Jedro

Ker je bila posojilna pogodba sklenjena med pravdnima strankama, toženka pa ni zatrjevala, da bi se s tožnikom kot posojilodajalcem dogovorila, da posojilo vrača tretjemu ali prek tretjega, njene trditve, da je posojilo vrnila posredniku, ne morejo vplivati na odločitev o zahtevku za izpolnitev obveznosti iz naslova danega posojila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 19.000 CHF in obresti v višini 580 CHF, oboje v protivrednosti EUR po prodajnem menjalniškem tečaju Nove Ljubljanske banke, d.d. na dan zapadlosti, ter zakonskih zamudnih obresti od dneva po zapadlosti posameznih obrokov, največ pa v višini še ene glavnice. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače iz naslova zamudnih obresti. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da toženkine navedbe, da je posojilo vrnila posredniku, niso relevantne za odločitev o zahtevku za vrnitev posojila. Ker ni pravočasno zatrjevala, da bi obstajal drugačen dogovor, je svojo pogodbeno obveznost lahko veljavno izpolnila le posojilodajalcu.

3. Toženka v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zmoten je zaključek sodišč, da toženka z vračilom posojila posredniku ni izpolnila svoje obveznosti iz posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje zmotno zatrjuje, da ni dokazano, da bi pravdni stranki pogodbo prenovili tako, da bi tožnik pristal na vračilo posojila posredniku in ne njemu osebno, posledično pa je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženka je ves čas zatrjevala, da tožnika sploh ni poznala in da ji je posrednik naročil, naj posojilo vrača njemu. Zaradi razjasnitve bi sodišče moralo zaslišati posrednika, a tega zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni storilo. Stališče sodišč je drugačno od sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 870/99 z dne 1. 12. 1999, kar utemeljuje odstop od ustaljene sodne prakse. Ker sodišči nista obrazložili razlogov za tak odstop, gre za kršitev 22. člena Ustave. Toženka nadalje trdi, da bi bilo nepravično in nepošteno, če bi morala posojilo še enkrat vrniti tožniku. Glede na navedeno sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so revizijske navedbe o napačnih dejanskih ugotovitvah neupoštevne.

7. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neobrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi očitek o nepravilni zavrnitvi dokazov, ki jih je toženka predlagala za potrditev dejstva, da ji je posrednik naročil, naj posojilo vrne njemu. Ker toženka ni zatrjevala, da bi obstajal drugačen dogovor med njo in tožnikom glede načina vrnitve posojila,(1) samo tak dogovor pa bi lahko vodil do drugačne odločitve v zadevi, je bila izvedba teh dokazov nepotrebna.

8. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 22. člena Ustave, ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi za odstop od sodne prakse. S sklicevanjem na eno sodbo pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljiti trditve, da gre za odstop od sodne prakse. Četudi se izpodbijana sodba do te sodbe ni izrecno opredelila, še ni arbitrarna in samovoljna. Izčrpna obrazložitev materialnopravnega stališča utemeljuje povsem nasprotno oceno.

9. Na podlagi ugotovitev, (1) da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, (2) da je tožnik kot posojilodajalec svojo obveznost izpolnil, (3) da iz pogodbe ne izhaja, da bi se stranki dogovorili za vrnitev posojila tretji osebi ali po tretji osebi, (4) da toženka ni zatrjevala, da bi bil tak dogovor sklenjen posebej, in (5) da toženka tožniku na račun posojila ni plačala ničesar, je odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo posojenega zneska z dogovorjenimi obrestmi in zamudnimi obrestmi od dneva zamude materialnopravno pravilna. Glede na to, da revidentka trdi le, da je sodba materialnopravno napačna, ne ponuja pa nobene pravne podlage za svoje stališče, ni treba ponavljati v sodbah sodišč druge in prve stopnje pravilno uporabljene in jasno predstavljene materialnopravne podlage, iz katere izhaja neutemeljenost toženkinega gledišča. 10. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Toženka ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa zaradi tega, ker v odgovoru kljub njegovi obsežnosti zgolj ponavlja ugotovitve in stališča izpodbijane sodbe, taka vloga pa ni mogla prispevati k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): S trditvami, da tožnika sploh ni poznala in da ji je posrednik naročil, naj posojilo vrača njemu, zgolj potrjuje pravilnost takega stališča izpodbijanih sodb.