Jedro

Povsem razumno je, da je tožeča stranka zato, ker toženec na vlogo kar 2 leti ni odgovoril, (upoštevaje 214. člen ZPP) razumela, da toženec njene navedbe priznava in zato ni bilo potrebe, da predloži cesijsko pogodbo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povsem logično, da je zatem, ko je toženec na prvem naroku ugovarjal, da zato, ker tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov, ni jasno, od kje izvira vtoževana terjatev, sodišče ugodilo predlogu tožeče stranke za rok, v katerem bi predložila ustrezna dokazila. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno pojasnilo, da bi zavrnitev takega predloga pomenila formalistično sojenje, v katerem bi bilo pretirano poseženo načelo kontradiktornosti postopka oziroma pravico stranke do izjave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Toženec je dolžan v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo 653,31 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačilo 35.266,43 EUR in izvršilnih stroškov 220,40 EUR, oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, odločilo je tudi, da toženec plača pravdne stroške, o katerih višini pa bo odločeno s sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2.Toženčev začasni zastopnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno vsaj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Nadalje pritožba opozarja, da je bil začasni zastopnik postavljen za čas dokler dolžnik oz. njegov pooblaščenec ne nastopi pred sodiščem, oz. dokler organ, pristojen za socialne zadeve, ne sporoči sodišču, da je postavil skrbnika. Če ta organ ni bil obveščen in ni sprožil postopka za postavitev skrbnika, je bil toženec prikrajšan v svojih pravicah. Ker je toženec na naslovu, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo, neznan, se tudi ni mogel izjasniti v postopku, prav tako ne skrbnik, ki bi ga postavil pristojni organ. Tako ne drži, da ni nobenega razloga, da bi CSD moral tožencu postaviti skrbnika. Tako dolžnost namreč narekuje zagotavljanje ustreznega in učinkovitega zastopanja.

Nadalje pritožba opozarja, da so bila v postopku kršena pravila v zvezi s prekluzijo navajanja novih dejstev in dokazov. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki s sklepom na naroku 20. 9. 2023 dovolilo, da predloži dokazila po zaključenem prvem naroku. Ob tem tožeči stranki v 8 dnevnem roku ni dopustilo navajanja novih dejstev, tožeča stranka pa je tudi po koncu prvega naroka navajala nova dejstva (vlogi z dne 22. 9. 2023 in 26. 10. 2023). Tožena stranka je prekludirana vsaj glede navedb in dokazov, ki presegajo sklep z dne 20. 9. 2023. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo vse dokaze in navedbe, podane po prvem naroku, je zagrešilo bistveno kršitev procesnih pravil in je treba sodbo razveljaviti že samo zaradi tega, sodišču prve stopnje pa naložiti, da v novem sojenju upošteva le pravočasno podane navedbe in dokaze. Toženec ugovarja stališču, da iz sklepa z dne 20. 9. 2023 ne izhaja, da bi sodišče stranki omejilo v njunih navedbah, saj je nadaljnje podajanje navedb strank po prvem naroku nedovoljeno že po zakonu (286.člen ZPP). Tožeča stranka bi glede na svojo poklicno skrbnost morala svoje navedbe in dokaze podati najkasneje na prvem naroku. Sodišče jo je tako z nekritičnim upoštevanjem kasneje navedenih dejstev in dokazov dejansko razbremenilo njene dolžne skrbnosti.

Toženec meni, da ni jasno, po čem je sodišče prve stopnje zaključilo, da "krovna pogodba" (Pogodba o cesiji z dne 10. 10. 2019) ni vsebovala seznama terjatev. Iz pogodbe izhaja, da je njen sestavni del tudi priloga št. 1. Toženec meni, da je pogodba v tem delu nejasna, zato ne more iti v breme stranke, ki pri sklepanju pogodbe sploh ni sodelovala. Pomembno je, da 10. 10. 2019 tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev za prenos terjatev in zato pogodba po določbah Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1) do toženca nima pravnih učinkov. Iz listine o prenosu terjatev z dne 17. 10. 2019 ne izhaja, da bi bila z njo prenesena tudi terjatev do toženca. Pritožba opozarja tudi, da se ne ujemajo številke kreditnih pogodb, ki jih je toženec sklenil z Banko A., d. d., s številkami, kot so razvidne iz Listine o prenosu terjatev. Toženec je namreč sklenil kreditni pogodbi št. 00000058 in 00000020, iz Listine pa izhaja, da naj bi šlo za pogodbe št. 5300000058, 5300000020 in 000000026. Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj številke ne sovpadajo, zato toženec meni, da gre za druge terjatve.

Toženec navaja še, da je vtoževano terjatev v postopku izpodbijal tudi po višini. Res sicer pavšalno, a vendar je dokazno breme glede višine na tožeči stranki. Šele, ko bi ta zadostila svojemu dokaznemu bremenu in jasno navedla podlago za svoj izračun, bi bila tožencu dana možnost, da poda konkretizirane navedbe glede višine. Pritožba meni, da tožeča stranka ni dokazala pravilne višine terjatev, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

3.Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

O POSTAVITVI ZAČASNEGA ZASTOPNIKA:

5. Namen postavitve začasnega zastopnika toženi stranki, če je neznano njeno prebivališče, pa nima pooblaščenca, je ravno v varovanju njenih pravnih koristi. Če se namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika toženi stranki predolgo trajal, tako da bi lahko zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali za obe stranki, postavi sodišče na predlog tožeče stranke toženi stranki začasnega zastopnika (prvi odstavek 82. člena ZPP). Hkrati ta določba varuje tudi pravne koristi tožeče stranke - če zakon ne bi dajal opisane možnosti, bi se postopki pretirano zavlekli ali pa jih (če skrbnik ne bi bil postavljen) sploh ne bi bilo mogoče izpeljati. Po eni strani tako pomeni navedena določba varovanje interesa tožeče stranke, po drugi pa s tem, ko določa četrti odstavek 82. člena ZPP, da se začasnega zastopnika postavi izmed odvetnikov ali drugih strokovno usposobljenih oseb, varuje tudi interes zastopane osebe, saj se ji na ta način (kljub njeni siceršnji odsotnosti) zagotavlja strokovno zastopanje. Prvi odstavek 84. člena ZPP določa, da izda v primeru, če je postavljen toženi stranki začasni zastopnik iz razloga po 4. točki drugega odstavka 82. člena tega zakona, sodišče oglas, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in na sodni deski, če je treba, pa tudi na drug primeren način. Kot je razvidno iz spisa, je sodišče tej določbi sledilo, saj je objavilo ustrezen oglas tako v Uradnem listu RS (št. 97/2021) kot tudi na oglasni deski, poleg tega pa je skladno z določbo tretjega odstavka 82. člena ZPP o postavitvi začasnega zastopnika obvestilo tudi Center za socialno delo (iz povratnice izhaja, da je ta sklep prejel 7. 6. 2021). Center za socialno delo je strokoven organ, očitno je v predmetni zadevi v okviru svojih pristojnosti ocenil, da postavitev skrbnika ni potrebna, kar pa seveda v ničemer ne vpliva na pravilnost postopanja sodišča prve stopnje. To je naredilo vse potrebno in najprej preverjalo bivališče toženca, nato pa pravilno izpeljalo postopek določitve začasnega zastopnika. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, ta zastopa toženca vse dotlej, dokler ne bo nastopil pred sodiščem sam ali preko pooblaščenca, oz. dokler CSD ne bo obvestil sodišča, da mu je postavil skrbnika. Ker CSD takega obvestila sodišču ni poslal, začasni zastopnik še vedno zastopa toženca. Zaradi ravnanja CSD pa nikakor ni poseženo v njegove pravice.

O UGOVORU PREKLUZIJE:

6. Na ugovor prekluzije je obširno odgovorilo že sodišče prve stopnje. K tem pravilnim pojasnilom ni kaj dodati. Sistem prekluzij vsekakor posega v pravico stranke, da se v postopku izjavi, negativno pa vpliva tudi na težnjo po izdaji materialno pravilne sodbe. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je nujen pogoj za uporabo prekluzije, da je zamudo mogoče pripisati krivdi stranki, ki se ji je predhodno dala razumna možnost, da se v postopku izjavi. Glede na izjemnost narave prekluzij na eni strani in občutnost posega prekluzij v pravice strank, je nujno presojati pomen prekluzije glede na okoliščine vsake posamične situacije, s čimer je v vsaki posamezni sodni zadevi omogočena ustavnopravno skladna interpretacija sistema prekluzij.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženec do prvega naroka ni nasprotoval trditvam tožeče stranke iz vloge, s katero je dopolnila tožbo. Sodišče ob vročitvi navedene vloge tožencu ni določilo roka za odgovor, a to na odločitev sodišča sodišča prve stopnje ne vpliva. Povsem razumno je, da je tožeča stranka zato, ker toženec na vlogo kar 2 leti ni odgovoril, (upoštevaje 214. člen ZPP) razumela, da toženec njene navedbe priznava in zato ni bilo potrebe, da predloži cesijsko pogodbo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povsem logično, da je zatem, ko je toženec na prvem naroku ugovarjal, da zato, ker tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov, ni jasno, od kje izvira vtoževana terjatev, sodišče ugodilo predlogu tožeče stranke za rok, v katerem bi predložila ustrezna dokazila. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno pojasnilo, da bi zavrnitev takega predloga pomenila formalistično sojenje, v katerem bi bilo pretirano poseženo načelo kontradiktornosti postopka oz. pravico stranke do izjave. Končno je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na zaključek določbe tretjega odstavka 286. člena ZPP, ki pravi, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Ker je bila glavna obravnava tako in tako preložena, ni bilo nobenega razloga, da sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo tudi drugih navedb oz. dokazov, ki sta jih stranki podali po prvem naroku, saj te niso zavlekle reševanja spora.

O MATERIALNO PRAVNI PODLAGI:

8. Sodišče prve stopnje je pojasnilo materialno pravno podlago, ki je v kreditnih pogodbah, sklenjenih med tožencem in Banko A., d. d., z dne 28. 9. 2016 in z dne 2. 11. 2016 in splošni določbi (prvega odstavka) 9. člena Obligacijskega zakonika (Pacta sunt servanda). Prav tako je ugotovilo, da je tožeča stranka kot prevzemnik terjatve iz naslova potrošniškega kredita na dan prenosa terjatve z Listino o prenosu terjatev, 17. 10. 2019, imela dovoljenje za potrošniško kreditiranje in tako izpolnjevala pogoje za prevzem terjatve po ZPotK-1.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pri pogodbi z dne 10. 10. 2019 šlo le za pogodbo, ki je na splošno uredila razmerja med tožečo stranko in banko kot prenosnico terjatev (krovna pogodba). V tem delu se v izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na 25. in 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Toženec v pritožbi opozarja, da ni jasno, po čem je sodišče prve stopnje zaključilo, da krovna pogodba ni vsebovala seznama terjatev. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, iz krovne pogodbe in prilog ne izhaja, da bi banka na tožečo stranko samo to pogodbo prenesla konkretne terjatve. Iz vpogleda v navedeno pogodbo je razvidno, da pogodba od začetne do končne strani res ne vsebuje konkretnega seznama, vsebuje le zahtevo, kaj vse mora biti v seznamu (dodatku 1 - na katerega se sklicuje tudi pritožba) in kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje na 12. strani obrazložitve. Vsi potrebni podatki za konkretne terjatve, ki jih tožeča stranka uveljavlja zoper toženca so navedeni na prilogi listine o prenosu terjatev (A36), kar potrjuje pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da v krovni pogodbi ni prilog, iz katerih bi izhajal prenos konkretnih terjatev, ki so predmet te pravde (prav tako ne drugih terjatev) na tožečo stranko. Pritožba v tej zvezi govori o nejasnosti krovne pogodbe, a te pritožbeno sodišče ne vidi, saj sta tako krovna pogodba kot tudi Listina o prenosu terjatev, na podlagi katere pa so bile na tožečo stranko z banke prenesene terjatve, ki so predmet te pravde, povsem jasni in razumljivi. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je datum začetka veljavnosti pogodbe o prenosu terjatev datum plačila nakupne cene za četrtletno tranšo, to pa je bilo 17. 10. 2019, ko je tožeča stranka imela dovoljenje za potrošniško kreditiranje, kar pomeni, da je bil prenos terjatev veljaven. Kot rečeno, pritožba meni, da iz listine o prenosu terjatev z dne 17. 10. 2019 ne izhaja, da bi bila z njo prenesena tudi terjatev do toženca. Ravno obratno - iz navedene listine oz. njene priloge je jasno razvidno, da so bile terjatve zoper toženca, ki se uveljavljajo v tej pravdi, prenesene z banke na tožečo stranko. Podrobneje je to pojasnilo sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve.

O VIŠINI:

11. Toženec je res ugovarjal tudi višini, a kot že pritožba sama pove, pavšalno. V tožbi je tožeča stranka povsem jasno obrazložila obe terjatvi, tem navedbam pa je priložila tudi dokaze, ki potrjujejo izračun. V III. točki dopolnitve tožbe je tožeča stranka povzela svoje prejšnje podrobne navedbe o terjatvah ter upoštevala tudi plačila, ki jih je toženec izvedel po odstopu od obeh kreditnih pogodb in dodatne stroške, kar vse znaša 35.266,43 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča te trditve skupaj s predloženimi dokazi zadoščajo, da bi toženec lahko podal konkreten in obrazložen ugovor zoper višino vtoževane terjatve, česar pa ni storil, ampak je zoper višino podal zgolj pavšalen ugovor. Na tak ugovor sodišču prve stopnje ni bilo treba odgovarjati in posledično (zaradi zgolj pavšalnega ugovora na višino vtoževane terjatve) tudi ne podrobneje obrazlagati višine prisojenega zneska.

SKLEPNO:

12. Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), je pa dolžan tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 875 točk za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupno 653,31 EUR.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 9, 9/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 82, 82/1, 82/2-4, 82/3, 82/4, 84, 84/1, 214, 286, 286/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.