Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v smislu ZAzil v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje. Zaradi nezmožnosti plačila dolga sosedu, katerega zemljo je obdeloval, in sosedovih zahtev v zvezi s tem, njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.6.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil- UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. V takih primerih pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrne prošnjo za azil na podlagi ugotovitve, da obstaja katerikoli razlog, ki je določen v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (nezmožnost plačila dolga sosedu, katerega zemljo je tožnik obdeloval), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega. Zahteve tožnikovega soseda in nezmožnost plačila dolga (kar sodi v sfero civilnega prava) ni mogoče šteti za preganjanje v smislu določb Ženevske konvencije in ZAzil, oziroma za preganjanje, kot izhaja iz Direktive Sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 - Uradni list EU, št. L304/12 z dne 30.9.2004, ki velja od 20.10.2004 dalje. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik zaradi sosedovih zahtev ni ogrožen in zato ne potrebuje mednarodne zaščite. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da glede na razloge, ki jih v azilnem postopku uveljavlja tožnik, in dejstvo, da s strani državnih organov izvorne države ni ogrožen, tožnikova fizična integriteta ali varnost v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo ogrožena. Mednarodne pogodbe, na katere se v tožbi sklicuje tožnik, pa tudi Ustava Republike Slovenije prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar po mnenju sodišča prve stopnje takšna nevarnost v obravnavanem primeru ne obstaja.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Po njegovem mnenju je preuranjeno strinjanje sodišča prve stopnje s sklepanjem tožene stranke, da je bilo upravičeno uporabiti 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki omogoča odločanje o prošnji za azil v okviru tako imenovanega pospešenega postopka, v katerem se odloča zgolj na podlagi dejstev in dokazov, znanih ob podaji vloge. Ta postopek naj bi bil izjema, ne pa pravilo. V njegovem primeru bi mu nedvomno bilo treba dati možnost, da bi v okviru tako imenovanega rednega azilnega postopka s svojo izpovedbo in še z drugimi dokazi dokazoval utemeljenost svoje prošnje za azil. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, odpravi odločbo tožene stranke in ji vrne zadevo v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (nezmožnost plačila dolga sosedu, katerega zemljo je tožnik obdeloval in sosedove zahteve v zvezi s tem), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožnikove tožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi, oziroma ali se lahko tožnik brez škode za fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne.

Sicer pa tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.