Jedro

Pravila o prodajalčevi odgovornosti za stvarne napake se smiselno uporabljajo tudi za odgovornost proizvajalca oziroma prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari, in sicer glede vprašanj, ki s pravili o odgovornosti na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari niso (celovito) urejena.

Pri prevari po prvem odstavku 480. člena OZ ne gre za to, da bi prodajalec ravnal z namenom zavesti kupca, ampak je treba pojem prevare razumeti širše. Gre namreč za vsako ravnanje, s katerim je prodajalec zavedel kupca, da ta svojih pravic ni pravočasno uveljavil. Če napaka v primernem dodatnem roku ni odpravljena, se pogodba šteje za razvezano po samem zakonu.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper I. točko izreka sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potri.

II. Pritožba tožeče stranke zoper del II. točke izreka sodbe, ki se nanaša na drugo toženo stranko ter zoper IV. točko izreka, se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper del II. točke izreka sodbe, ki se nanaša na prvo toženo stranko, ter zoper III. točko izreka, se ugodi, ter se sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Drugo tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Odločitev o pritožbenih stroških prvo tožene stranke in tožeče stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izročitev drugega, novega osebnega avtomobila Mercedes-Benz S 320 CDI s pripadajočimi dokumenti, kot je razvidno iz I. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 96.929,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna prvo toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.691,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna drugo toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.691,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je uveljavljala zahtevek za izročitev drugega, novega osebnega avtomobila (in podredno še vračilo kupnine zaradi odstopa od pogodbe), tako na podlagi jamčevalnih zahtevkov zaradi stvarnih napak prodane stvari (od 458. do 480. člena Obligacijskega zakonika - OZ), kot tudi na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari (od 481. do 487. člena OZ). Prvo tožena stranka je prodajalec avtomobila, ki (lahko) odgovarja po obeh predhodno navedenih pravnih podlagah, drugo tožena stranka pa je proizvajalec avtomobila, ki odgovarja zgolj na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari.

6. Po pravno pomembnih značilnostih se odgovornost na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari ne razlikuje pomembno od odgovornosti prodajalca za stvarne napake stvari, saj izpolnitev s stvarno napako pomeni kršitev prodajalčeve pogodbene obveznosti, oziroma okoliščina, da stvar ne deluje brezhibno, pomeni kršitev zaveze proizvajalca oziroma prodajalca, da bo stvar delovala brezhibno. Zaradi tega se lahko pravila o prodajalčevi odgovornosti za stvarne napake smiselno uporabljajo tudi za odgovornost proizvajalca oziroma prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari, in sicer glede vprašanj, ki s pravili o odgovornosti na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari niso (celovito) urejena (1). Po drugem odstavku 481. člena OZ pravila o odgovornosti za brezhibno delovanje stvari ne posegajo v pravila o odgovornosti prodajalca za napake stvari, zato je sprva treba preveriti, ali je zahtevek tožeče stranke utemeljen iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari (2). K temu je treba pripomniti, da je bilo med strankama nesporno, da je tožeča stranka sprva zahtevala popravilo avtomobila, zato so upoštevana tudi pravila o vrstnem redu uveljavljanja zahtevkov po obeh predhodno navedenih pravnih podlagah (3).

O pravočasnem grajanju napake:

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je zahtevek tožeče stranke zavrnilno, ker slednja ni uspela izkazati, da bi pravočasno grajala napako „vlečenja vozila v desno“, saj ni izkazano, da bi prvo toženo stranko 21. 3. 2006 obvestila o napaki, poleg tega pa ni uspela dokazati, da bi to storila 5. 1. 2009, ko je avtomobil peljala k pooblaščenemu serviserju T. d.o.o. (4) (kar je sicer po poteku garancijskega roka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju). Tak zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka napako „vlečenja v desno“ grajala že na pregledu 5. 3. 2008, kar je bilo še v času „osnovne“ garancije. Ugotoviti je namreč, da se sodišče prve stopnje s tem datumom sploh ni ukvarjalo, čeprav sta tudi toženi stranki trdili, da je bila tožeča stranka na ta dan pri pooblaščenem serviserju in je uveljavljala napako „vlečenja v desno“ in tresenje volana pri avtomobilu. Med strankami tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka še pred tem datumom, in sicer 12. 2. 2008, pri pooblaščenem serviserju navajala, da čuti vibracije na volanu (5). Za datum 5. 3. 2008 torej nesporno velja, da je tožeča stranka grajala tudi napako „vlečenja vozila v desno“ (in ne zgolj vibracije na volanu).

8. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je začel garancijski rok teči s 16. 3. 2006, ko je tožeča stranka prevzela avtomobil (prim. prvi odstavek 481. člena OZ), in se je iztekel 16. 3. 2008. Povsem brez potrebe pa se je ukvarjalo s tem, ali je tožeča stranka uspela dokazati, da se je garancijski rok podaljšal (prim. 483. člen OZ). Glede na to, da je tožeča stranka 5. 3. 2008 pri pooblaščenem serviserju grajala napako „vlečenja vozila v desno“ in tresenje volana, in da se je „reden“ garancijski rok iztekel z dnem 16. 3. 2008, višje sodišče ugotavlja, da je bila napaka grajana pravočasno, saj je tožeča stranka še pred iztekom dvoletne garancijske dobe pri pooblaščenem serviserju (6) zahtevala popravilo avtomobila (prvi odstavek 482. člena OZ).

O pravočasnem sodnem uveljavljanju zahtevkov:

9. V 487. členu OZ je določeno, da pravice kupca nasproti proizvajalcu iz garancijskega lista ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval od njega popravilo ali zamenjavo stvari. Glede na to, da je tožeča stranka zahtevala popravilo avtomobila zaradi „vlečenja v desno“ že 5. 3. 2008, je sodna uveljavitev zahtevkov iz naslova garancije v razmerju do drugo tožene stranke (proizvajalca) prepozna, saj je tožeča stranka tožbo vložila 5. 1. 2010, kar je po poteku enega leta od dne, ko je pri pooblaščenem serviserju proizvajalca zahtevala popravilo avtomobila.

Enoletni rok za sodno uveljavitev zahtevkov po 487. členu OZ, ki velja za proizvajalca, je namreč prekluziven in nima izjem, kot to velja v razmerju do prodajalca. Z njegovim potekom je ugasnila pravica tožeče stranke od proizvajalca uveljavljati zahtevke iz naslova garancije. Ta je tako izgubila pravico do tožbe zatorej je šteti, da tožba ni dopustna in bi jo bilo potrebno zavreči (7). Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ker pa procesni položaj tožeče stranke zaradi takšnega ravnanja sodišča prve stopnje ni nič slabši, kot bi bil, če bi bila tožba zavržena, višje sodišče odločitve v razmerju do proizvajalca ni spreminjalo. Tožeča stranka namreč po poteku roka izgubi pravice iz naslova garancije. Zato zahtevka tudi v primeru, da bi bila tožba zavržena, ne bi mogla ponovno uveljavljati (prim. VSL sodba I Cpg 94/2012 z dne 24. 4. 2013).

10. Glede na navedeno, in ker višje sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, neutemeljena. Zato je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu I. in II. točke izreka, v kolikor se nanaša na drugo toženo stranko, ter v IV. točki izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

11. V razmerju do prvo tožene stranke pa je treba ugotoviti, da OZ pri ureditvi odgovornosti za brezhibno delovanje stvari ne določa posebnega pravila o roku za sodno uveljavitev zahtevkov v razmerju do prodajalca. Zato je treba glede tega vprašanja smiselno uporabiti pravila, ki so v zvezi s prodajalčevo odgovornostjo za stvarne napake določena v 480. členu OZ (8). Ta določa, da pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, in sicer šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti (prvi odstavek 480. člena OZ).

12. Sodišče prve stopnje je to zakonsko določbo sicer uporabilo, vendar v materialnopravno zmotnem pomenu. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč navedlo, da prodajalec kupca ni prevaral (v dobesednem pomenu te besede), ker je kupec sam povedal, da je bil priča izjavi električarja, češ da zadeve ne morejo urediti in da bodo potrebovali pomoč Nemcev. Zaključilo je, da kupčeva seznanjenost z vsem tem ne gre skupaj z njegovimi navedbami o zavajanju oziroma prevari. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da pri prevari po prvem odstavku 480. člena OZ ne gre za to, da bi prodajalec ravnal z namenom zavesti kupca, ampak je treba pojem prevare razumeti širše. Gre namreč za vsako ravnanje, s katerim je prodajalec zavedel kupca, da ta svojih pravic ni pravočasno uveljavil, pri čemer mednje spadajo vsa prodajalčeva ravnanja (oziroma ravnanja njegovega pooblaščenega serviserja), iz katerih izhaja, da namerava prostovoljno odpraviti napako, zaradi česar sodno uveljavljanje zahtevkov ni potrebno.

13. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje v zvezi z zgoraj navedeno „prevaro“ ni posvetilo kronologiji dogajanj v zvezi s servisiranjem vozila, saj da se je vsak servis končal z zagotovili, da je napaka odpravljena. Višje sodišče ugotavlja, da še iz dopisa pooblaščenega serviserja T. d.o.o. z dne 21. 1. 2009 (priloga A7 spisa) izhaja pripravljenost, da bodo napako odpravili. V tem dopisu je navedeno namreč, da bo napako tresenja vozila ob prostem teku uspeli odpraviti z zamenjavo nosilcev motorja, vlečenja vozila v desno pa ne, o čemer so obvestili tehnično službo I. d.o.o. in jih prosili za pomoč. Po mnenju višjega sodišča ta dopis nakazuje na to, da bo pooblaščeni serviser odpravil grajano napako, zaradi česar kupec ni imel razloga za dvom o pripravljenosti pooblaščenega serviserja, da se napake odpravijo, zaradi česar bi bil primoran svoj zahtevek uveljavljati v sodnem postopku. Glede na navedeno je višje sodišče mnenja, da je tožeča stranka v razmerju do prvo tožene stranke (prodajalca) s tožbo z dne 5. 1. 2010 še pravočasno sodno uveljavila svoj zahtevek iz naslova garancije (prim. 480. prvi odstavek 480. člena ZPP).

O zahtevkih iz naslova garancije:

14. Tožeča stranka primarno uveljavlja zahtevek za izročitev drugega, novega avtomobila, kar pomeni, da še vedno vztraja pri izpolnitvenem zahtevku, s katerim zahteva, da prodajalec pravilno izpolni svojo obveznost, da bo avtomobil v garancijskem roku deloval brez napak. Kot je obrazloženo v 8. točki te obrazložitve, iz trditvene podlage strank nesporno izhaja, da je tožeča stranka že 5. 3. 2008 zahtevala popravilo avtomobila zaradi „vlečenja v desno“. Zahtevala je torej, da se stvar v primernem roku popravi.

15. Višje sodišče ugotavlja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je z vztrajanjem pri popravilu avtomobila odpovedala vsem ostalim zahtevkom iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari. V 469. členu OZ je namreč izrecno navedeno, da če kupec (tožeča stranka) ne dobi zahtevane izpolnitve pogodbe v primernem roku, obdrži pravico odstopiti od pogodbe ali znižati kupnino. Nadalje je tudi v 484. členu OZ določeno, da lahko kupec, če prodajalec v primernem roku ne popravi ali zamenja stvari, odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in zahteva odškodnino. Je pa res, da kupec (tožeča stranka) izpolnitvenega zahtevka (zahtevka za izročitev novega, drugega avtomobila) zaradi dejanskih okoliščin konkretnega primera nima več, ker je bila pogodba razvezana po samem zakonu, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

16. Tudi za presojo odgovornosti prodajalca za brezhibno delovanje stvari se smiselno uporabljajo zakonske določbe, ki se nanašajo na uveljavljanje zahtevkov iz naslova jamčevanja za stvarne napake stvari. V 471. členu OZ je določeno, da če prodajalec v dodatnem roku ne izpolni pogodbe, je ta razvezana po samem zakonu, vendar jo kupec (tožeča stranka) lahko obdrži v veljavi, če nemudoma izjavi prodajalcu, da pogodba ostaja v veljavi. Kot že zgoraj navedeno, je tožeča stranka že 5. 3. 2008 zahtevala popravilo zaradi „vlečenja vozila v desno“. Iz dopisa pooblaščenega serviserja T. d.o.o. z dne 21. 1. 2009 (priloga A 7 spisa) izhaja, da ta napaka še vedno ni bila odpravljena. Po prepričanju višjega sodišča je zato prišlo do situacije, kot jo predvideva 471. člen OZ, na podlagi katerega se pogodba šteje za razvezano po samem zakonu, če napaka v dodatnem (primernem) roku ni odpravljena. Od dne, ko je tožeča stranka zahtevala popravilo avtomobila zaradi napake (5. 3. 2008) pa do 21. 1. 2009 (dopis T. d.o.o. na prilogi A 7 spisa), ko napaka evidentno ni bila odpravljena, je po presoji višjega sodišča potekel primeren dodatni rok, v katerem bi prodajalec napako lahko odpravil. Tožeča stranka po tem datumu ni vztrajala pri popravilu avtomobila, pač pa je njegov prevzem zavračala (v vlogi z dne 1.2.2012 na list. št. 51 je navedla, da v februarju 2009 ni več nasedala lažnim obljubam, da je avtomobil popravljen, pa tudi med strankami ni bilo sporno, da tožeča stranka avtomobila ni želela prevzeti). Glede na navedeno se šteje, da je bila pogodba razvezana (prim. 471. člen OZ), zaradi česar tožeča stranka nima več zahtevka za izročitev drugega avtomobila, pač pa ima zahtevke iz naslova razveze pogodbe (ki jih je postavila podrejeno).

17. Ob povedanem se izkaže, da je pritožba tožeče stranke zoper del I. točke izreka, v kolikor se nanaša na prvo toženo stranko, neutemeljena. Zato je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka, v kolikor se nanaša na prvo toženo stranko, potrdilo (353. člen ZPP).

18. Pritožbi tožeče stranke zoper del II. točke izreka sodbe, ki se nanaša na prvo toženo stranko in zoper III. točko izreka pa je višje sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka, v kolikor se nanaša na prvo toženo stranko, in v III. točki izreka, razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

19. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku presoja utemeljenost podrejenega tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko, na plačilo zneska 96.929,15 EUR z obrestmi.

20. Drugo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke in prvo tožene stranke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) prim. N. Plavšak in dr. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 210. (2) Ta podlaga je za tožečo stranko ugodnejša, saj je za ohranitev kupčevih pravic pomembno le, da kupec do izteka garancijske dobe od prodajalca oziroma proizvajalca zahteva, da popravi stvar, pri čemer ni pomembno, koliko časa je minilo od takrat, ko se je napaka pojavila do takrat, ko je kupec zahteval popravilo (prim. N. Plavšak in dr. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 218. (3) Pri odgovornosti za stvarne napake stvari je izbira med jamčevalnimi zahtevki v domeni kupca (prim. 468. člen OZ v zvezi s 470. členom OZ), za zahtevek iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari pa velja, da mora kupec primarno zahtevati popravilo stvari, nato pa zamenjavo, če prodajalec stvari v primernem roku ne popravi (prim. N. Plavšak in dr. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 218).

(4) Višje sodišče v zvezi z argumentacijo sodišča prve stopnje, da je v sprejemnem listu pooblaščenega serviserja T d.o.o. z dne 5.1.2009 (priloga A5 spisa) zabeležena zgolj napaka „tresenja in vibracij volana“, ne pa tudi „vlečenja vozila v desno“, zgolj pripominja, da se kupcu z morebitni vzroki za napako ni treba ukvarjati, saj za notifikacijo zadošča že, da prodajalca obvesti o končni posledici napake, vzroka pa ni dolžan navesti (prim. N. Plavšak in dr. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 154). Tožeča stranka je uveljavljala napako v zvezi s krmilnimi lastnosti avtomobila.

(5) prim. vlogo drugo tožene na list. št. 69 spisa (9. in 10. točka), vlogo prvo tožene na list. št. 81 spisa, ter vlogo tožeče stranke na list. št. 91 spisa, pa tudi priloga A 16 spisa (8. in 9. stran mnenja).

(6) Nobena izmed toženih strank ni prerekala trditve tožeče stranke, da je T. d.o.o pooblaščeni serviser, kar velja tako za prodajalca in proizvajalca. Namreč, če kupec naslovi zahtevek za popravilo na pooblaščen servis, ima to enak učinek, kot če bi kupec zahtevo naslovil neposredno na proizvajalca oziroma prodajalca (prim. N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 219)

(7) prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 181/2006 z dne 6. 2. 2008, tako tudi N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 219. (8) prim. N. Plavšak in dr. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 226).