Jedro

Inkriminirane besede "kje pa sta ta dva" objektivno ne pomenijo negativne vrednostne ocene tožnikov ali razžalitve časti v smislu prvega odstavka 200. člena ZOR.

Ena izmed značilnosti razžalitve časti (laesio honoris) je prav v tem, da se storilec neposredno obrne na oškodovanca ustno (pisno, z gesto, klofuto ipd.) in mu da s tem vedeti, da ta nima ugleda (moralnih vrednot ipd.), ki mu jih pripisuje družba, oziroma da to stori posredno, vendar tako, da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen. Ob iskanju potnikov ni šlo ne za eno ne za drugo.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode - duševnih bolečin zaradi prizadetosti in razžaljenosti. Po oceni sodišča glede na okoliščine, v katerih so bile izrečene besede "kje pa sta ta dva", le-teh v objektivnem smislu ni mogoče šteti za razžalitev. Tožnica namreč sama pove, da je potem, ko so potniki sedeli v avtobusu, prišla priča G. (delavec tožene stranke) in sprva pri sebi govorila, kje sta ta dva, nato pa to izrekla še na glas. Iskal ju je, ker sta mu manjkala dva potnika v avtobusu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov. Sprejelo je kot pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Kritičnih besed "kje pa sta ta dva", ni mogoče označiti za najbolj vljudne, glede na to da jih je izrekel turistični delavec, vendar jih ni mogoče šteti kot žalitev ne po objektivnem merilu ne v civilnopravnem smislu.

Tožnika sta vložila revizijo zoper to sodbo iz revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala sta spremembo sodb oziroma njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge ali prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Trdita, da gre v tem primeru za varstvo človekovih pravic kot ustavno kategorijo, ki zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva in nedotakljivost duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Zadoščenje terjata na podlagi civilnopravnih določil, sodišče pa je presojalo ravnanje tožene stranke po kazenskopravnih merilih. Tožena stranka je pravna oseba, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo in pričakuje se, da poskrbi za ustrezno obnašanje svojih zaposlenih. Tožnika sta ogorčena spričo stališča pritožbenega sodišča o primernem običajnem obnašanju.

Sodišče ni ocenilo dejstva, da sta tožnika po dogodku zapustila avtobus in se odpovedala načrtovanemu izletu. Sta ugledna izobraženca in se ne bi odločila za takšen ukrep, če ju ne bi ravnanje predstavnika tožene stranke resnično razžalilo. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, ker nedopustnosti oziroma protipravnosti ravnanja sodišč ni presojalo v luči profesionalne skrbnosti oziroma strpnosti v obnašanju turističnih delavcev. Opozarjata na nekritičnost sodišč do verodostojnosti izpovedi prič šoferja avtobusa in J.G. Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja med drugim na to, da besede "kje pa sta ta dva", sprva niso bile direktno namenjene revidentoma, saj ju je priča G. iskal v avtobusu, ker ju ni poznal. Do "konflikta" je prišlo šele, ko sta revidenta odklonila prošnjo, da bi se presedla na druga sedeža. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Predzadnji odstavek revizije, ki se nanaša na oceno izpovedb prič - delavcev tožene stranke oziroma na njuno verodostojnost, pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato na te trditve ne bo odgovorov. Pripomniti morda le velja, da sta si nižji sodišči ustvarili podobo o takratnem dogajanju predvsem na podlagi izpovedi obeh tožnikov.

Ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sklepnem delu revizije, ki pravno opredeli to kršitev, ni konkretno navedeno, katerih jasnih in prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih ni v sodbi. Sodišče se res ni posebej ukvarjalo z odškodninsko odgovornostjo nasploh, ker pač to ni bilo potrebno, čim je ugotovilo, da ni dokazano protipravno dejanje kot eden izmed nujnih pogojev zanjo. Drugačno ravnanje sodišča bi bilo neproduktivno.

Nadalje, ne gre za nasprotujoče si razloge, češ da pritožbeno sodišče ugotavlja, da ravnanje delavca tožene stranke ni bilo najbolj vljudno, v isti sapi pa ga ocenjuje kot primerno običajno obnašanje. Zapisalo je namreč le, da besed "kje pa sta ta dva", ni mogoče označiti kot najbolj vljudnih ..., vendar jih v objektivnem merilu ni mogoče šteti kot žalitev. Tu ni nič nasprotujočega in nič izključujočega. Nevljudnost namreč še ne pomeni nujno protipravnosti.

V zvezi s tem je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče prezrlo, da se tožena stranka oziroma njen delavec ukvarja s poslovno pridobitno dejavnostjo. Res ni te okoliščine posebej omenilo, jo je pa očitno upoštevalo, ko je zadevo in inkriminirane besede presojalo po "danem položaju". Sicer pa revizija sama priznava slednje, ko povzema obrazložitev izpodbijane odločbe (drugi odstavek na 3. strani revizije).

Ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah tožnikov. Tožnica, zaslišana kot stranka, je na določno vprašanje, s čim jo je žalil delavec tožene stranke, tudi določno odgovorila, da "s tem ko reče ta dva". Prav isto je ponovil tožnik, zaslišan kot stranka. Nista torej pri tem navedla še kaj drugega. Okoliščine, da sta se tožnika takrat odpovedala izletu, sodišče ni štelo kot tako pomembne, da bi sklepalo na njeni podlagi o še kakšnem protipravnem ravnanju. Očitno imata tožnika zelo nizek prag za užaljenost, ker sta se zaradi besed "ta dva" odpovedala izletu, vendar to ne more biti povod za drugačno sklepanje sodišča; najmanj pa bi tu šlo za očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Končno, tudi če bi res nižji sodišči presojali zatrjevani poseg v čast in dobro ime tožnikov po kazenskopravnih merilih namesto civilnopravnih, se pravi kot civilni delikt, bi to pomenilo zmotno uporabo materialnega prava in ne očitano procesno kršitev. Dodati pa je treba, da 200. člen (tudi ne 157., 198. in 199. člen) Zakona o obligacijskih razmerjih ne opredeljuje, kdaj gre za razžalitev časti in dobrega imena, ker določa ta merila kazenska zakonodaja.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Inkriminirane besede "kje pa sta ta dva" objektivno ne pomenijo negativne vrednostne ocene tožnikov ali razžalitve časti v smislu prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (revizija sicer omenja tudi razžalitev dobrega imena, vendar tega vidika ne opredeli niti ga ni opredelila poprej med postopkom). Ko je delavec tožene stranke izrekel te besede, se ni obrnil neposredno na tožnika (saj zanju sploh ni vedel, da išče prav njiju), marveč na vse prisotne v avtobusu, ko se je zanimal pred začetkom potovanja, kje sta potnika z nezasedenih sedežev. Ena izmed značilnosti razžalitve časti (laesio honoris) je prav v tem, da se storilec neposredno obrne na oškodovanca ustno (pisno, z gesto, klofuto ipd.) in mu da s tem vedeti, da ta nima ugleda (moralnih vrednot ipd.), ki mu jih pripisuje družba, oziroma da to stori posredno, vendar tako, da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen. Ob iskanju potnikov ni šlo ne za eno ne za drugo. Tožnika sprva še sama nista vedela, da ju išče delavec tožene stranke.

Pogoj za zatrjevani civilni delikt je, kot je bilo že omenjeno, da ne gre le za subjektivno dojemanje kršitve, marveč mora biti podana protipravnost dejanja v objektivnem pogledu. Za slednjo sta sodišči ugotovili, da je ni. Gotovo bi bilo vljudno, da bi delavec tožene stranke spraševal, "kje sta potnika" z dveh sedežev, vendar se takšno izražanje niti ne pričakuje, ker nekako "ni življenjsko", pa čeprav je šlo za turističnega delavca. Besede, čeprav do neke mere nevljudne, izrečene v prej omenjenih okoliščinah, torej posredno, objektivno ne pomenijo razžalitve časti. Zato je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Uveljavljana revizijska razloga nista podana in zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale k razjasnitvi zadeve. Zato stroškov za odgovor na revizijo ni mogoče šteti kot potrebnih in jih mora tako trpeti tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).