Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sklep V Cpg 480/2022

ECLI:SI:VSLJ:2022:V.CPG.480.2022 Gospodarski oddelek

začasna odredba po ZIL1 sklepčnost trditev nastanek težko nadomestljive škode nepremoženjska škoda ocena škode
Višje sodišče v Ljubljani
26. oktober 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Zatrjevana trditvena podlaga v tožbi, da bi lahko tožnik iz naslova izpada dobička pri prodaji kamperjev Royal Sport ustvaril 325.000,00 EUR, ni sklepčna. Iz navedenih trditev za tožnika namreč ne izhaja pravna posledica nastanka težko nadomestljive škode. Tožnik kot fizična oseba namreč s prodajo kamperjev ne more doseči dobička. Pravne osebe, ki so kot tožnikovi podizvajalci zanj proizvajali kamperje bi sicer lahko zaradi očitanih nezakonitih ravnanj toženk nepovratno izgubili distributerje. Le pravne osebe bi lahko bile prikrajšane pri dobičku. Sicer ni mogoče izključiti, da tožnik ne bi bil prikrajšan zaradi očitanih ravnanj toženk, kar pa bi bilo treba ovrednotiti na drug način, ne pa z izraženim izgubljenim dobičkom tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik sam nosi pritožbene stroške in je dolžan v 8. dneh plačati toženkama, vsaki po 1.752,51 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženkama pod grožnjo izreka denarne kazni v višini 15.000,00 EUR prepovedala na slovenskem trgu ter trgu Evropske unije proizvodnja – izdelovanje, dajanje na trg, prodaja, ponujanje, trženje, izvažanje ali kakršnokoli drugo uporabljanje, izkoriščanje izdelka kamperja Revolux oziroma drugega kamperja, ki je varovan oziroma s katerim se krši registrirani model skupnosti, številka modela 004382034-0001, referenca RCD-17-01 (na trgu poznan pod imenom Royal Sport, I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan plačati toženkama stroške v višini 2.447,81 EUR v 15 dneh, če zamudi pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od poteka roka za plačilo dalje (II. točka izreka).

2. Bistveni razlogi izpodbijanega sklepa so, da ima tožnik pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) registriran model skupnosti, in sicer videz izdelka – bivalnega prostora oziroma kamperja Royal Sport, ki se pritrdi na zadnji del „pick-up“ vozila. Prvotoženka pod znamko X. proizvaja in trži izdelek Revolux, ki je po videzu (v bistvenem) enak s tožnikovim modelom zaščitenemu videzu izdelka Royal Sport. Drugotoženka na svoji spletni strani oglašuje izdelek Revolux. Spor izvira iz nesoglasja o veljavnosti in interpretaciji Pogodbe o prenosu dejavnosti družbe A., d. o. o. (v stečaju od 7. 1. 2022, v nadaljevanju: Pogodba), na prvotoženko z dne 19. 3. 2021. Tožnik meni, da prvotoženka nima pravice uporabljati modela, drugotoženka pa ga ne sme oglaševati. Po stališču tožnika navedena Pogodba ni začela veljati, ker naj ne bi bil izpolnjen odložni pogoj za njeno veljavnost, to je predložitev sklepa skupščine družbenikov A., da se strinjajo s Pogodbo, do 31. 3. 2021. Če pa je navedena Pogodba veljavna, pa prvotoženka ni mogla postati imetnica pravic iz modela, ker je njegov imetnik že vse od registracije tožnik kot fizična oseba. Prenesena naj bi bila le dejavnost družbe A. Prvotoženka meni ravno nasprotno, da so bile na podlagi Pogodbe nanjo prenesene pogodbe za dobavo enot, zaposleni, načrti za izdelavo vozil, polprikolic, navodila za delovanje itd. Družba A. je tudi jamčila, da je avtorica in lastnica načrta za izdelavo polprikolic, da s prenosom dejavnosti ne krši pravic tretjih in da pri izdelavi načrta za izdelavo polprikolic ni kršila pravic tretjih. Prvotoženka je prevzela tudi zaposlene, med njimi tudi tožnika in z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi.

3. Pravna podlaga odločbe je prvi in drugi odstavek 123. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1). Sodišče prve stopnje je oprlo odločitev na odsotnosti pogoja iz točke b drugega odstavka 123. člena ZIL-1. Ni namreč sledilo stališču tožnika, da mu nastaja težko nadomestljiva škoda, ki je v tem, da je nepovratno izgubil stranke. Tožnik je to škodo izrazil na način, da družbe preko katerih je tekla proizvodnja in prodaja, zaradi ravnanja toženk, ne dobijo več nobenih novih naročil za nakup kamperjev.

4. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da družba A. novih kamperjev ne bo več proizvajala, ker je v stečaju. Če pa ima tožnik dovolj novih interesentov za proizvodnjo kamperjev, pa ni videti razlogov, zakaj s proizvodnjo ne bi začel kljub konkurenci s strani toženk. Tudi ni samo po sebi umevno, da so stranke prešle od tožnika oziroma družbe A. kot njegovega podizvajalca k prvo toženki zato, ker je ta začela s proizvodnjo kamperjev in trdila, da jih ima pravico proizvajati.

5. Sodišče ni presojalo veljavnosti Pogodbe, vseeno pa je kot bistveno štelo, da je prvotoženka vsaj na začetku imela dovoljenje oziroma vsaj tiho soglasje za proizvodnjo spornih kamperjev. Na tak dogovor se je v e-poštni korespondenci z dne 20. 4. 2021 s kupcem skliceval celo tožnik (priloga B23). Omenil je, da kabine izdeluje prvotoženka. Tožnik se je tudi zaposlil pri prvotoženki (pogodba v prilogi B17), čeprav je tam, kot je navedel, ostal le tri mesece. Prvotoženka je bila ena od njegovih „podizvajalk,“ od katerih bi tožnik v zameno za dovolitev uporabe modela prejemal finančne koristi. Prehod strank v tem primeru ni škoda, ki naj bi nastala tožniku, pa tudi nadomestiti je ni mogoče s tem, da se toženkama prepove proizvodnja. Tožnik tudi ni pojasnil, s katerimi konkretnimi dejanji naj bi toženki okrnili njegov ugled in dobro ime ter „uničili znamko A.“

6. Sodišče je zaključilo, da tožnikove navedbe ne utemeljujejo verjetnosti, da bi predlagana začasna odredba preprečila nastanek težko nadomestljive škode (b točka drugega odstavka 123. člena ZIL-1). Drugih predpostavk iz drugega odstavka 123. člena ZIL-1 tožnik ni zatrjeval. Zato je sodišče predlog zavrnilo, ne da bi se opredelilo do verjetnosti tožnikove terjatve iz prvega odstavka 123. člena ZIL-1. 7. Tožnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s sedmim odstavkom 123. člena ZIL-1, 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Hkrati je zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

8. Toženki sta odgovorili na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagali, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevali sta povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik kamperjev nikoli ni sam proizvajal. Proizvajale so jih namreč družbe, in sicer najprej B. d. o. o., C. d. o. o. ter nato A. Samo po sebi sicer to ne pomeni, da ne bi mogla tožniku nastajati težko nadomestljiva škoda. Vendar pa zatrjevana trditvena podlaga v tožbi, da bi lahko tožnik iz naslova izpada dobička pri prodaji kamperjev Royal Sport ustvaril 325.000,00 EUR, ni sklepčna. Iz navedenih trditev za tožnika namreč ne izhaja pravna posledica nastanka težko nadomestljive škode. Tožnik kot fizična oseba namreč s prodajo kamperjev ne more doseči dobička. Pravne osebe, ki so kot tožnikovi podizvajalci zanj proizvajali kamperje bi sicer lahko zaradi očitanih nezakonitih ravnanj toženk nepovratno izgubili distributerje. Le pravne osebe bi lahko bile prikrajšane pri dobičku. Sicer ni mogoče izključiti, da tožnik ne bi bil prikrajšan zaradi očitanih ravnanj toženk, kar pa bi bilo treba ovrednotiti na drug način, ne pa z izraženim izgubljenim dobičkom tožnika. Tudi iz trditev o tem, da naj bi bila tržna vrednost blagovne znamke A. in modela tožnika pred uničenjem znašala 500.000,00 EUR izražena v polletnem dobičku pri prodaji izdelka, ne izhaja pravna posledica o težko nadomestljivi škodi. Tožnik te škode niti ni razmejil med zatrjevano škodo na blagovni znamki A. in modelu. Sploh pa naj bi bila z začasno odredbo prepovedana dejanja toženkama zaradi kršitve modela tožnika in ne blagovne znamke. Sicer tožnik navedeno škodo uveljavlja kot del tožbenega zahtevka (vloga - dopolnitev tožbe, redna številka 5), ki bo predmet obravnavanja tožnikovega odškodninskega zahtevka.

11. Tudi nadaljna trditvena podlaga v predlogu za izdajo začasne odredbe, da bi tožnik na letni ravni prodal najmanj 60 kamperjev in ustvaril 3.000.000,00 EUR prihodkov in 900.000,00 EUR dobička na letni ravni, že iz navedenih razlogov, ker je tožnik fizična oseba, ni sklepčna. Trditve o tožnikovih vloženih finančnih sredstvih v razvoj in trženje modela Royal Sport v znesku 1.000.000,00 EUR prav tako niso izkazane s stopnjo verjetnosti. Predvsem pa iz trditev tožnika ne izhaja, da morebiti nastale škode, če bi tožnik uspel s tožbenim zahtevkom, toženki ne bi mogli nadomestiti.

12. Povsem nekonkretizirane so trditve, da prvotoženka s svojim ravnanjem, torej ko proizvaja kamperje, drugotoženka, ki jih oglašuje na svoji spletni strani, uničujeta znamko A. in izdelek Royal Sport. S kakšnimi konkretnimi ravnanji, naj bi toženki okrnili ugled tožnika in njegovo dobro ime ter uničili znamko A., tožnik ni pojasnil. Iz trditev, da tožniku distributerji ne verjamejo, da toženki nimata pravice proizvodnje kamperjev Revolux ter je posledično tožnik izgubil vse posle z distributerji, ne izhaja pravna posledica uničenja znamke A. in izdelka Royal Sport. Kamperji prvotoženke so bili označeni z blagovno znamko X. in imenom Revolux, ne pa A. Zgolj s trditvijo, da distributerji ne verjamejo tožniku, da prvo toženka nima pravice do proizvodnje Revolux in se s tem kvari ugled in dobro ime tožnika, ne more uspeti. Tudi nematerialno škodo je mogoče ovrednotiti. Če ni ovrednotena, sodišče ne more presojati ali je težko nadomestljiva ali ne. Zato sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da je nematerialna škoda (na ugledu in dobrem imenu) tožnika „nenadomestljiva.“

13. Tožnik je želel s predlagano začasno odredbo doseči, da se toženki, če bi bil tožnik s predlogom za začasno odredbo uspešen, ne bi mogli predstaviti na sejmu Caravan Salon Düsseldorf 2022. S tem bi distributerji in potencialni kupci videli, da ima dejansko pravico prodaje tega kamperja še vedno tožnik. Samo po sebi, tudi če bi sodišče izdalo začasno odredbo in bi posledično prepovedalo toženkama, da se predstavita na navedenem sejmu, to ne pomeni, da bi bil preprečen zmotni vtis v javnosti, da imata toženki pravico proizvajati in tržiti ter prodajati kamper Revolux. Tožnik namreč v času navedenega sejma nesporno (drugi odstavek 214. člena ZPP) ni bil naveden kot razstavljalec kamperjev Royal Sport. Na razstavi torej nista bila hkrati razstavljena oba kamperja, eden označen kot Revolux in X., drugi pa kot Royal Sport in A. Na sejmu je bil namreč razstavljen le kamper toženk.

14. Za tožnikov uspeh s predlagano izdajo začasne odredbe bi morala biti kumulativno izpolnjena oba pogoja po prvem in drugem odstavku 123. člena ZIL-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen že pogoj nastanka težko nadomestljive škode in se s prvim pogojem glede verjetnosti terjatve ni ukvarjalo. Zato niso pravno odločilne obširne pritožbene trditve o tem, ali sta bili toženki upravičeni do proizvodnje in oglaševanja na podlagi Pogodbe ter ali se na trgu kamperjev povzroča zmeda, ker tožnik zatrjuje, da gre za dva enaka modela, čemur pa toženki nasprotujeta. Prav tako videz izdelka Revolux, ki ga ima prvotoženka zavarovanega z modelom skupnosti št. 008657011-001 in vprašanje njegove uporabe sodi v njeno obrambo v zvezi s prvim pogojem za izdajo začasne odredbe, to je (ne)verjetnostjo terjatve tožnika po prvem odstavku 123. člena ZIL-1. Tudi vse navedeno bo predmet obravnavanja o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka glede zatrjevane kršitve tožnikovega modela.

15. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena, 366. člen ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ, sedmi odstavek 123. člena ZIL-1). Če tožnik na kakšno pritožbeno navedbo ni dobil izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz vsebine celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili sodišče druge stopnje k njegovi odločitvi.1

16. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, 239. člen, 15. člen ZIZ v zvezi s sedmim odstavkom 123. člena ZIZ-1).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni (155. člen ZPP). Zato je sodišče priznalo toženkama po enakih delih (prvi odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika, OZ) vsaki do polovice za stroške odgovora na pravno sredstvo po 7. točki tarifne številke 31 v zvezi s tarifno številko 19 Odvetniške tarife (OT) 4300 točk, za izdatke po 11. členu OT 2 odstotka od 1000 točk (20 točk) in 1 odstotek od 3300 točki (33 točk), skupaj 53 točk. Za povišanje za 10 odstotkov zaradi zastopanja dveh strank po 7. členu OT 435,30 točk, 22 odstotni davek na dodano vrednost (DDV) 1053,42 točk, skupaj 5841,72 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, mora tožnik toženkama plačati vsaki po 1.752,51 EUR. Če bo tožnik zamujal s plačilom stroškov, bo moral plačati še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči z iztekom 8-dnevnega roka od vročitve tega sklepa dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena OZ, prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia