Jedro

Na toženi stranki je bilo dokazno breme o obstoju zatrjevanega kreditnega dogovora glede vtoževane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (1. in 3. odstavek izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki F d.o.o. naložilo, da mora plačati tožeči stranki 1,053.318,00 SIT z obrestmi od 30.7.1997 dalje in ji poravnati 81.634,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

Proti temu se tožena stranka pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ne pove določno, katerih dejanskih okoliščin sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo trditve tožene stranke in pravilno zaključilo, da zanje ni ponudila dokazov. Sodišče druge stopnje še dodaja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni navedla dovolj konkretnih okoliščin oziroma elementov glede vsebine zatrjevanega "kreditnega dogovora" s tožečo stranko, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kakšen vpliv ima tak dogovor na vtoževano obveznost. Sodišče prve stopnje je zato glede na take nekonkretizirane trditve tožene stranke, za katere pa tudi ni ponudila nobenih dokazov, utemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke.

Pritožbene trditve, da je bil dolžnik sporne terjatve S. R., niso z ničemer izkazane. Vsa v spisu zbrana dokumentacija glede vtoževane terjatve glasi na firmo F d.o.o., katere ustanoviteljica je direktorica R. O. Pritožnica tako ni z ničemer dokazala, da bi se naj terjatev nanašala na S. R. in tudi ne, kakšno zvezo naj bi imela vtoževana terjatev z obrtjo, katere nosilec naj bi bil S. R. Trditve tožene stranke, da je direktorica tožene stranke tekom pravdnega postopka izgubila moža, bi bile sicer lahko upošteven razlog za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, če bi zaradi tega tožena stranka zamudila kakšen narok ali rok za opravo kakšnega dejanja (1. odst. 116. čl. ZPP), pri čemer pa bi predlog za vrnitev v prejšnje stanje morala vložiti v zato predpisanem roku (118. čl. ZPP). Ne more pa iz tega razloga izpodbijati sodbe.

Pritožbene trditve so tako neutemeljene. Sodišče druge stopnje pa je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in teh ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. čl. ZPP potrdilo.