Jedro

Sodišče mora obdolženca, ki je tujec, poučiti o njegovi pravici do uporabe svojega jezika ne glede na to, ali po oceni sodišča razume slovenski jezik ali ne.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 5878/2011 (Ks 159/2011) z dne 24. 3. 2011 zoper obdolženega T. M. podaljšal pripor po vložitvi obtožbe, odrejen iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženčevih zagovornikov s sklepom I Kp 5878/2011 z dne 6. 4. 2011 zavrnilo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so obdolženčevi zagovorniki dne 19. 4. 2011 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev človekovih pravic. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženega odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 11. 5. 2011 skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

4. Obdolženčev zagovornik je dne 18. 5. 2011 podal odgovor na mnenje vrhovnega državnega tožilca, kjer izraža nestrinjanje z njim, v preostalem pa ponavlja navedbe zahteve.

B.

5. Zagovorniki obdolženca, ki so sprejeli zastopanje obdolženca po vložitvi obtožbe, enako kot že v pritožbi zoper izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora navajajo, v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila obdolžencu v fazi preiskave kršena pravica do uporabe svojega jezika, saj je po narodnosti Srb in državljan Bosne in Hercegovine, iz zapisnika o njegovem zaslišanju z dne 2. 2. 2011 pa ne izhaja, da bi ga preiskovalni sodnik seznanil o pravici do uporabe svojega jezika po določbi 8. člena ZKP, niti, da bi se obdolženec odpovedal pravici do vročanja pisanj v njegovem jeziku. Glede na obdolženčevo slabo znanje slovenskega jezika ni mogoče zatrditi, da je v preiskavi in na pripornem naroku uporabljal slovenski jezik. Sklep o odreditvi pripora in sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožbe nista bila prevedena v obdolženčev materni jezik. Zaradi neuporabe določil 4., 8. in 9. člena ZKP je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ker obdolženec ni imel možnosti učinkovite obrambe, so mu bile kršene ustavne pravice iz 14., 19., 20., 22., 25. in 29. člena Ustave, pripor pa odrejen v nasprotju s 5. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah.

6. Obramba sicer pravilno ugotavlja, da bi moralo sodišče obdolženca, ki je tujec ne glede na to, ali po oceni sodišča razume slovenski jezik ali ne, poučiti o njegovi pravici do uporabe svojega jezika. Ker iz zapisnika o zaslišanju osumljenca pred preiskovalnim sodnikom (list. št. 324) ne izhaja, da je bil obdolženec izrecno poučen o pravici do uporabe svojega jezika v smislu 8. člena ZKP, niti mu nadaljnja sodna pisanja niso bila prevedena v njegov materni jezik, je sodišče ravnalo v nasprotju z 8. členom ZKP. Vendar Vrhovno sodišče (enako kot že v odločbi I Ips 280/2008 z dne 13. 11. 2008) ugotavlja, da to v ničemer ni vplivalo na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), saj je glede na vsebino zapisnika o zaslišanju osumljenca pred preiskovalnim sodnikom že pritožbeno sodišče ugotovilo, da je obdolženec razumel svoje pravice in dani mu pravni pouk, prav tako je odgovarjal na vprašanja sodišča, državnega tožilca in svoje takratne zagovornice. Če slovenskega jezika ne bi razumel, bi na nezmožnost uporabe svojega jezika oziroma na pravico do prevajanja opozorila njegova takratna zagovornica, ob drugem zaslišanju pa zagovornik, ki je kasneje predložil pooblastilo. Nobeden od njiju in niti obdolženec pripomb glede razumevanja slovenskega jezika niso imeli. Nasprotno, zagovornica je v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora izrecno izpostavila dejstvo, da je obdolženec v Sloveniji živel več kot dvanajst let in da zna slovensko. Zagovorniki v zahtevi pa ne zatrjujejo, da je bila zahteva po uporabi jezika v postopku podana oziroma da je obsojenec takšno zahtevo podal. 7. Obstoj pripornega razloga begosumnosti je presojalo že pritožbeno sodišče, ki je v celoti odgovorilo na vse pritožbene navedbe v zvezi s tem (glede nepravilnosti in protispisnosti) in v skladu s podatki spisa ugotovilo, da je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive okoliščine (tujec, državljan BiH, njegova družina živi v BiH, obdolženec ne prebiva na naslovih, kjer je prijavljen, pogosto potuje med Italijo, Slovenijo in BiH, v Sloveniji nima dela, zagrožena visoka kazen), ki utrjujejo nevarnost, da bi obdolženec na prostosti pobegnil. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sicer pa vložniki zahteve z zatrjevanjem neobstoja pripornega razloga begosumnosti izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

8. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obdolženega T. M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).