Jedro

Za že nastale taksne obveznosti ni več mogoče uspeti s predlogom za oprostitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V obrazložitvi je navedlo, da za oprostitev plačila sodnih taks za obveznosti, ki bi nastale za vloge in dejanja po vloženem predlogu, niso izpolnjeni pogoji iz 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Po tej določbi ZST namreč sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali njeni družinski člani. Iz odločb o odmeri dohodnine za leto 2002 izhaja, da so tožnikovi prejemki znašali 2,222.842,00 SIT (pokojnina 2,174.763,00 SIT, katastrski dohodek 43.079,00 SIT in pogodbeni posli 5000,00 SIT), tožnikove žene B. V., ki je sicer nezaposlena, pa 19.993,00 SIT (katastrski dohodek 2.346,00 SIT in dohodek od najemnine za poslovni prostor 17.647,00 SIT). Glede na podatke o premoženju, višini plačane akontacije dohodnine, višini razpoložljivih mesečnih zneskov pokojnine (161.054,83 SIT) sodiš-če prve stopnje ocenjuje, da s plačilom sodne takse ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata tožnik in njegova žena. Oprostitev pa tudi ne bi veljala za pritožbo zato, ker je tožnik vložil predlog 1.9.2003 po vložitvi pritožbe (28.7.2003), ko je prejel opomin za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo istega sodišča z dne 1.7.2003. Tožnik v pritožbi navaja, da živi z ženo v skupnem gospodinjstvu in da je žena nezaposlena. Živita od pokojnine, ki se zaradi administrativne prepovedi izplačuje v nižjem znesku (90.000,00 SIT). Ta znesek jima ne zadostuje niti za preživetje, oba pa sta tudi slabega zdravstvenega stanja. Sam je sladkorni bolnik in mora uživati drago hrano. Zatrjuje, da je predlog vložil v zakonitem roku, če pa gre že za kakšno zamudo, je za to krivo sodišče prve stopnje, ki na predlog ni pravočasno odgovorilo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 14. člena ZST sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vloge in dejanja, za katere je po 4. členu ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje. To pomeni, da za že nastale taksne obveznosti ni več mogoče uspeti s predlogom za oprostitev. Ker je po 4. členu ZST treba plačati sodno takso takrat, ko nastane taksna obveznost, in sicer za vlogo takrat - ko se ta izroči sodišču, za sodno odločbo - ko je glavna obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi pa, ko se ji vroči prepis sodne odločbe, je glede na podatke sodnih spisov, pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi ugoditev predlogu, vloženem 1.9.2003, ne imela učinka na taksno obveznost za pritožbo. Ta obveznost je namreč po podatkih sodnih spisov nastala z dnem vložitve pritožbe, to je 28.7.2003, kar je pred vložitvijo predloga za oprostitev. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova obveznost plačila sodnih taks za pritožbo, ne bi mogla biti vključena v oprostitev, če bi bilo tožnikovemu predlogu ugodeno, in niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi šlo za zamudo, ki naj bi jo povzročilo sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem.

Pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse so glede na določbe 13. člena ZST pomembne vse okoliščine premoženjskega stanja, poleg rednih mesečnih dohodkov tudi drugo premoženje in dohodki, ki ga to premoženje daje. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo oceno oprlo na podatke o razpolaganju s premoženjem, razvidne iz listin, ki jih je tožnik posredoval na poziv sodišča oziroma jih je sodišče samo pridobilo, sledilo pa je tudi vsebini tožnikovega predloga. V tem pa ni zatrjevanj, ki bi bila povezana z morebitnimi višjimi stroški za preživljanje zaradi slabega zdravstvenega stanja, kar tožnik sedaj zatrjuje v pritožbi, niti navedb o razlogih administrativne prepovedi oziroma o vrsti obveznosti, za katero izhaja iz sodnih spisov, da nima narave sodne prepovedi. Samo obstoj administrativne prepovedi, ki je posledica prostega razpolaganja s sredstvi, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti upoštevna pri oceni premoženjskega stanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.