Jedro

V prvem odstavku 299. člena OZ je določeno, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. ZŠtip, ki je veljal v spornem obdobju, v drugem odstavku 45. člena določa, da se državne štipendije in Zoisove štipendije izplačujejo mesečno do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, razen v končanem letniku srednjih šol, ko se za mesec julij in avgust ne izplačujejo. Tožena stranka bi morala tožniku prvi znesek državne štipendije, ki pripada tožniku od 16. 11. 2013, izplačati že za čas od 1. 11. 2013, in sicer najkasneje 15. dne v mesecu decembru 2013. Ker tega ni storila, je bila v zamudi, ki je trajala do izplačila zneska, to je do 8. 8. 2014. Glede na določbo drugega odstavka 45. člena ZŠtip je do zamude prišlo 16. 12. 2013, saj se štipendija izplačuje za pretekli mesec. Zato je tožnik do zakonskih zamudnih obresti upravičen od tega dne dalje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu: - v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek „63,56 EUR“ zniža na znesek „52,05 EUR“, ter doda besedilo: „Kar je tožnik zahteval več, se zavrne.“ - v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek „225,13 EUR“ zniža na znesek „190,93 EUR“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti v višini 63,56 EUR v roku 8 dni (I. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo zamudnih obresti, ki tečejo že od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska državne štipendije, vsakega 15. v mesecu, v obdobju od novembra 2013 do julija 2014 pa do plačila (II. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 225,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 18. 6. 2014, izdano v ponovnem postopku, ni vložil pritožbe. Je pa posledično napačno stališče, da lahko sodišče samo odloči o zakonskih zamudnih obresti, češ da so te vezane na ugotovitev nastanka zamude in so torej samostojno iztožljive. Tožnik v pritožbi zoper odločbo z dne 12. 11. 2013 izplačila zakonskih zamudnih obresti ni zahteval, tožbo pa je vložil zaradi molka organa druge stopnje, ki je o pritožbi odločil z odločbo z dne 9. 4. 2014 in ji ugodil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Ta pa je z odločbo z dne 18. 6. 2014 vlogi tožnika ugodil ter odločil, da je tožnik od 1. 11. 2013 do 30. 9. 2014 upravičen do državne štipendije v višini 215,84 EUR mesečno. Tožnik je tožbo delno umaknil in sicer o glavni stvari glede odprave odločb in priznane pravice do državne štipendije za šolsko leto 2013/2014. Sporno je ostalo zgolj še vprašanje upravičenosti tožnika do zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka opozarja, da Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) ne določa, da je upravičenec do pravic iz javnih sredstev upravičen tudi do zamudnih obresti, če je odločba organa prve stopnje odpravljena oziroma razveljavljena in je stranki naknadno priznana pravica. Uporaba splošnih pravil Obligacijskega prava in stališče o iztožljivosti zakonskih zamudnih obresti v določenem postopku pa je materialno pravno zmotno. Glede višine prisojenih zakonskih zamudnih obresti pa tožena stranka poudarja, da se v skladu s 45. členom Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami) štipendije izplačuje mesečno do 15. v mesecu in to za pretekli mesec, kar je sicer pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Navedeno pa pomeni, da bi prvo izplačilo štipendije, do katere je bil tožnik upravičen od 1. 11. 2013, moralo biti izplačano šele 15. 12. 2013, kar pomeni, da je tožena stranka tako v „morebitni“ zamudi šele od 16. 12. 2013. Sodišče je tako napačno uporabilo materialno pravo in tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je sicer pravilno ugotovilo, da se štipendije izplačuje mesečno za nazaj, pa je kljub temu tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 215,84 EUR prisodilo že od 16. 11. 2013 do 8. 8. 2014. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče dejanskega stanja v zvezi s podlago svoje odločitve sploh ni ugotovilo, posledično pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče stroškovne odločitve ni obrazložilo, temveč je navedlo zgolj razna določila ZPP. S tem pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je tožbo v pretežnem delu umaknil zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Zaradi delnega umika tožbe o glavni stvari zaradi pomanjkanja pravnega interesa, pa ni mogoče šteti, da je tožnik v postopku uspel in to v celoti, če je sodišče to ob izostanku kakršnekoli obrazložitve navedeno imelo v mislih. Prav tako ni mogoče šteti, da je tožnik tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka svoj zahtevek izpolnila. Odločba organa prve stopnje je bila namreč izdana dne 18. 6. 2013 (pravilno 18. 6. 2014) in še istega dne odpravljena tožniku. S fikcijo vročitve je bila vročena dne 10. 7. 2014. Delni umik tožbe, po katerem je sporno ostalo le še vprašanje zakonskih zamudnih obresti, pa je tožena stranka podala šele z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 26. 8. 2014, kar pa je celo 18 dni po izplačilu celotnega zneska glavnic štipendij (8. 8. 2014). Vrednost spora glede zakonskih zamudnih obresti je ocenljiva in znaša le 63,56 EUR, tako nagrada za postopek znaša 22,10 EUR, tožnik pa bi bil upravičen do plačila poštnih in telekomunikacijskih storitev zgolj v višini 20 % nagrade, torej 4,42 EUR. Posledično pa je nižji tudi znesek DDV. Tožena stranka nadalje opozarja, da se sodne takse v skladu z 71. členom ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva ne plačujejo. Tako je sodišče prve stopnje napačno prisodilo še 18,00 EUR sodne takse za umik in 26,20 EUR sodne takse za sodbo, saj ni pravilno stališče, da gre v predmetni zadevi za spor premoženjske narave. Odločanje o pravici do državne štipendije je socialni spor o pravici do socialnega varstva. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in odloči, da tožnik sam trpi stroške postopka, podrejeno pa glede odločitve o stroških postopka zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je bil prisiljen uporabiti sodne postopke, saj mu tožena stranka v nasprotnem primeru štipendije ne bi izplačala. Več kot leto dni je moral čakati za priznanje pravice do štipendije, pa čeprav je bilo v upravnem postopku povsem jasno, da bi mu le-ta morala biti priznana. Tožnik tako že iz življenjsko logičnega in etičnega (vrednostnega) aspekta, vloženo pritožbo tožene stranke smatra kot nesprejemljivo in nevzdržno. Pritožba pa je neutemeljena tudi iz (vsebinskih) pravnih razlogov. Zakonske zamudne obresti so namreč po naravi samostojno iztožljiva terjatev, ki je po svojem obstoju vezana zgolj na zamudo s plačilom dolgovane glavnice. Upnik se tako povsem samostojno odloči, ali bo sploh uveljavljal zamudne obresti od dolžnika in kdaj bo to storil (pri tem je omejen zgolj z zastaralnim rokom). To pomeni, da ni nikakršnega razumnega argumenta za pritožnikovo tezo, da bi zamudne obresti v danem primeru bilo mogoče uveljavljati zgolj v upravnem postopku. Glede stroškov postopka pa tožnik navaja, da je bila tožba brez dvoma potrebna, saj tožena stranka o pritožbi zoper upravno odločbo ni želela odločiti. Na odločitev upravnega (instančnega) organa je tožnik zaman čakal skoraj 6 mesecev. Kljub številnim (brezuspešnim) formalnim in neformalnim urgencam, tožniku ni preostalo drugega, kot da je vložil tožbo. Da je bila vložitev tožbe utemeljena pa tudi ne more biti sporno, saj je tožena stranka sama (po prejemu tožbe) izpolnila glavni del tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka ustrezno obrazložilo. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni nikoli konkretno zatrjevala, da je tožnik prepozno, po izpolnitvi zahtevka, umaknil tožbo. Tako tega tudi ne more uspešno storiti v vloženi pritožbi (340. člen ZPP). Tožbo je umaknil v razumnem in sprejemljivem roku, saj je nakazalo državne štipendije bilo izvedeno v času trajanja pravosodnih počitnic (8. 8. 2014), ko procesni roki mirujejo in je sploh otežena komunikacija med pooblaščenci in strankami. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Prav tako tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar opozarja tožena stranka. Sodba namreč vsebuje razloge, bistvene za odločitev o zadevi in se jo tako tudi da preizkusiti. Je pa sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti in pa v delu glede plačila stroškov postopka delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa v zvezi z uveljavljanjem pravice do državne štipendije. K tožbi je priložil prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo (CSD) št. ... z dne 23. 11. 2012. Ker je tožena stranka že v času vložitve tožbe odločila, da je tožnik upravičen do državne štipendije za študijsko leto 2013/2014 od 1. 11. 2013 do 30. 9. 2014, je tožnik v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe z dne 12. 11. 2013 in priznanje pravice do državne štipendije za šolsko leto 2013/2014, umaknil tožbo. S tem v zvezi je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka št. X Ps 1080/2014 z dne 17. 10. 2014. Sporno je ostalo vprašanje plačila zakonskih zamudnih obresti in pa stroškov postopka. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v sporni zadevi prišlo do zamude v zvezi z izplačilom državne štipendije za študijsko leto 2013/2014, kar pomeni, da je tožnik upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti. CSD je namreč šele v ponovljenem postopku z odločbo z dne 18. 6. 2014 ugodil tožnikovi vlogi za nadaljnje prejemanje državne štipendije za študijsko leto 2013/2014 od 1. 11. 2013 dalje. Zneski državne štipendije, do katere je upravičen tožnik, pa so mu bili izplačani 8. 8. 2014. 7. Glede na to, da ZUPJS nima posebnih določb glede plačila zakonskih zamudnih obresti, je potrebno pri presoji, ali je tožnik upravičen do le-teh uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). V prvem odstavku 299. člena je določeno, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

8. ZŠtip, ki je veljal v spornem obdobju, v drugem odstavku 45. člena določa, da se državne štipendije in Zoisove štipendije izplačujejo mesečno do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, razen v končanem letniku srednjih šol, ko se za mesec julij in avgust ne izplačujejo. Tožena stranka bi torej morala tožniku prvi znesek državne štipendije, ki pripada tožniku od 16. 11. 2013 v mesečnem znesku 215,84 EUR, izplačati že za čas od 1. 11. 2013 in sicer najkasneje 15. dne v mesecu decembru 2013. Ker tega ni storila, je bila v zamudi, ki je trajala do izplačila zneska, to pa je bilo 8. 8. 2014, to pa pomeni, da so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dolžna plačati zakonskih zamudnih obresti, neutemeljene. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na vprašanje, od kdaj dalje je tožena stranka v zamudi. Glede na določbo drugega odstavka 45. člena ZŠtip je do zamude prišlo šele 16. 12. 2013. Štipendija se namreč izplačuje za pretekli mesec. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi ter na podlagi pete alineje 358. člena ZPP I. točko izreka spremenilo tako, da je znesek 63,56 EUR znižalo na znesek „52,05 EUR“. Kar je tožnik zahteval več, pa je sodišče zavrnilo.

9. Sodišče je pravilno odločilo, da je ob umiku dela tožbe, tožnik upravičen do plačila stroškov postopka. Podlaga za tako obrazložitev je podana v prvem odstavku 158. člena ZPP, kot to izhaja tudi iz sodne prakse(1). Tožba v delu glede priznanja pravice je bila tudi pravočasno umaknjena in sicer še v istem mesecu, ko je tožnik prejel izplačilo. Glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa je tožnik v pretežnem delu uspel. 10. Pritožba pa pravilno opozarja, da sodišče ni pravilno odmerilo stroškov postopka in sicer v delu, ki se nanaša na plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje je namreč sodno takso odmerilo kot da gre za premoženjski spor. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi ne gre za premoženjski spor, temveč za spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva. Tožnik je namreč s tožbo izpodbijal odločitev tožene stranke ter uveljavljal priznanje pravice do državne štipendije. Gre za spor o pravici do javnih sredstev (4. točka 5. člena ZUPJS). Skladno z 71. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) pa se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo. Zakonske zamudne obresti so bile vezane na priznanje pravice, kar pomeni, da odločitev sodišča, ki je v delu tožbe postopek ustavilo (glede priznanja pravice) ne pomeni, da je sedaj spor, ki je bil sprožen s tožbo, dobil naravo premoženjskega spora.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP poseglo tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako, da je III. točko izreka spremenilo in sicer je znesek „225,13 EUR“ znižalo na znesek „190,93 EUR“. Tožena stranka namreč ni dolžna plačati takse za delni umik tožbe v višini 18,00 EUR ter takse za sodbo v višini 16,20 EUR.

12. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi omenjene stroške. Odgovor na pritožbo namreč ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

(1) Na primer: Psp 498/2013, Psp 525/2013, Psp 616/2009, itd.