot arabskega sunita). Zato naj bi mu grozile samovoljne aretacije, izvensodni poboji ali celo obtožbe v zvezi s terorizmom. Poudarja, da je večkrat izpovedal, da so ga že v begunskem taborišču v Domizu obtoževali da je pripadnik ISIS, ker je bil iz Mosula in so ga imeli za Arabca, o čemer so ga zaslišali tudi kurdske Pešmerge, ki so nadzorovali taborišče. Že v Mosulu je bil diskriminiran s strani Arabcev (ker je Kurd, njegova biološka mama je bila Kurdinja), zaradi česar je celo pristal v zaporu. V času bivanja v begunskem taborišču v Domizu pa so ga diskriminirali tudi Pešmerge, saj so ga zaradi mačehe, ki je bila Arabka, obravnavali kot Arabca in ne kot Kurda, enako pa se mu je zgodilo tudi v kraju Zakho.

39. Tožnik se ne strinja s presojo, da mu je v zvezi z grožnjami islamske države mogoče očitati kontradiktornost. Trdi, da je šlo za enkraten telefonski klic, ki ga je prejel dva meseca za tem, ko je ISIS prišel v Mosul. Poleg tega je sodišče že dvakrat presodilo, da s tem v zvezi tožniku ni mogoče očitati splošne neverodostojnosti. V zvezi s presojo tožene stranke, da njegove izjave glede ISIS ne temeljijo na osebnih izkušnjah, tožnik poudarja, da je situacijo v Mosulu po vdoru ISIS natančno opisal, poleg tega pa je ISIS zaradi zavrnitve poziva k pridružitvi ubil celo njegovega prijatelja in svaka. Meni, da ni jasno, zakaj tožena telefonskega klica, ki je bil razlog za pobeg iz Mosula, ne dojema kot osebne grožnje tožniku.

40. Iz tožbenih navedb je razvidno nasprotovanje stališču tožene stranke, da tožnik po pobegu iz Mosula ni bil nastanjen v begunskem taborišču Domiz v Kurdistanu, čeprav je natančno opisal razmere v taborišču in povedal, da so ga Pešmerge trikrat zasliševali, od kod prihaja in ali je pripadnik ISIS. Poudarja, da se njegove izjave niso nanašale na to, kdo taborišče vodi, ampak kdo ga nadzira, s tem v zvezi pa se je skliceval na kurdske Pešmerge. Trdi, da je iz spletne strani v 1. opombi izpodbijane odločbe, pri čemer s tem povezane informacije o izvorni državi tožniku niso bile vročene, razvidno, da je bil odbor BRHA ustanovljen šele leta 2015 (tožnik je v Kurdistan pobegnil že leta 2014) in da je okrožje Ninewa, znotraj katerega je tudi Mosul, zaradi ISIS v času med julijem in avgustom 2004 zapustilo okoli 500.000 ljudi. Poudarja, da mu informacije o izvorni državi glede stanja v begunskem taborišču Domiz niso bili vročene, zaradi česar se do njih ni mogel opredeliti.

41. Tožnik se ne strinja s presojo, da ni opisal lastnih izkušenj glede preganjanja Arabcev. Trdi, da je na osebnem razgovoru 17. 9. 2019 in 5. 5. 2016 jasno navedel, da so ga Arabci diskriminirali že v Mosulu (ker so ga obravnavali kot Kurda), saj je bil po sporu z Arabcem brez sodnega postopka 6 mesecev v zaporu.

42. Iz tožbenih navedb je razvidno nasprotovanje presoji, da tožnik ne sodi med tarče napadov ISIS in da ni mogoče najti informacij o napadih ISIS na osebe, kot je tožnik. Predložene informacije o izvorni državi z dne 6. 11. 2019 po tožnikovem mnenju dokazujejo nasprotno. Ponavlja, da je ogrožen kot oseba, ki prihaja iz Mosula, ki je bil včasih pod nadzorom ISIS, ker bi mu lahko trenutne oblasti oziroma razne skupine po krivem pripisale, da je pripadnik oziroma podpornik ISIS.

43. Tožnik še trdi, da tožena stranka njegove verodostojnosti ni ocenjevala v skladu s teorijo treh strukturnih elementov oziroma kriterijev (sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča I U 787/2012 in I U 923/2014). Meni, da so zaključki tožene stranke v zvezi z uporabo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 nejasni, samovolji in nezakoniti. Poudarja nepravilnost presoje prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, iz katere je razvidno, da njegove izjave niso iskrene in natančne, kar je bila podlaga za sklep tožene stranke, da se tožnik za utemeljitev prošnje ni najbolj potrudil. S tem v zvezi meni, da bi tožena stranka morala ocenjevati, ali je tožnik na vprašanja odgovarjal tekoče ali se jim je izmikal. Ne strinja se niti s presojo druge alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 in meni, da od tožnika ni bilo pričakovati, da bi pisno izkazal svojo ogroženost. Trdi, da je nepravilna tudi presoja tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, saj izvira iz napačno ugotovljenega dejanskega stanja glede neskladnosti tožnikovih izjav.

44. Po tožnikovem mnenju materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno glede razloga preganjanja. Poudarja, da je bil kot sunit iz Mosula v begunskem taborišču Domiz diskriminiran s strani kurdskih Pešmerg in ostalih šiitskih Kurdov (tudi kasneje v kraju Zakho), saj so ga dojemali kot Arabca iz Mosula in kot pripadnika ISIS. Diskriminiran pa je bil že v Mosulu, saj so ga tam dojemali kot Kurda, zaradi česar je brez sodnega postopka celo pristal v zaporu za 6 mesecev.

45. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Presoja sodišča

46. Dne 18. 8. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo ter listini v prilogah A3 (fotokopiji potnega lista tožnikovega brata (1. list te priloge) in tožnikovega potnega lista (2. list te priloge)) in A4. Prebralo je še zapisnik o zaslišanju tožnika na naroku za glavno obravnavo dne 31. 5. 2021 in na naroku za glavno obravnavo 18. 8. 2021 ponovno zaslišalo tožnika.

47. K I. točki izreka:

48. Tožba je utemeljena.

49. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 50. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.8 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.9 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti10 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.11

51. S tem v zvezi je tožena stranka ocenila, da tožnik ni verodostojen, med drugim zato, ker je v osebnem razgovoru rekel, da so ga pripadniki Islamske države klicali enkrat, v prošnji pa, da so z njim večkrat stopili v stik.

52. Iz na to nanašajočih se tožnikovih izjav v prošnji je razvidno: „Večkrat so mi že grozili. Prišli so do mene in zahtevali, da se jim pridružim sicer me bodo ubili“. V nadaljevanju mu je uradna oseba postavila vprašanje: „Prosim pojasnite natančneje, na kakšen način so Daishi ogrožali vaše življenje! Natančno in nazorno opišete posamezne dogodke ali grožnje!“ Na to je tožnik odgovoril: „Klicali so me po telefonu. Dejali so, da če se ne bom pridružil, me bodo ubili. Sem človek, ki ne mara nasilja, krvi, vojne. Zelo sem se ustrašil. Iz telefona sem takoj odstranil SIM kartico in odločil sem se, da bom zapustil državo in način da to storim. Klic sem prejel dva meseca po tem, ko so prišli v naše mesto Mousel“. V nadaljevanju je navedel, da mu osebno niso grozili, ampak samo po telefonu (6. stran zapisnika prošnji).

53. Tožnik je v prošnji najprej sicer izjavil, da so mu večkrat grozili, vendar pa je na vprašanje „So vam grozili fizično? So bili v osebnem stiku z vami?“, pojasnil, da so mu grozili po telefonu, obenem pa odgovoril, da je bilo zanj to dovolj. To po presoji sodišča daje podlago za sklep, da je šlo za en telefonski pogovor, kar pomeni, da tožnik zasleduje osnovno zgodbo. Ob takem stanju stvari pa tožnikove izjave iz prošnje niso bistveno različne od tistih, ki jih je navedel v osebnem razgovoru.

54. Po presoji sodišča ni pravilno niti stališče tožene stranke, da žigi v tožnikovem potnem listu niso skladni z njegovimi izjavami, da ni potoval iz iraškega Kurdistana v arabski del Iraka. Iz fotokopije tožnikovega potnega lista (priloga A3 spisa) je namreč jasno razvidno, da je na skrajni levi strani vseh štirih žigov navedeno „Republik of Irak, Kurdistan Region“, kar po presoji sodišča logično pomeni, da gre za žige, ki so jih odtisnili cariniki v Kurdistanu. To pa potrjuje tožnikove izjave na naroku za glavno obravnavo, da je iz Kurdistana odšel v Turčijo in ne v arabski del Iraka, kot je to presodila tožena stranka. S tem v zvezi je namreč prepričljiva tožnikova izpovedba, da se potni list uporablja le izven Iraka, za gibanje po državi pa zadošča osebna izkaznica, kar prav tako potrjuje tožnikove izjave, da je iz iraškega Kurdistana potoval v Turčijo. Poleg tega sodišče poudarja, da tožbenih trditev glede navedene neskladnosti tožena stranka ni prerekala, zaradi česar jih je že iz tega razloga treba šteti za priznane (214. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Na navedeno presojo tudi ne more vplivati ugotovitev tožene stranke, da iz potne listine ni razvidno, da bi imel tožnik za vstop v Turčijo v tem obdobju veljavno vizo. Metoda in način, na katerega je tožena stranka ugotavljala dejansko stanje, namreč izhaja iz predpostavke, da je vstop v Turčijo dovoljen le na podlagi veljavnega vizuma, pri čemer podlaga za tako sklepanje iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidna. Zato je naveden argument tožene stranke podan le splošno oziroma pavšalno.

55. Oceno o neskladnosti tožnikovih izjav je tožena stranka utemeljila tudi z ugotovitvijo, da je iz tožnikove potne listine razviden kraj rojstva Dohuk in ne Mosul, kot je navedel ob vložitvi prošnje. S tem v zvezi je iz tožnikovega trditvenega gradiva razvidno, da je bil ta kraj nepravilno naveden. Zatrjuje, da je na to opozoril, vendar ga prevajalec ni dobro razumel. 56. Po presoji sodišča je tožnik na glavni obravnavi prepričljivo izpovedal, da se je prevajalec zmotil, ko je kot tožnikov rojstni kraj navedel Mosul. Na nejasnosti pri prevajanju je namreč opozoril tudi na osebnem razgovoru 5. 5. 2016 s pripombo, da je zapisnik o vložitvi prošnje podpisal, ker je mislil, da so ga popravili. Sicer pa tožnik po presoji sodišča niti ni imel razlogov za navajanje s tem povezanih neresničnih dejstev, saj je ravno zaradi ugotovitve svoje istovetnosti predložil potni list, ki je po oceni tožene stranke pristen in s katerim je (tožnik) po presoji tožene stranke brez dvoma izkazal svojo identiteto. To pa dodatno nakazuje na tožnikovo voljo govoriti resnico.

57. Kot malo verjetne je tožena stranka izpostavila tožnikove izjave, da bi ga Peršmerge nastanili v begunskem taborišču Domiz, v katerem naj bi bili večinoma Arabci, ki naj bi ga diskriminirali. Ocena tožene stranke po presoji sodišča ni pravilna. Na osebnem razgovoru dne 5. 5. 2016 je namreč tožnik v odgovoru na peto vprašanje natančno pojasnil nevzdržnost tamkajšnjih razmer12, na osebnem razgovoru dne 17. 9. 20219 pa je izjavil, da so ga Pešmerge trikrat zaslišali glede razlogov za zapustitev Mosula.13 S tem v zvezi je povedal, da so ga spraševali o trenutnem stanju v Mosulu, položaju ISIS in o tem, ali je zanje delal. Takšen potek zasliševanja je bil po presoji sodišča logičen glede na tožnikov prihod iz Mosula, ki je bil pod nadzorom ISIS. Glede na pogostnost zasliševanja pa je tožnik po presoji sodišča izkazal, da so Pešmerge sprejeli njegovo zgodbo, da je Mosul zapustil, ker ni hotel izdelovati bomb. Iz tožnikovih izjav tudi ni razvidno, da bi Pešmerge vodili taborišče, kot je presodila tožena stranka, ampak da so ga nadzirali. To navsezadnje potrjujejo tudi neprerekane tožnikove tožbene navedbe, da je bil odbor BRHA, ki po ugotovitvah tožene stranke upravlja s taboriščem, ustanovljen šele leta 2015, torej potem, ko je tožnik je leta 2014 pobegnil v Kurdistan. Navedeno pa dopušča sklep, da so v obdobju tožnikovega prihoda taborišče res nadzirali Pešmerge. Ob takem stanju stvari, ko je tožnik natančno opisal razmere v taborišču in ravnanje Pešmerg, je po presoji sodišča izkazana verjetnost njegove tamkajšnje nastanitve.

58. Po oceni tožene stranke so malo verjetne tudi tožnikove navedbe, da ne ve, zakaj na vozniškem dovoljenju piše, da je izdano v Erbilu, saj ga je pridobil v Mosulu. Menila je namreč, da je malo verjetno, da je bilo nekomu vozniško dovoljenje izdano v Erbilu, čeprav tam ni nikoli ni živel. 59. Presoja tožene stranke ni pravilna. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo namreč logično in prepričljivo izpovedal, da gre za mednarodno vozniško dovoljenje, za katerega je zaprosil v Mosulu, ker pa je nepismen, niti ni vedel, da je kot kraj, v katerem je bi bilo izdano, označen Erbil, ki je v Kurdistanu. Iz njegove izpovedbe je še razvidno, da je bilo tudi domače vozniško dovoljenje izdano v Kurdistanu v mestu Zakho, kjer se je učil vožnje. Ker sta iz obeh vozniških dovoljenj razvidni isti številki, kar je po njunem pregledu na naroku za glavno obravnavo potrdila tolmačka, po presoji sodišča ni dvoma, da je bilo mednarodno dovoljenje izdano na podlagi domačega vozniškega dovoljenja, kar ob odsotnosti nasprotnih dokazov potrjuje tožnikovo izpovedbo, da je mednarodno vozniško dovoljenje pristno. Glede na navedeno je (z verjetnostjo) izkazana tožnikova izjava, da je bilo mednarodno vozniško dovoljenje izdano v Kurdistanu ravno zato, ker je bilo tam predhodno izdano domače vozniško dovoljenje, uporabljal pa ga je zaradi vožnje taksija v Turčijo.

60. Tožena stranka ob sklicevanju na informacije o izvorni državi ni verjela niti tožnikovim navedbam, da je v njegovem potnem listu navedena mačeha in ne biološka mati. S tem v zvezi je iz tožnikove izpovedbe na naroku za glavno obravnavo razvidno, da je njegov oče, ko sta bila z bratom še majhna, v njunih uradnih dokumentih navedel mačehino ime C.C., ki je bila Arabka, saj je bila tožnikova biološka mati, sicer Kurdinja, že pokojna. Glede na tožnikovo siceršnjo resnicoljubnost sodišče ni našlo nobenih razlogov, da mu ne bi verjelo tudi v tem delu, še posebej, ker je tudi iz bratovega potnega lista (priloga A3 spisa) razvidno, da imata za mater navedeno isto osebo. Sicer pa obravnavani očitek tožene stranke ni jasen. Pravno pomemben bi namreč bil le, če bi obstajal dvom v arabsko narodnost na potnem listu navedene matere, ki pa se v obravnavani zadevi očitno ni porajal. Le v tem primeru, če tožnik ne bi izkazal nasprotnega, bi se namreč vzpostavila podlaga za sklep o neizkazanosti tožnikovih izjav, da so ga (zaradi arabske mačehe) imeli za Arabca.

61. Glede na navedeno so po presoji sodišča tožnikove izjave skladne in verjetne, s tem pa je podana njegova splošna verodostojnost. Zato je bilo treba presoditi, ali je tožnik z zatrjevanimi razlogi izkazal izpolnjenost pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

62. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred grožnjami Islamske države in diskriminacijo kurdskih šiitov, ker je sunit. 63. Vendar pa dejansko stanje glede razlogov preganjanja po presoji sodišča ni popolno ugotovljeno. Tožena stranka se namreč ni opredelila do informacij o izvorni državi,14 ki so jih tožnikovi pooblaščenci v postopku za priznanje mednarodne zaščite predložili 6. 11. 2019 in iz katerih je razvidno preganjanje oseb na podlagi različnih lastnosti, med drugim tudi na podlagi verske in etnične pripadnosti, družinskemu poreklu in prebivanju na območju v času prisotnosti ISIS. Iz poročila UNHCR15 namreč izhaja, da so posamezniki večinoma sunitske arabske identitete, zlasti moški z nekdanjih območij ISIS, osumljeni, da so povezani ali podpirajo ISIS. Pri osebah teh profilov se redno pojavlja sum na vpletenost v delovanje ISIS, ne glede na naravo njihove vpletenosti (prostovoljna ali prisilna, civilna ali vojaška). Posamezniki so aretirani na podlagi vprašljivih dokazov, kot so izjave tajnih obveščevalcev ali vključitev na sezname iskanih, ki jih vodijo različni varnostni akterji. Takim osebam grozi samovoljna aretacija, prisilno izginotje, mučenje in druge oblike grdega ravnanja, izvensodnih pobojev in nepoštenih sodnih procesov, zaradi katerih lahko pride do smrtne obsodbe zaradi domnevne pripadnosti ali podpore ISIS. Po mnenju UNHCR mednarodno zaščito verjetno potrebujejo sunitski arabski moški, ki so bojevalne starosti, ki so živeli na območju pod nadzorom ISIS. Iz navedenega poročila je še razvidno, da so na podlagi svoje verske pripadnosti ter domnevne podpore ISIS preganjani tudi sunitski Arabci. Podobno je razvidno tudi iz poročila EASO16, ki poudarja, da številne aretacije in poznejša pridržanja zaradi obtožb, povezanih s terorizmom, niso v skladu s postopkovnimi pravili, pogoji v priporih so slabi, mučenje in druge oblike trpinčenja med zasliševanjem pa naj bi bile razširjene. Poroča se, da obtožb iz priznanj, pridobljenih z mučenjem, ne preiskujejo in da se takšne izpovedi pogosto uporabljajo kot osnova za obsodbo osumljencev ISIL.

64. Glede na navedena poročila o izvorni državi je torej treba upoštevati tožnikove osebne okoliščine, in sicer (1) da tožnik, kot je razvidno iz njegove prepričljive izpovedbe na naroku za glavno obravnavo, prihaja iz Mosula, od koder je pobegnil leta 2014, ko je bilo mesto pod nadzorom ISIS, (2) da je tožena stranka verjela tožniku, da ga je ISIS novačila za izdelavo orožja, (3) da je tožnik sunit in potomec kurdskega očeta in arabske mačehe, ki je v tožnikovih uradnih dokumentih navedena kot njegova biološka mati, (4) in da so ga že kurdske Pešmerge v begunskem taborišču v Domizu šteli za Arabca in ga obtoževali sodelovanja z ISIS, ker prihaja iz Mosula17. Zato je ob upoštevanju navedenih poročil o izvorni državi in tožnikovih osebnih okoliščin (čeprav je Kurd, je lahko kot potomec kurdskega očeta in arabske, sicer nebiološke matere, identificiran kot sunitski Arabec, ki ga je novačil ISIS), česar tožena stranka v postopku v upravnem sporu ni prerekala, po presoji sodišča treba šteti, da tožniku grozi, da bi mu iraške vladne sile ali drugi akterji v Iraku pripisali pripadnost ISIS in ga na tej podlagi preganjali na način, razviden iz zgoraj predstavljenih informacij o izvorni državi. Ob takem stanju pa je tožnik že na tej podlagi izkazal razlog preganjanja po peti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-118 v zvezi z devetim odstavkom istega člena19 in vzročno zvezo med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja20, zaradi česar sodišče ni presojalo ostalih, ki jih je tožena stranka upoštevala v zvezi z razlogi preganjanja21. Zato je v nasprotju s posplošeno presojo tožene stranke že po naravi stvari treba šteti, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, pri čemer so bili tudi njegovi odgovori na narokih za glavno obravnavo tekoči in se ni izmikal vprašanjem (prva alineja tretjega odstavka 21. člen ZMZ-1).

65. V okviru presoje okoliščin iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člen ZMZ-1 je tožena stranka sicer ocenila, da tožnik za zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, česar tožnik ni prerekal. Vendar pa je Vrhovno sodišče že presodilo, da zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoča zgolj zaradi neizkazanosti okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, saj že naslov tega člena pove, da gre za okoliščine utemeljevanja prošnje, nobena od teh okoliščin pa sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje.22 Zato ob izpolnjenosti ostalih okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 (tožena stranka je sprejela stališče, da za obravnavano zadevo ni bistveno izpolnjevanje pogoja iz druge alineje tretjega odstavka 21. člen ZMZ-1, s čimer je po presoji sodišča očitno ocenila, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi predložil dokaze za svoje izjave), po presoji sodišča ni podlage za zavrnitev tožnikove prošnje le zato, ker za zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času.

66. ZMZ-1 v 29. členu nalaga, da v okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ prošnjo v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpi resno škodo, ali če ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Iz te določbe izhaja, da je eden od možnih razlogov za zavrnitev prošnje v ugotovitvi, da je določen predel prosilčeve izvorne države zanj varen.

67. Iz navedenega poročila UNHCR je razviden poziv te organizacije državam, naj se vzdržijo prisilnega vračanja oseb, ki izvirajo iz območij, ki jih je pred tem nadzoroval ISIS. UNHCR prav tako odsvetuje prisilno vračanje teh oseb v druge dele Iraka, če obstaja tveganje, da na teh območjih ne bodo mogli dostopati in/ali prebivati ali da bodo drugače končali v položaju, v katerem jim ne preostane drugega, kot da se vrnejo na svoje izvorno območje. Iz navedenega poročila EASO pa izhaja, da na splošno velja, da je KRG (Kurdistan Regional Government) akter zaščite, ki izpolnjuje zahteve iz 7. člena Kvalifikacijske direktive II, vendar ko gre za osebe, za katere velja, da so povezane z ISIL (ISIS), morda ne želi zagotoviti zaščite v tem smislu. Poleg tega je KRG sprejel lastno protiteroristično zakonodajo, v skladu s katero se preganjajo osumljenci ISIL. Obstajajo poročila o pridržanju ljudi z malo dokazi ali razlogi, o mučenju med zasliševanji.

68. Pri presoji pa je treba upoštevati tudi neprerekane tožbene trditve, da slovensko Ministrstvo za zunanje zadeve na spletni strani odsvetuje potovanje v Irak, da je Mosul naveden celo kot eno izmed najnevarnejših območij (omenjajo tudi provinco Ninewe) in da navedene predložene informacije, do katerih se tožena stranka ni opredelila, jasno dokazujejo, da situacija za tožnika tam ni varna. V obzir pa je treba vzeti tudi, da tožena stranka ni navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca iz zgoraj navedenega razloga, ker bi na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite; informacije o izvorni državi, ki so bile podlaga izpodbijani odločbi, je namreč proučila le z vidika delovanja Islamske države v Iraku23, saj je kot razlog tožnikovega preganjanja upoštevala zgolj okoliščino, da se tožnik ne želi priključiti Islamski državi24, in ne z vidika političnega prepričanja, ki bi ga tožniku pripisale iraške oblasti. Zato je ob upoštevanju navedenega po presoji sodišča treba šteti, da v Iraku (torej tudi Kurdistanu) ni območja, kjer bi bil tožnik varen pred preganjanjem ali deležen ustrezne zaščite.

69. Glede na zgoraj navedeno presojo, ki jo je sodišče opravilo na podlagi okoliščin iz obdobja izdaje izpodbijane odločbe, je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti skladno z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in na podlagi prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZUS-1 in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 odločiti o stvari tako, da se tožniku prizna status begunca od dne izdaje izpodbijane odločbe. Navedeno je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (19. točka obrazložitve), ki ima podlago tudi v uvodni izjavi št. 21 Kvalifikacijske direktive II, kjer je določeno, da je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt25. O tem se je SEU sicer izreklo v zadevah C-373/13, H.T., 24. 6. 2015 (63. odstavek) in v zadevi C-550/16, A.S., 12. 4. 2018 (53. odstavek).

K II. točki izreka:

70. Odločitev v II. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

1 Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. 2 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov. 3 Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. 4 Naštela jih je na 10., 11. in 12. strani izpodbijane odločbe. 5 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. 6 Povzetek je razviden iz 12. in 13. točke obrazložitve te sodbe. 7 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 8 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 9 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 10 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 11 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 12 Šesta stran zapisnika o osebnem razgovoru z dne 5. 5. 2016. 13 Četrta stran zapisnika z dne 17. 9. 2019. 14 Vrhovno sodišče je že večkrat, med drugim v zadevi I Up 123/2017, sprejelo stališče, da je pri ugotavljanju izpolnjenosti pogojev za priznanje mednarodne zaščite treba upoštevati ne le podatke, ki govorijo v škodo, ampak tudi v prid verodostojnosti tožnikovih izjav, upoštevanje teh dejstev pa mora biti razvidno iz odločbe. Zato se mora pristojni organ eksplicitno opredeliti do vseh poročil, ki potrjujejo relevantne navedbe prosilca. V primeru če pristojni organ oceni, da tiste okoliščine, ki govorijo v škodo prosilca, prevladajo nad tistimi, ki so mu v korist, obstaja poleg navedenega še zahteva, da ustrezno utemelji tudi razloge za to (celotna opomba je povzetek 16. točke obrazložitve sodbe I Up 123/2017 z dne 5. 7. 2017). 15 UNHCR: International Protection Considerations with regard to People Fleeing the Republic of Iraq, maj 2019. 16 EASO: Country Guidance: Iraq, Guidance note and common analysis, junij 2019. 17 Tožnikove izjave na četrti strani zapisnika z dne 17. 9. 2019. 18 Glasi se: „Razlog preganjanja je politično prepričanje.“ 19 V relevantnem delu se glasi: „Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena tega zakona.“ 20 Iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-1 je razvidno, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji. 21 Glej 62. točko obrazložitve te sodbe. 22 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 123/2017 z dne 5. 7. 20217 (10. točka obrazložitve). 23 Navedene so na 15. in 16. strani izpodbijane odločbe. 24 Zadnji odstavek na 13. strani izpodbijane odločbe. 25 O tem, da gre za ugotovitveni akt, se je sicer izreklo tudi Sodišče EU v zadevah C-373/13, H.T., 24. 6. 2015 (63. odst.) in v zadevi C-550/16, A.S., 12. 4. 2018 (53. odst.).