Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe določbam evropskega prava ni namenilo dovolj teže, čeprav je bilo nanje izrecno opozorjeno. Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu sicer res zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. To pa še ne predstavlja argumenta, da začasne ustavitve nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti, ob verjetno izkazani nični pogodbi zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, potrošnik ne bi mogel doseči že med pravdnim postopkom z izdajo ureditvene začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se ob tem strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da mora potrošnik za dosego tega cilja izkazati zakonske pogoje po 272. členu ZIZ, ki pa ga je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje cilja Direktive 93/13. Sodišče prve stopnje pogoja po tretji alineji 272. člena ZIZ sploh ni presojalo, temveč se je v obrazložitvi zgolj sklicevalo na neustreznost uporabe pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni celovito presojalo v skladu z določbami 272. člena ZIZ, ki pri ureditvenih začasnih odredbah ne omogoča sodnega varstva le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč ob pogoju reverzibilnosti dopušča njeno izdajo tudi ob sočasno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka tega člena.

Sodišče prve stopnje je pri presoji pogoja reverzibilnosti upoštevalo le trditve, da v primeru izgube pravde toženki ne bi nastala škoda, saj bi se odplačilo kredita lahko podaljšalo za čas veljavnosti začasne odredbe. Ni pa presojalo ostalih navedb tožnikov, v katerih so pojasnili, da ima toženka svojo terjatev v celoti zavarovano. Ob upoštevanju, da sta tožnika glavnico v evrih že preplačala, a se toženkino zavarovanje ohranja za celotno obveznost, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikoma, da izdaja začasne odredbe ne bi preprečila učinkovite odprave pravnih posledic sodbe, tudi če z zahtevkom ne bi uspela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se do pravnomočnega zaključka spora začasno zadržalo učinkovanje Pogodbe o dolgoročnem kreditu v CHF in notarskega zapisa te pogodbe, sklenjene med strankama v letu 2008, toženki prepovedalo razpolagati s terjatvami, ki izvirajo iz te pogodbe, ter uveljavljati njihovo plačilo.

2. Zoper sklep se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi kršitve ustavnih in konvencijsko varovanih pravic. Predlagata njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarjata, da zahtevata prepoved dejanj, ki bi vodila k izpolnitvi ničnih poslov, torej ravnata v skladu s 6. členom Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), ki nalaga sodiščem, naj poskrbijo, da nepošteni pogoji za potrošnika niso zavezujoči. Opozarjata na sodbo SEU Getin Noble Bank S. A., C 287/22, na katero sta se oprla že v tožbi in predlogu, ter jo ponovno povzemata. Poudarjata, da gre za primerljiv položaj slovenskega in poljskega potrošnika, saj bosta tudi sama, če sodišče predlogu ne bo ugodilo, prisiljena začeti nov sodni postopek za uveljavljanje svojih pravic, oziroma tožbo spremeniti, za to nameniti še več finančnih sredstev in časa, kar nedvomno posega v njun pravni in dejanski položaj. Zgolj možnost razširitve tožbenega zahtevka po ZPP, ki ni avtomatična, ne zadošča za izpolnitev pogojev, ki jih je v sodbi postavilo SEU. Pravila nacionalnih držav ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje, in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije.

Svoj predlog dodatno utemeljujeta s tem, da zanju kot potrošnika mesečno odplačevanje kredita predstavlja izrazito večje breme kot za močan gospodarski subjekt. Kreditna pogodba je že za čas odplačevanja ogrožala njun socialni položaj, kar se z višanjem obrokov nadaljuje. Obstaja verjetna možnost, da odplačevanja ne bosta več sposobna, zaradi česar lahko toženka v izvršbi poseže po njunem stanovanju in edinem domu, kar ne predstavlja zgolj premoženjske škode, kot zaključuje sodišče. Zaradi visokih obrokov si ne moreta ničesar privoščiti, opustiti sta morala hobije, potovanja, športne aktivnosti. Preživljata tudi svoje otroke. Podrobneje opredeljujeta družinske mesečne stroške in navajata, da jih s prihodki komaj uspeta pokriti, zaradi nadaljnjega šolanja otrok pa je pričakovati njihovo povišanje. Odplačevanje kredita zanju predstavlja stres, tožnik je v petih letih dvakrat doživel kolaps zaradi izgorelosti in bil dalj časa bolniško odsoten. Glede na navedeno je izkazan pogoj nujnosti izdaje začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.

Sodišče z odločitvijo ni zagotovilo polnega učinka Direktive 93/13, temveč je potrošnika postavilo v položaj, kjer bo svoje pravice lahko uveljavljal šele v postopku izvršbe, torej v postopku prodaje doma, ko vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja ne bo več mogoča. Postavljanje potrošnika v situacijo izvršbe zaradi uveljavljanja kreditne pogodbe, katere določila so zelo verjetno nepoštena, je nedopustno tako z vidika slovenskega prava kot prava EU.

Začasna odredba predstavlja zanemarljiv poseg v pravni in premoženjski položaj banke, ki v nasprotju s potrošnikom razpolaga s praktično neomejenim kapitalom. Banka je po revidiranem finančnem poročilu v letu 2022 ustvarila rekordne rezultate, glede na višino obroka in zavarovanje terjatve s hipoteko je jasno, da z izdajo začasne odredbe ne bo trpela nevarnosti, da ne bi prišla do poplačila svoje terjatve. Sploh upoštevajoč dejstvo, da sta že plačala 25.000 EUR več, kot sta prejela. Izkazan je pogoj za izdajo začasne odredbe po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, prav tako pa tudi pogoj neznatne škode. Izpolnjen je tudi kriterij sorazmernosti, saj tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo trpela hujših neugodnih posledic, kot jih trenutno trpita tožnika.

V sodni praksi, ki jo izpostavljata, je jasno poudarjeno, da mora predlagatelj izkazati eno izmed alternativno določenih postavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri čemer se sodišče do pogoja iz tretje alineje sploh ni opredelilo in v tem okviru tudi ni posebej tehtalo izgube doma kot nenadomestljive škode. Morebitna odškodnina je lahko le satisfakcija, ki nikoli ne vzpostavlja enakega stanja kot pred izgubo doma.

Tožnika opozarjata na kršitev pravic iz 35. člena Ustave in uveljavljata okoliščine, ki po vsebini utemeljujejo zahtevo po pozitivnem varstvu na temelju splošne svobode ravnanja, kot ga narekuje spoštovanje načela socialne države. Poudarki, vezani na spoštovanje slovenske Ustave, so uporabni tudi pri presoji nepoštenih pogojev po pravu EU s sklicevanjem na 38. člen Listine EU in s sklicevanjem na zavezanost socialno tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek po 3. členu Pogodbe o Evropski uniji (PEU).

Izpolnjen je tudi kriterij reverzibilnosti, saj ima tožena stranka svojo terjatev v celoti zavarovana s hipoteko na njuni nepremičnini in še dveh drugih nepremičninah zastaviteljev, na katere bi ob neplačevanju obrokov lahko posegla. Tožnika kredit redno plačujeta že 15 let, sklenjen je za 20 let, torej preostala terjatev znaša le 1/4 prvotnega posojila v CHF, banka pa ima zavarovanje za celotno terjatev. Po drugi strani se bo ob uspehu tožnikov namen sodnega varstva izjalovil, saj nenadomestljiva škoda že nastaja. Zaradi vse večjih obrokov je življenje vse težje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po 7. členu Direktive 93/13 je obveznost držav članic, da v interesu potrošnikov in konkurentov zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Države članice morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji ter zahtevami prava EU, s čimer se doseže dejansko upoštevanje prava EU tudi v horizontalnih razmerjih, torej razmerjih med zasebnimi subjekti, in omogoča zaščita pravic posameznikov pred nacionalnimi sodišči. Razlage direktiv so formalnopravno sprejete v obliki sodb. Odgovori na vprašanja, ki jih predložijo nacionalna sodišča, imajo kot del sodbe SEU v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta Evropske unije oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek za vse države članice. Sodbe SEU so tako formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji, ki ga morajo na podlagi 3.a člena Ustave ter ustaljene sodne presoje SEU upoštevati vsi oblastveni organi in na katerega se lahko, neposredno sklicujejo posamezniki v Republiki Sloveniji1. 5. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe določbam evropskega prava ni namenilo dovolj teže, čeprav je bilo nanje izrecno opozorjeno. Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu sicer res zagotovljeni v okviru Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. To pa še ne predstavlja argumenta, da začasne ustavitve nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti, ob verjetno izkazani nični pogodbi zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, potrošnik ne bi mogel doseči že med pravdnim postopkom z izdajo ureditvene začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se ob tem strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da mora potrošnik za dosego tega cilja izkazati zakonske pogoje po 272. členu ZIZ, ki pa ga je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje cilja Direktive 93/13. 6. Sodišče prve stopnje je v uvodnem delu četrte točke izpodbijanega sklepa pravilno povzelo določilo 272. člena ZIZ, po katerem sodišča odločajo o predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe. Pravilno je tudi zaključilo, da poleg temeljne predpostavke verjetnosti terjatve pri ureditvenih začasnih odredbah kot alternativno določenega pogoja ni mogoče upoštevati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Namen varstva je namreč v začasni ureditvi spornega razmerja in ne v realizaciji možnosti kasnejše izvršbe. Po jasni zakonski določbi mora tako upnik alternativno izkazati bodisi predpostavko po drugi alineji 272. člena ZIZ, torej potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, bodisi predpostavko po tretji alineji 272. člena ZIZ, t.j. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Sodišče prve stopnje pogoja po tretji alineji 272. člena sploh ni presojalo, temveč se je v obrazložitvi zgolj sklicevalo na neustreznost uporabe pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni celovito presojalo v skladu z določbami 272. člena ZIZ, ki pri ureditvenih začasnih odredbah ne omogoča sodnega varstva le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ2, temveč ob pogoju reverzibilnosti dopušča njeno izdajo tudi ob sočasno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka tega člena. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bila ustavna odločba Up 275/97, ki je opredelila pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb, izdana v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki je pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve urejal drugače kot 272. člen ZIZ, kar je pri sklicevanju na obrazložitev te odločbe treba upoštevati.

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji pogoja reverzibilnosti upoštevalo le trditve, da v primeru izgube pravde toženki ne bi nastala škoda, saj bi se odplačilo kredita lahko podaljšalo za čas veljavnosti začasne odredbe. Ni pa presojalo ostalih navedb tožnikov, v katerih so pojasnili, da ima toženka svojo terjatev v celoti zavarovano. Ob upoštevanju, da sta tožnika glavnico v evrih že preplačala, a se toženkino zavarovanje ohranja za celotno obveznost, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikoma, da izdaja začasne odredbe ne bi preprečila učinkovite odprave pravnih posledic sodbe, tudi če z zahtevkom ne bi uspela.

9. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 272. člena ZIZ in ni opravilo tehtanja neugodnih posledic po tretji alineji drugega odstavka tega člena, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje naj pri ponovnem odločanju celostno presodi pogoje iz 272. člena ZIZ in pri tem upošteva razloge, ki jih je navedlo SEU v primerljivi zadevi C-287/22, na katero se sklicujeta pritožnika. Iz nje izhaja, da je treba pravni in dejanski položaj potrošnika v primeru, da začasna odredba ne bi bila izdana, presojati tudi v luči stroškov, ki bi mu nastali zaradi razširitev zahtevkov ali vlaganja novih tožb za med postopkom plačane obroke. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da mora sodišče glede na v celoti odplačan znesek prejetega kredita v EUR obstoj težko nadomestljive škode presojati širše, in sicer tudi v luči vpliva nadaljnjega odplačevanja pogodbene obveznosti na življenjski standard tožnikov, saj ZIZ težko nadomestljive škode ne enači zgolj z materialno škodo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo ( tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Podrobneje Matej Avbelj: Sodno pravo Evropske unije, GV Založba Ljubljana, 2020. 2 Podrobno o razhajanjih v sodni praksi in razlogih zanjo v Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa, 18. 2. 2021, in sklep VSM I Cp 824/2020.