Jedro

Dolžnica vse opisano utemeljuje s svojo „laičnostjo“, čemur pa upraviteljica (in tudi višje sodišče) ne sledi. Predložene pogodbe in izvedene operacije (pridobitev subvencije za družinske člane z „ustvarjanjem“ najemnih razmerij zanje, Temeljna in Posojilna pogodba, Izjava o pobotu...) ne kažejo na „laičnost“ dolžnice, temveč na (dokaj) spretno prilagajanje nastali situaciji in njenim spremembam.

Jasno je, da nekaj od tega, kar je tekom postopka trdila stečajna dolžnica, ne drži: ali v resnici ni bilo najema (in potem tudi ne bi smelo biti subvencij najemnine), ali pa je najem bil (to pa bi pomenilo, da stečajna dolžnica ni poročala upraviteljici o premoženju, ki spada v stečajno maso). Obe opciji (kakšne tretje pa nihče ne zatrjuje) kažeta na nepoštenost stečajne dolžnice, ne pa na njeno „laičnost“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1.) ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo ter (2.) ugovor zaradi skrajšanja preizkusnega obdobja zavrglo.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugovor proti odpustu obveznosti zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upraviteljica izkazala, da ji dolžnica med postopkom osebnega stečaja na njeno zahtevo ni dala vseh pojasnil in dokumentov o njenem premoženju in poslih, ki jih je izvedla v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja.

5. Navedeno je utemeljilo s tem, da stečajna dolžnica upraviteljici ni predložila dokumentacije in jasnih pojasnil v zvezi z odločbami FURS-a št. 00000/2020-2 (dohodki iz naslova dajanja premoženja v najem za 2018) in št. 00000/2020-10 (dohodki iz naslova dajanja premoženja v najem za 2017) v zvezi z najemnikom A. A. (dolžničin brat). Dolžnica je namreč ves čas zatrjevala, da ni bilo najemnega razmerja, upraviteljica pa je sama pridobila vlogo dolžnice, v kateri ta zatrjuje najem in izjavo najemnika A. A., ki je bila podlaga navedenim odločbam (v kateri je ta potrdil, da je najemodajalcu v letih 2017 in 2018 plačeval najemnino (le) v znesku, ki ga je prejel s strani Mestne občine ... – subvencije najemnine).

6. Pritožnica tej ugotovitvi nasprotuje in opozarja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je dolžnica upraviteljici dala vsa zahtevana pojasnila, saj ji je (po predočenju domnevnih dohodkov iz najemnega razmerja) pojasnila, da takšnih dohodkov v resnici ni imela in je v zvezi s to trditvijo predložila tudi vsa potrebna dokazila. Dolžnica mora po 2. točki šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP upravitelju ali sodišču dati vsa pojasnila in dokumente o svojem premoženju in poslih, ki jih je izvedla v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, če pa dolžnica ni posredovala podatkov o tujem premoženju ali tujih poslih, ji te kršitve že pojmovno ni mogoče očitati. Dolžnica je na vsa vprašanja odgovorila, prav tako je posredovala vse, za kar je bila zaprošena po svojem najboljšem vedenju in laično razložila celotno razmerje tako, kot ga je sama razumela. Pojasnila je tudi, da subvencije ne šteje za lastni dohodek in da zato ne vidi potrebe, da bi morala o tem kaj poročati.

7. Glede na prej navedene odločbe, prejete s strani FURS-a, ki so kazale na obstoj dolžničinega premoženja iz naslova prejetih najemnin, je bila upraviteljica dolžna ugotavljati, ali takšna najemna razmerja obstajajo. V stečajno maso spada glede na določbo 224. člena ZFPPIPP tudi premoženje, doseženo z upravljanjem stečajne mase in tako tudi oddajanje premoženja stečajnega dolžnika v najem. Ker na transakcijskem računu dolžnice v obdobju, za katerega ji je bila odmerjena dohodnina za oddajanje premoženja v najem, ni bilo prilivov zvezi z najemninami, je upraviteljica dolžnico utemeljeno pozvala k posredovanju najemne pogodbe.

8. Sodišče prve stopnje je navedlo, da si dokumentacija, predložena s strani dolžnice, ne sledi in da se prilagaja potrebam dolžnice.

9. Višje sodišče ugotavlja, da navedeno izhaja iz listinske dokumentacije v spisu. Dolžnica je v elektronskem sporočilu (4.11.2020) upraviteljici sporočila, da „(najemne) pogodbe nima, da pa je kot vestna državljanka prijavila (FURS-u oddajo premoženja v najem), ne glede na to, da najemnik nima sredstev za plačevanje najemnine“. Upraviteljica je po oceni višjega sodišča na podlagi takšnega odgovora utemeljeno zaključila, da obstaja do dolžničinega dolžnika terjatev na plačilo (neplačane) najemnine. Dolžnica je vztrajala, da terjatev ne obstaja, saj „najemodajalec ne zaračunava najemnine“. Na dopis upraviteljice, da je dolžničina napoved FURS-u dokaz, da je bila dolžnica upravičena do prejema najemnine, ker je izkazala dohodke iz tega naslova, pa je dolžnica navedla, da je „napoved eno, dogovor najemodajalca in najemnika pa drugo in to je ključno, ne more zahtevati nečesa, čemur se je odrekla in ne obstaja. Glede na to, da je najemniku dolgovala posojena sredstva, so imeli dogovor o neplačevanju najemnine.“ Dolžnica je še sporočila, da ima informacijo, da je najemnina znašala 400,00 EUR, odločbe o subvenciji nima, subvencionirana sredstva pa naj bi se nakazovala na hčerkin račun.

10. Zaradi navedenega je upraviteljica dolžnico upravičeno pozvala na posredovanje podatkov o računih otrok. V sporočilu (11.3.2021) je dolžnica posredovala številko hčerkinega računa pri Banki X d.d. in trdila, da je bil račun z dnem 31.3.2018 zaprt, sin pa ni imel nikoli nobenega računa. Upraviteljica je nato sama pridobila informacije in ugotovila, da ima hči odprt račun pri Banki Y d.d. Kot navaja (in dokazuje upraviteljica) je dolžnica (ki je bila edina pooblaščena za upravljanje z računom) račun tekoče uporabljala, kar je razvidno iz prometa na računu.

11. Dolžnica je v odgovorih v vprašalniku (5.11.2020) navedla, da je najemnica njena mama, da je najemna pogodba sklenjena ustno in pisno (Temeljna pogodba in Posojilna pogodba). Plačilo (subvencioniran del) je dogovorjeno na račun, preostanek pa je plačan s pobotom, zato so vse obveznosti najemnice do sedaj poravnane. V elektronskem sporočilu (10.11.2020) je dolžnica upraviteljici predložila Temeljno pogodbo z dne 18.1.2007, sklenjeno med dolžnico, B. B. (bivši mož dolžnice) in dolžničino mamo. Z njo je bila „ustanovljena služnost v obliki dolgoročnega morebitnega najema za služnostna upravičenca, dolžničino mamo in brata. S Posojilno pogodbo je mama dolžnici posodila 50.000,00 EUR brez obresti za nedoločen čas. Upraviteljica je na podlagi navedenega razbrala, da naj bi bila najemna pogodba sklenjena ustno, pisno pogodbo o najemu pa sestavljata Temeljna pogodba in Posojilna pogodba. Iz njiju je upraviteljica utemeljeno sklepala, da najemno razmerje še vedno traja. Očitno je bilo, da gre za dve oddaji v najem in da obstojijo odprte obveznosti do najemnikov. V istem elektronskem sporočilu je dolžnica posredovala tudi Izjavo upnika in dolžnice o stanju dolga in o dogovorjenem pobotu z dne 15.12.2019, v kateri sta stečajna dolžnica in njena mama potrdili najem in pobot sredstev iz naslova t.i. najemnine dela hiše. Zaradi tega je upraviteljica dolžničino mamo pozvala k plačilu najemnine. Opisano je kazalo na obstoj terjatve, ki je predmet stečajne mase in na to, da je nepremičnina, ki je del stečajne mase, obremenjena z najemi. Upraviteljica je zato bila dolžna ugotoviti višino terjatve (najemnine), ki je (bi bila) predmet stečajne mase in se seznaniti z določili najemnih pogodb, ki so (bi lahko) bila pomembna za odpoved najema. Upraviteljica se je namreč že pripravljala na prodajo nepremičnine.

12. Navedeni listinski dokazi so potrjevali, da je bila dogovorjena najemnina, do katere je bila upravičena dolžnica kot najemodajalka in sicer v višini ugodene subvencije. Zneske najemnin izkazujeta odločbi, podatke pa je FURS-u sporočila dolžnica sama. Logično sklepanje pokaže, da najemno razmerje obstaja, če je bila na njegovi podlagi ugodena subvencija v korist najemnika in je bila namenjena za plačilo najemnine najemodajalki.

13. Dolžnica trdi, da o dogajanju v zvezi z „najemninami“ upraviteljici ni poročala, ker se ji ni zdelo potrebno, saj ni bilo denarnega toka. Navedeno višjega sodišča ne prepriča: najemnika (mama in brat) sta namreč, kot to izhaja iz dolžničinih navedb in predloženih dokazov, prejete subvencije kot najemnino plačevala na račun dolžničine hčerke (ki ga je uporabljala le dolžnica). Ni mogoče pritrditi razmišljanju pritožnice, da znesek subvencije pripada najemnikom. Subvencioniranje najemnine je namenjeno tistim, ki plačila (celotne) najemnine ne zmorejo. Najemnik zato plača znižano najemnino, del za subvencioniranje najemnine pa se nakaže neposredno lastniku stanovanja (ki najemniku za ustrezen znesek zmanjša najemnino). Do subvencionirane najemnine sta bila res upravičena najemnika (brat, mama), vendar se znesek subvencije ne plača upravičencu do subvencije, temveč najemodajalcu na njegov račun (ali pa na račun druge osebe, ki ga sporoči najemodajalec).

14. Višje sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila dolžnica o tem razmerju dolžna (resnično in celovito) poročati upraviteljici, najkasneje takrat, ko jo je upraviteljica glede tega pozvala k pojasnilom, upraviteljica pa bi nato imela možnost presoditi, kaj je tisto, kar je za stečajni postopek pomembno.

15. Na podlagi opisanega je višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da iz vseh dokazil, ki jih je predložila upraviteljica, izhaja, da je bila komunikacija s stečajno dolžnico zelo otežena, saj se je ta izmikala odgovorom na upraviteljičina vprašanja in ji predložila pojasnila ali listine šele po predočenju upraviteljice, ki je dokumentacijo prejela s strani drugih (FURS-a, Skupne pokojninske družbe d.d...). Po prej opisani vrsti trditev in dokazov, da naj bi bila najemodajalka stečajna dolžnica, sta na zadnjem naroku priči (mama in brat) izpovedali, da naj bi bil najemodajalec dolžničin bivši mož. Višje sodišče zato ne more sprejeti pritožbenih navajanj o tem, „da naj bi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajalo, da je dolžnica upraviteljici dala vsa zahtevana pojasnila, saj ji je po predočenju domnevnih dohodkov iz najemnega razmerja pojasnila, da takšnih dohodkov ni imela in v zvezi s to trditvijo predložila tudi vsa potrebna dokazila.“

16. Višje sodišče ugotavlja, da je upraviteljica le sledila nepopolnim in zavajajočim pojasnilom in dokazom, ki jih je postopoma (in po potrebi) predložila dolžnica. Ta so izkazovala, da ni šlo za tuje posle in tuje premoženje, temveč posel stečajne dolžnice s svojim bratom in materjo. Kot je v odgovoru na pritožbo navedla upraviteljica, je dolžnica na upraviteljičine pozive odgovarjala s pomanjkljivimi in zavajajočimi odgovori in dokazili. Reakcija na vsak poziv pa še ne pomeni, da je dolžnica zadostila obveznosti sodelovanja.

17. Pritožnica navaja, da se je v napovedi FURS-u iz nevednosti označila kot prejemnica dohodka. V odgovoru na ugovor navaja, „da je bila s strani pristojnih uradnikov prepričana, da to mora narediti, ker je lastnica nepremičnin in je trošila prejete subvencije.“ Navedeno kaže na to, da ne drži njena trditev, da ni imela dohodkov. Če je bila dolžnica (tako kot je to zatrjevala tekom postopka in ponavlja še v pritožbi) resnično negotova glede tega, ali mora FURS-u prijaviti dohodke v zvezi s subvencijami (za katere trdi, da jih sploh ni prejela ona in v zvezi z najemi, ki, kot to v zadnji različici zatrjuje, sploh niso izvirali iz najemnih pogodb, v katerih bi bila ona najemodajalka), bi o tem lahko (oziroma bi celo morala) povprašala upraviteljico ali sodišče. Dolžnica pa tega ni storila; zakaj ne, niti ni poskusila pojasniti. Ob tem pa se je dogovorila, da so bile subvencije nakazane na hčerkin račun (za katerega ni bil izdan sklep o zasegu denarnega dobroimetja).

18. Dolžnica vse opisano utemeljuje s svojo „laičnostjo“, čemur pa upraviteljica (in tudi višje sodišče) ne sledi. Predložene pogodbe in izvedene operacije (pridobitev subvencije za družinske člane z „ustvarjanjem“ najemnih razmerij zanje, Temeljna in Posojilna pogodba, Izjava o pobotu...) ne kažejo na „laičnost“ dolžnice, temveč na (dokaj) spretno prilagajanje nastali situaciji in njenim spremembam.

19. Jasno je, da nekaj od tega, kar je tekom postopka trdila stečajna dolžnica, ne drži: ali v resnici ni bilo najema (in potem tudi ne bi smelo biti subvencij najemnine), ali pa je najem bil (to pa bi pomenilo, da stečajna dolžnica ni poročala upraviteljici o premoženju, ki spada v stečajno maso). Obe opciji (kakšne tretje pa nihče ne zatrjuje) kažeta na na nepoštenost stečajne dolžnice, ne pa na njeno „laičnost“.

20. Sodelovanje dolžnika z upraviteljem, predpisano v prvem odstavku 383.b člena ZFPIPP, gotovo ni mišljeno tako, da bi dolžnik upravitelju dajal le tiste podatke, za katere on misli, da so potrebni, temveč mora dati vse, s katerimi razpolaga in to takoj, ko ga upravitelj k temu pozove. Stečajna dolžnica v tem primeru gotovo ni ravnala tako. Kot izhaja iz listinske dokumentacije v spisu in iz ugotovitev upraviteljice in sodišča prve stopnje, je dolžnica (postopoma) upraviteljici dala podatke, ki si med sabo nasprotujejo, nasprotujejo pa tudi podatkom, ki jih je ugotovila sama stečajna upraviteljica. Le to, da na koncu ni bilo ugotovljen obstoj kakšnega dolžničinega premoženja, o katerem ta ni poročala, pa ob vsem opisanem v tem primeru ne more biti edini odločilen. Poročanje in „sodelovanje“ dolžnice je v tem primeru mogoče opisati kot zavajanje in prikrivanje. Namen predpisanega sodelovanja je namreč olajšati upravitelju pridobivanje podatkov o vsem premoženju stečajnega dolžnika, ki bi lahko bilo namenjeno poplačilu upnikov, v tem primeru pa je dolžnica sama odločila, da takšno premoženje ne obstaja, ne pa da bi presojo o tem prepustila upraviteljici. Dolžničini „posli“ v zvezi z najemninami in subvencijami ter preusmeritvijo svojih prihodkov in izdatkov na račun mladoletne hčerke pa tudi po oceni višjega sodišča ne prestavljajo ravnanja, ki bi dokazovalo verodostojnost in poštenje stečajne dolžnice.

21. Pravilno je zato sodišče prve stopnje presodilo je, da je upraviteljica izkazala, da je dolžnica kršila obveznosti iz 2. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP, po kateri mora dolžnik med postopkom osebnega stečaja upravitelju ali sodišču na njegovo zahtevo dati vsa pojasnila in dokumente o svojem premoženju in poslih, ki jih je izvedel v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja.

22. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je upraviteljica v ugovoru dokazala, da je dolžnica kršila obveznosti iz 2. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP tudi s tem, ko upraviteljici ni poročala, da je tik pred stečajnim postopkom zahtevala izplačilo sredstev dodatnega pokojninskega zavarovanja s strani Skupne pokojninske družbe d.d. v višini 475,44 EUR (zahtevek z dne 2.7.2019, priloga zapisniku p.d. 104) na transakcijski račun mladoletne hčerke dolžnice namesto na svoj račun, ki je bil obremenjen z izvršbami (izpis prometa hčerke – priloga ugovora upraviteljice p.d. 92). Vsebina hčerkinega računa je potrdila, da je dolžnica hčerkin račun uporabljala za lastne potrebe. Dolžnica je edina pooblaščenka na hčerkinem računu, torej upravlja s sredstvi na njem.

23. Ne drži pritožbena trditev, da upraviteljica ni bila upravičena zahtevati podatkov o TRR dolžničine hčerke in da zato dolžnici ni mogoče očitati kršitve kakršnekoli obveznosti v zvezi s tem: dolžničino hči je potrebno šteti kot povezano osebo, še posebej v tem primeru, ko je dolžnica edina pooblaščenka na hčerkinem računu in še sploh zato, ker je sama dolžnica v elektronskem sporočilu z dne 8.3.2021 navedla, da „se najemnine stekajo na račun njen hčerke“. Kot je v odgovoru na pritožbo poudarila upraviteljica, bi v nasprotnem primeru sodišče pritrdilo netransparentnemu ravnanju dolžnice, ki ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja in bi tako dopustili, da nevestni in nepošteni dolžniki uporabljajo transakcijske račune, na katerih so zgolj pooblaščeni, za izogibanje poplačila upnikov in nadzoru nad njihovim ravnanjem s sredstvi.

24. S tem, ko je stečajna dolžnica zahtevala izplačilo sredstev dodatnega pokojninskega zavarovanja s strani Skupne pokojninske družbe d.d. v višini 475.44 EUR na račun mladoletne hčerke (nakazano 28.8.2019, to je tik pred uvedbo postopka osebnega stečaja), je po presoji sodišča prve stopnje podana tudi ovira po 3. točki četrtega odstavka 299. člena ZFPPIPP, ki določa, da velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja med drugim razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo. Po presoji sodišča prve stopnje je upraviteljica izkazala, da je stečajna dolžnica zahtevala izplačilo sredstev dodatnega pokojninskega zavarovanja, da je šlo za premoženje dolžnice ter da je bil ta znesek 29.8.2019 nakazan na račun mladoletna hčerke, namesto na dolžničin račun. Ker upniki zaradi tega do teh do teh sredstev niso mogli poseči, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je smiselno šteti, da je stečajna dolžnica razpolagala s svojim premoženjem neodplačno, saj je ta denar namenila hčerki. Dolžnica je tudi v zvezi s tem izpovedala le, da hčerke ne bo v to vmešavala. Iz izračuna odkupne vrednosti (priloga zapisnika p.d. 104) namreč nedvomno izhaja, da je bila zavarovana oseba stečajna dolžnica, torej je šlo za njeno premoženje. Zaključilo je, da dolžnica ni uspela izpodbiti zatrjevane domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

25. Pritožba opozarja, da je sodišče v tem delu odločilo izven dopustne trditvene podlage, saj tak očitek ni bil zatrjevan v ugovoru proti odpust obveznosti. Dolžnici zato ni bila zagotovljena možnost, da se o tem izjavi (22. člena Ustave RS). Dolžnik mora namreč imeti ustrezen rok, da se o ugovornem očitku izjavi (405. člen ZFPPIPP).

26. Drži, da upraviteljica v ugovoru ni (izrecno) zatrjevala, da je stečajna dolžnica s tem, ko je bil znesek izplačila sredstev dodatnega pokojninskega zavarovanja 475,44 EUR dne 29.8.2019 nakazan na račun mladoletna hčerke namesto na dolžničin račun, razpolagala s svojim premoženjem neodplačno. Če je sodišče prve stopnje trditve stečajne upraviteljice nameravalo upoštevati kot zatrjevanje domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, bi moralo izpeljati postopek po 405. členu ZFPPIPP. Ker tega ni storilo, pritožnici ni mogoče očitati obstoja zatrjevane ovire brezplačnega razpolaganja niti ji mogoče očitati, da domneve ni uspela izpodbiti.

27. Ne glede na to pa višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je celotno ravnanje dolžnice (najmanj) netransparentno in je oteževalo izvajanje funkcije upraviteljice. Ravnanja dolžnice tako tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče šteti za takšnega, ki bi ustrezalo pričakovanemu ravnanju tistega, ki se zavzema za dosego odpusta obveznosti (prim. prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Ob kršitvi zakonskih obveznosti pa stečajnega dolžnika doleti zavrnitev predloga za odpust obveznosti (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP), zato je višje sodišče odločitvi sodišča prve stopnje pritrdilo.

28. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.