Jedro

Tujec, ki ilegalno vstopi v Slovenijo in želi zaprositi za azil, mora svojo namero izraziti v najkrajšem času, za vsako odlašanje pa mora imeti opravičljive razloge. Ker je v tem primeru tožnik zaprosil za azil šele 10. dan bivanja v centru za tujce, potem ko so ga italijanske oblasti vrnile v Slovenijo, za to odlašanje pa ni imel opravičljivega razloga, je tudi po presoji pritožbenega sodišča prošnjo vložil z namenom odložitve prisilne odstranitve iz Slovenije. Za lažno predstavljanje razlogov, ki jih navaja v prošnji, se štejejo tudi, če sicer tožnik navaja, da je v izvorni državi doživljal določeno "preganjanje", po drugi strani pa navaja, da v Sloveniji sploh ni imel namena zaprositi za azil, kar potrjujejo tudi upravni spisi, ker so take izjave nasprotujoče si in zato neverodostojne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijano sodbo potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 44/06-odl. US) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB-2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06-odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je tožnika oprostilo plačila sodnih taks; s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrglo. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, to je zato, ker je zavajal organ oziroma zlorabljal azilni postopek s tem, ko je navedel lažne razloge za vložitev prošnje za azil in jo je vložil z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz Slovenije.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Povzelo je vsebino določb 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil ter 2. in 5. alinee 36. člena ZAzil. Sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, pojasnilo pa je tudi, zakaj je odločalo na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi. Tožnikove tožbene navedbe in razlogi, zaradi katerih je predlagal izvedbo glavne obravnave, so se namreč nanašali na ugotavljanje dejanskega stanja za redni azilni postopek, ne pa ugotavljanje dejanskega stanja za pospešeni azilni postopek. Glede pospešenega azilnega postopka tožnik v tožbi ni prerekal dejanskega stanja in tudi ni navajal nobenih dejstev oziroma dokazil, na podlagi katerih bi bilo za odločitev v pospešenem azilnem postopku dejansko stanje mogoče na obravnavi ugotoviti drugače. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Glede na vse očitane kršitve je bila izpodbijana sodba preuranjena in nezakonita. Bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu je bila storjena s tem, ker ni bila opravljena glavna obravnava. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zahtevalo od njega, da naj predloži dokaze. Predlagal je, da naj opravijo poizvedbe pri policijskih organih v Italiji, zaslišijo priče, zaslišijo policiste, ki so opravili postopek pred vložitvijo predloga za prekršek pri Okrajnem sodišču v Sežani, kar vse bi najmanj omajalo zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je zavajal oziroma zlorabljal postopek. Prav na podlagi zaslišanja pred sodiščem, bi si sodišče lahko ustvarilo svojo sliko v zadevi in le tako bi lahko odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki bi ga samo ugotovilo. Prvostopno sodišče se niti ni opredelilo do predlaganih dokazov, niti jih ni izvedlo. Predlagani dokazi pa so bili odločilni glede tega, ali je tožnik zavajal oziroma zlorabljal postopek. Tožnik je pojasnil relevantne okoliščine za priznanje azila, o katerih pa se niti prvostopno sodišče niti tožena stranka nista opredelila. Tožnik s tem, ko je v Sloveniji vložil prošnjo za azil šele po tem, ko so ga italijanski policijski organi vrnili v Slovenijo, ni zlorabljal postopka. Italijanski organi so ga kljub nameri za vložitev prošnji za azil v Italiji vrnili v Slovenijo z obrazložitvijo, da so za reševanje prošnje za azil pristojni v Sloveniji. Neutemeljeno je zatrjevanje, da tožnik do vrnitve iz Italije ni imel namena zaprositi za azil v Sloveniji, in da bi, če bi bil v izvorni državi resnično preganjan in bi imel namen zaprositi za azil, namero za vložitev prošnje za azil vloži takoj, ko je prišel v Slovenijo. Pojasnil je, da je v Slovenijo prispel v zaprtih vozilih, pešačil je ponoči in zgodaj zjutraj, zato ni imel možnosti ugotoviti, v kateri državi se nahaja, zato tudi ni takoj zaprosil za azil, ko je prišel v Slovenijo. Še posebej zato, ker je želel in tudi zaprosil za azil v Italiji. Odločba tožene stranke bi morala biti vročena tudi odvetniku, saj je tožnik ob podajanju prošnje za azil dne 1.3.2006 izjavil, da ga bo v nadaljevanju zastopal odvetnik. Tožniku je bila uporaba tolmača za albanski jezil zagotovljena šele po treh tednih bivanja v Sloveniji. Ni mu bila omogočena uporaba njegovega jezika na policiji, kjer je izrazil namero za vložitev prošnje za azil. V Sloveniji ga nihče od vrnitve iz Italije pa do 1.3.2006 zaradi neznanja njegovega jezika ni razumel, zato tudi niso razumeli, da je namero za vložitev prošnje za priznanje azila izrazil že prej. Ker so mu italijanski organi rekli, da je za njegovo prošnjo za azil pristojna Slovenija, je verjel, ker pa je od tedaj, ko so ga vrnili iz Italije in je bil nastanjen v Centru za tujce minilo več časa, ne da bi ga kdo obravnaval, je pisno izrazil namero za vložitev prošnje za azil. Sodišče prve stopnje je odločilo brez vseh listin v spisu, ker je tožena stranka ravnala po 4. odstavku 36. člena ZUS in ni predložila vseh listin iz spisa prve stopnje. Ni imel namena vrniti se v izvorno državo, niti ni vložil prošnje zato, da bi odložil prisilno vrnitev v svojo državo. Tudi sicer pa je glede na 6. člen ZAzil prepovedano vrniti ga v izvorno državo, kjer bi bila njegovo življenje in svoboda ogrožena in v kateri je bil izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Zato je razlogovanje sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na nepravočasno vložitev prošnje za azil, nelogično in neutemeljeno. Odločbe torej ni mogoče preizkusiti, zato mu je kršena pravica iz 22. in 25. člena URS. V Sloveniji ni zlorabil azilnega postopka, če ga je, ga je v Italiji. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je v številnih primerih pojasnilo, da je mogoče o prošnji za azil odločati v rednem azilnem postopku (1. odstavek 34. in 1. odstavek 35. člena ZAzil) oziroma v pospešenem azilnem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). V pospešenem azilnem postopku azilni organ takoj odloči o prošnji in jo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je podan eden o tehle razlogov: če prošnja temelji na namernem zavajanju, ali če se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil); če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ali je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil); je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili (3. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil); prosilec lahko poišče zaščito v delu svoje izvorne države, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz 10. alinee 2. člena ZAzil (4. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), oziroma prosilec za azil prihaja iz varne izvorne države (5. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. V 2. alinei 36. člena ZAzil je določeno, da se zavajanje oziroma za zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje; v 5. alinei pa je določeno, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. S to presojo za obravnavani primer se pritožbeno sodišče strinja.

Iz izpodbijane sodbe, ki temelji na dejanskem stanju, ki ga je ugotovila tožena stranka, in je podprto z dokazili v upravnih spisih, je tožnik prišel v Slovenijo ilegalno iz Republike Hrvaške, nato pa je ilegalno prestopil tudi mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo, od koder so ga italijanski organi vrnili v Slovenijo 11.2.2006. Kaznovan je bil zaradi prekrška in nastanjen je bil v centru za tujce zaradi odstranitve iz države. V centru za tujce pa je 21.2.2006 podal lastnoročno napisano namero za vložitev prošnje za azil v Republiki Sloveniji.

Po 8. členu ZAzil pa mora tujec (če želi zaprositi za azil), ki ilegalno prestopi mejo s Slovenijo, v najkrajšem času zaprositi za azil. V tem primeru pa je tožnik v postopku sam večkrat izjavil, in to ponavlja še v pritožbi, da v Sloveniji sprva ni imel namena zaprositi za azil in da je kasneje prošnjo za azil v Sloveniji vložil zato, ker so ga italijanske oblasti vrnile v Slovenijo. Že ta izjava je po presoji pritožbenega sodišča dovolj za sklep, da je namero za vložitev prošnje za azil podal zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije. Torej je podan razlog za zavrnitev njegove prošnje za azil kot očitno neutemeljene po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Dodatno pa obstoj tega razloga izhaja tudi iz tega, da je tožnik ilegalno prišel v Slovenijo dne 8.2.2006, jo ilegalno zapustil ter prišel v Italijo dne 10.2.2006, od koder so ga italijanske oblasti vrnile dne 11.2.2006, nato je bil v Sloveniji kaznovan zaradi prekrška in mu je bila odrejena odstranitev iz Slovenije, ter je bil s tem namenom nastanjen v centru za tujce, kjer pa je šele po 10 dneh bivanja, to je dne 21.2.2006, pisno izrazil namero, da bi vložil prošnjo za azil. Tožnikove navedbe, da prošnje za azil v Sloveniji ni vložil prej, ker da niti ni vedel v kateri državi se nahaja, ker da je potoval v zaprtih vozilih, peš pa le ponoči, po presoji pritožbenega sodišča niso verodostojne. Po podatkih upravnega spisa je ves čas potoval v skupini s še 3 osebami s Kosova, po lastnih navedbah so to njegovi znanci. Tožnik je sam povedal, da so se sicer vozili v zaprtih vozilih, da pa so mejo prestopili peš, torej je vedel, kdaj prečkajo mejo, tako hrvaško-slovensko kot tudi slovensko-italijansko. Ker je imel sam namen priti v Italijo, prav tako kot njegovi sopotniki, pri čemer je eden od njih na policiji v Sloveniji, ko so jih italijanske oblasti v Slovenijo vrnile, izrecno poudaril, da je že prej delal v Italiji, je tožnik tudi glede na svojo zatrjevano srednješolsko izobrazbo, po mnenju pritožbenega sodišča vedel, da ga glede na to, da so potovali po kopnem, pot vodi preko Slovenije.

Ker po presoji pritožbenega sodišča obstoja že ta razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, ugotavljanje obstoja drugih razlogov za tako odločitev, glede na to, da po 2. odstavku 35. člena ZAzil zadošča že obstoj enega od tam navedenih razlogov, ni niti potrebno.

Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču in utemeljitvi prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje v prošnji (2. alinea 36. člena ZAzil), in da je tudi s tem zavajal organ in zlorabljal azilni postopek (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Glede na to, da tožnik sprva sploh ni nameraval v Sloveniji zaprositi za azil, nato pa se je zaradi tega, ker so ga italijanske oblasti v Slovenijo prisilno vrnile, premislil, tudi ni verjetno, da bi pri njem obstajal kakršenkoli razlog za azil. Ljudje, ki živijo v okoliščinah, ki opravičujejo priznanje azila, prošnjo za azil podajo takoj, ko pridejo v državo, kjer je za azil mogoče zaprositi. Tožnikove navedbe, da ni vedel, da je v Sloveniji mogoče zaprositi za azil (glej prošnjo za azil), pa so v nasprotju z njegovimi siceršnjimi izjavami, zlasti tisto, da v Sloveniji ni nameraval zaprositi za azil. Ta izjava namreč po presoji sodišča pomeni, da je tožnik za možnost pridobitve azila v Sloveniji vedel, vendar je zavestno ni hotel uveljavljati, ker je imel namen to storiti v Italiji.

Na drugačno odločitev v tej stvari ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da so ga italijanski organi zavedli, ker naj bi mu, ko je izrazil namero za vložitev prošnje za azil v Italiji, dejali, da je za njegovo prošnjo za azil pristojna Republika Slovenija. Če je tožnik v Italiji vedel, da mora namero za vložitev prošnje za azil izraziti, je to vedel tudi v Sloveniji. Zato njegovi izgovori, po eni strani, da take zahteve v Sloveniji ni izrazil, ker je na podlagi izjav italijanskih organov pričakoval, da bodo slovenski organi sami začeli postopek, po drugih strani pa, da je namero ustno v albanskem jeziku izrazil večkrat, vendar ga slovenski organi niso razumeli, niso pa zagotovili tolmača, niso utemeljeni. Tožnikove izjave glede izražanja namere za vložitev prošnje za azil v Sloveniji so si torej nasprotujoče in zato neverodostojne, so pa tudi protispisne, saj iz upravnih in sodnih spisov, tudi v zadevi, v kateri je bilo odločeno o omejitvi njegovega gibanja, ne izhaja, da bi kdaj prej kot dne 21.2.2006 v Sloveniji izrazil namero za vložitev prošnje za azil. Ko pa jo je dne 21.2.2006 vložil, je bil takoj zagotovljen njen prevod, in je dne 1.3.2006 azilni organ njegovo prošnjo za azil s pomočjo prevajalca za albanski jezik zapisal na predpisan obrazec.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da mu ni bil pravočasno zagotovljen prevajalec, saj podatki upravnega spisa kažejo, da je bil ta zagotovljen, čim je tožnik izkazal namero za vložitev prošnje za azil, in pri vseh drugih dejanjih v azilnem postopku, kjer je bil prevajalec potreben.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem prvostopnega sodišča, da mu je bila odločba tožene stranka pravilno vročena, saj pred njeno izdajo toženi stranki ni predložil pooblastila za zastopanje, ki naj bi ga dal odvetniku. Takega pooblastila v upravnih spisih tudi sedaj ni. Obstojata pa pooblastili v sodnih spisih, dani 11.3.2006 oziroma 21.4.2006 za zastopanje v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru niso bila kršena pravila postopka, kar zatrjuje tožnik v pritožbi. Po presoji pritožbenega sodišča, je namreč sodba prvostopnega sodišča ustrezno obrazložena, podani so razlogi, zakaj sodišče prve stopnje meni, da je v obravnavanem primeru tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Prvostopno sodišče pa je tudi odgovorilo na tožnikove tožbene navedbe. Zato pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da so bile tožniku v obravnavanem primeru kršene osnovne pravice iz 22. in 25. člena URS.

Dejstvo, da prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave in tožnika ni zaslišalo ter ni zaslišalo drugih oseb, katerih zaslišanje je predlagal, na pravilnost in zakonitost sodbe po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva, zato ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 4. odstavka 72. člena ZUS. Glede na zgoraj navedene razloge za zavrnitev pritožbe pritožbeno sodišče meni, da dejansko stanje, ki je pravno pomembno za odločitev v tej zadevi, niti ni bilo sporno. Tožnik je namreč v postopku sam večkrat izjavil, in to ponavlja še v pritožbi, da v Sloveniji sprva ni imel namena zaprositi za azil in da je kasneje prošnjo za azil v Sloveniji vložil zato, ker so ga italijanske oblasti vrnile v Slovenijo. Že ta izjava je po presoji pritožbenega sodišča dovolj za sklep, da je namero za vložitev prošnje za azil podal zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije. Torej druge ugotovitve, ki naj bi jih sodišče prve stopnje pridobilo z izjavami predlaganih prič na glavni obravnavi, za odločitev niti niso pomembne. Zato bi bilo vsakršno nadaljnje ugotavljanje dejanskega stanja nadaljnje zavlačevanje postopka, saj odločitev v tej stvari ne bi mogla biti drugačna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.