Jedro

Tožnica je policistka na terenu in usposabljanje (treningi borilnih veščin in redno usposabljanje) sodi v sklop njenih obveznosti. Višje sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ob treningu borilnih veščin prestaja kratkotrajne lažje bolečine, ki pa jih je treba upoštevati pri odškodnini za telesne bolečine, saj ne gre za takšne bolečine, ki bi trajno zmanjševale tožničine življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki 1.990,38 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 1. 2010 dalje do plačila. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 341,38 EUR pravdnih stroškov tožene stranke. Kasneje je s popravnim sklepom znesek stroškov popravilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Višje sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in zmanjša prisojeno odškodnino, podrejeno pa, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ocenjuje, da je dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka vsaj za 50 %, odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je povsem neupravičeno dosojena. Tožnici iz tega naslova ne gre nikakršna odškodnina, saj pri njej do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prišlo.

Tožnica ni utrpela nikakršnih stalnih bolečin, srednje hude bolečine pa je trpela zgolj en do dva tedna. Celotno zdravljenje tožnice je trajalo okoli enega meseca, zdravljenje pa je bilo povsem neboleče, brez večjih neprijetnosti. Tožnica je bila na pregledu pri specialistu zgolj enkrat, zdravljenje je nato nadaljevala pri osebnem zdravniku. Vse to kaže na to, da tožničina poškodba ni bila tako huda, da bi opravičevala tako visoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi strah pri tožnici ob trku ni bil tako intenziven, da bi opravičeval tako visoko prisojeno odškodnino.

Povsem neupravičeno pa je sodišče tožnici dosodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tožnici ni nastalo nobeno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Ocena sodišča, da pri tožnici obstaja začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se izkazuje pri treningu samoobrambe, je napačna. Pri davljenju oziroma treningu samoobrambe v vsakem primeru nastajajo bolečine. Gre za borilni šport katerega logične posledice so tudi bolečine. Tudi izvedenec je povedal, da pri tovrstnih poškodbah trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ne nastopi skoraj nikoli.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki izhajata iz 179. člena Obligacijskega zakonika,(1) sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ti dve načeli uporabilo pravilno in v obravnavanem primeru odmerilo odškodnino v primerni višini in mu napačne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati. Za primerjavo s podobnimi odškodninskimi primeri iz sodne prakse pritožbeno sodišče povzema ustrezna dejstva obravnavanega primera.

- Tožnica je utrpela nihajno poškodbo vratu.

- V času nezgode je bila stara 28 let. - Po mnenju izvedenca je trpela srednje hude bolečine en teden do deset dni, stalne lahke bolečine pa en do dva tedna. Nosila je mehko vratno opornico, izvajala fizikalno terapijo v zdravstvenem domu, in sicer deset obiskov, pregledana je bila pri izbranem zdravniku ter fiziatru v zdravstvenem domu, jemala je analgetike in počivala, v bolniškem staležu je bila od 4. 1. 2007 do 29. 1. 2007. - Bila je ovirana pri običajnih dnevnih aktivnostih, osebni negi, oblačenju in slačenju, zaradi ovratnice in bolečin je bil moten spanec.

- Tožnica je policistka. Pri treningu borilnih veščin trpi bolečine, ki so kratkotrajne, lahke intenzivnosti, redkeje srednje intenzivnosti (dopolnitev izvedeniškega mnenja).

6. Skupna višina prisojene odškodnine znaša 1.990,38 EUR (190,38 EUR znaša prisojena premoženjska škoda), kar ustreza dvema povprečnima neto plačama v državi na dan sojenja. Višina odškodnin v podobnih primerih se giblje od dveh povprečnih plač dalje. Pritožbeno sodišče za primerjavo ponuja naslednje primere: - II Ips 1259/2008: nateg vratnih mišic, udarec v glavo in nateg ledveno križnih mišic, ambulantno zdravljenje, trikrat obisk zdravnika, jemanje analgetikov, šestkrat rentgensko slikanje, bolniški stalež tri tedne, dve povprečni plači; - II Ips 707/2004; nateg vratnega mišičja, ambulantno zdravljenje, pregledi pri zdravniku, kirurgu, rentgen, fizikalna terapija desetkrat, analgetiki, štiri dni ovratnica, dve povprečni plači. 7. V zvezi z odškodnino za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pritožba očita, da te niso nastale. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob upoštevanju strokovno podanega izvedenskega mnenja tovrstne poškodbe ne puščajo trajnih posledic in življenjske aktivnosti tožnice zaradi obravnavanega škodnega dogodka trajno niso zmanjšane. Vendar je izvedenec v dopolnitvi mnenja dopustil možnost, da ima tožnica v okviru treningov borilnih veščin in rednih usposabljanj bolečine med nekaterimi borilnimi prijemi za vrat, vendar so te bolečine kratkotrajne in lažje. Tožnica je policistka na terenu in tovrstno usposabljanje sodi v sklop njenih obveznosti. Višje sodišče torej sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ob treningu borilnih veščin prestaja kratkotrajne lažje bolečine, ki pa jih je treba upoštevati pri odškodnini za telesne bolečine, saj ne gre za takšne bolečine, ki bi trajno zmanjševale tožničine življenjske aktivnosti.

Celotna prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode ob vsem opisanem ni previsoka in se ustrezno umešča med odškodnine, dosojene za podobne primere. Ker je sodišče dosodilo nekoliko nižjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je skupna odškodnina, ki jo je iz naslova nematerialne škode dosodilo sodišče, primerna in ustreza dvema povprečnima neto plačama v državi. Taka odškodnina se ustrezno umešča med primere iz sodne prakse.

8. Pritožba po povedanem ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. len ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 97/2007, OZ – UPB-1