Jedro

Okoliščina, da s pravnim poslom dogovorjena služnost, ki se je izvrševala, ni vpisana v javno knjigo, ne jemlje lastniku gospodarskega zemljišča pravice, da utemeljeno uveljavi tako obstoj služnosti kot zahtevo na odstranitev poti za njeno izvrševanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikoma pripada služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili preko parcele štev. 361/8 vložek št... k.o... in parcele št. 361/7 vložek št... iste k.o., last tožene stranke v korist parcel, pripisanih k vložku št. 711 in 577 k.o..., last tožeče stranke. Tožencema je tudi naložilo, da sta iz parcel št. 361/7 in 361/8 k.o... dolžna odstraniti navoženi gradbeni material, žično ograjo v širini treh metrov ter odstraniti zemljišče, ki ustvarja nagib na služnostni trasi. V presežku je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo. Istočasno je zavrnilo zahtevek tožencev po nasprotni tožbi na ugotovitev, da za gospodarske potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnine parcela št. 394, 360 in 367/4 k.o..., v lasti tožnikov, ni potrebna služnostna pravica za potrebe teh parcel, pa tudi ne stavb, stoječih na njih v breme vsakokratnega lastnika parcel št. 361/7 in 361/8 k.o..., ki sta v lasti tožencev. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke ter ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožene stranke, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stvarna služnost, sklenjena s pravnim poslom, se pridobi šele z vpisom v javno knjigo. Stranka, ki zatrjuje sklenitev pravnega posla, lahko uveljavi samo obligacijskopravno varstvo na podlagi pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. V tej smeri tudi ni mogoče uporabiti določbe 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ne glede na to pa iz kupne pogodbe, s katero je tožeča stranka pridobila zemljišče za gradnjo, ne izhaja, da bi služnost, ki je vtoževana, bila dogovorjena. Uporabo poti sta namreč tožnika potrebovala le začasno, dokler si ne bi uredila lastne poti po svojem zemljišču, ki sta ga kasneje dokupila. Ko sta tožnika postala lastnika parcele št. 360 k.o..., je prenehal razlog, zaradi katerega je bila začasna uporaba sporne poti dogovorjena. Pot tudi ni bila širša od dveh metrov, zaradi česar služnosti ni mogoče ustanavljati v širini treh metrov. Ne drži, da bi toženca ne bila dobroverna pridobitelja zemljišča, po katerem naj bi potekala služnost. Tožnika sta večinoma živela v Nemčiji, hiše, zaradi katere zahtevata ugotovitev služnosti dostopa, pa tudi sedaj ne uporabljata v celoti. Za izvrševanje služnosti torej ni več gospodarske potrebe. Izvedenka Milka Leskovšek je tudi zapisala, da bi bilo mogoče brez težav in posebnih stroškov zgraditi dovozno pot po zemljišču tožnikov. Tega izpodbijana sodba ne upošteva, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Končno pa priznanje pravice do vožnje z vsemi motornimi vozili nima podlage v zapisu o začasni uporabi poti v kupni pogodbi z dne 14.4.1976. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Služnostna pravica "hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili", ki je predmet te pravde in ki je natančneje opisana v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje, je po nastanku opredeljena po eni strani z obličnostjo (z zapisom v točki V. kupne pogodbe z dne 14.4.1976), po drugi strani pa z dokazno oceno o njenem trajnem izvrševanju v dogovorjenem obsegu. Glede na pravna pravila ODZ, ki so veljala ob sklenitvi pogodbe in, ki so vsebinsko enako opredeljena v določbi 52. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR - Uradni list SFRJ, št. 6/80), je pridobitni način za ustanovitev stvarne služnosti, nastale s pravnim poslom, vpis v javno knjigo. Vendar pa so v obravnavanem primeru, ko služnost ni vpisana v javno knjigo, pravne posledice izpodbijane pravnomočne sodbe take, da ima tožeča stranka ob ugotovitvi njenega nastanka, obstoja in izvrševanja, proti toženi stranki, ki služnost preprečuje, pravno zaščito: kot lastnik gospodujoče stvari lahko proti lastniku služeče stvari zahteva obstoj stvarne služnosti (primerjaj določbo prvega odstavka 56. člena ZTLR), istočasno pa lahko zahteva tudi prenehanje preprečevanja (57. člen ZTLR). Prav tega se je tožeča stranka v tem primeru poslužila.

Opisano pravno izhodišče predstavlja jedro izpodbijane sodbe.

Pogojevalo je dokazno oceno o tem, kdaj in kako je bila služnost dogovorjena, v kakšnem obsegu, kako se je izvrševala, kaj je pogojevalo njen nastanek in ali so se razmere, ki so bile ob njenem nastanku, morda spremenile.

Dokazni postopek je ponudil odgovore na omenjena vprašanja. V pretežni meri gre za dejanske ugotovitve, ki revizijsko niso izpodbojne (tretji odstavek 385. člena ZPP). V ta okvir sodi tudi v reviziji posebej poudarjen problem časovnega obsega izvrševanja sporne služnosti. Teza tožene stranke, da je bila služnost dogovorjena le začasno, dokler tožnika ne pridobita sosednjega zemljišča, preko katerega naj bi bilo možno speljati pot do javne ceste, dokazno ni bila sprejeta. Revizija, ki to razlago ponovno načenja, posega v dejanske ugotovitve; kolikor pa jo je mogoče razumeti s stališča, da izpodbijana sodba o tem nima ustreznih razlogov, pa ni utemeljena. Razlogi namreč temelje na ustreznih listinah in izpovedbah prič o tem, da je bila služnost dogovorjena kot trajna in da se je tako tudi izvrševala. To velja tudi za ugotovitev o tem, da je tožena stranka o obstoju (trajne) služnosti ob nakupu služečega zemljišča bila seznanjena. V okvir dejanskih ugotovitev spadajo tudi sodbeni razlogi, ki se nanašajo na širino služnostne poti, pa tudi na način njenega izvrševanja. Določbe V. točke kupne pogodbe z dne 14.4.1976 tudi pravno ni mogoče razlagati drugače: "uporaba dovozne in odvozne poti" glede na stopnjo tehnološkega razvoja v letu 1976 že po naravi stvari vsebuje predvsem možnost uporabe motornih vozil. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožencev ima svojo pravno podlago v določbi drugega odstavka 58. člena ZTLR. Toženca trdita, da je služnost postala (gospodarsko) nepotrebna in da je prenehal razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Izpodbijana sodba je na problem delno odgovorila že z dejansko presojo o tem, da služnost ni bila dogovorjena le začasno; pri tem pa je zavrnila tudi tezo, da bi začasnost njenega izvrševanja bila vezana na pridobitev parcele št. 360 k.o... Sporna služnost je torej nastala in se izvršuje ne glede na to, da sta tožnika kasneje kupila sosednje zemljišče. Ponudba tožencev, da pri izdelavi nove poti sodelujeta, da bi se razbremenila obravnavane služnosti, je v izpodbijani sodbi pravilno ocenjena s stališča, da je to stvar dogovora strank. Pravno pa to ne pomeni, da za služnost ni več gospodarske potrebe - posebej ob dejanski ugotovitvi, da bi izpeljava nove poti terjala določen poseg v nagnjeno zemljišče. Izpodbijana sodba res ni ocenjevala mnenja izvedenke, ki ga je angažirala tožena stranka. Vendar pa je na to posredno že odgovorila z ugotovitvijo dejanske narave, da obstoja omejitev, ki je praktične in ekonomske narave (konfiguracija terena in strošek izdelave poti). V reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v tej smeri torej ni.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe 393. člena ZPP.