Jedro

Sodba sodišča prve stopnje je glede obveznosti plačila posameznih zapadlih zneskov zvišane rente s pripadajočimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe do konca glavne obravnave postala pravnomočna s potekom pritožbenega roka (1. odst. 333. čl. in 1. odst. 348. čl. ZPP). V takšni situaciji pa tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje, ki tega dela sodbe sodišča I. stopnje ni preizkušalo, ker ni bil izpodbijan, saj že ima zanjo ugodno, pravnomočno sodbo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo 39.758,70 SIT z zamudnimi obrestmi od posameznega zapadlega zneska zvišane rente od 26.11.1991 dalje. Obveznost tožene stranke za plačevanje rente za vnaprej, t.j. od 1.10.1992, pa je zvišalo za 9.456,60 SIT, tako da bi morala tožena stranka tožeči plačevati skupaj po 11.558,60 SIT mesečno. Sodišče druge stopnje je deloma spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugodilo pritožbi tožene stranke. Njeno obveznost za plačevanje zvišane rente za vnaprej je znižalo na 7.130,00 SIT.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje o plačilu 39.758,70 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo samo dopolni, ali pa jo razveljavi ter vrne pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija ni dovoljena.

Revident vlaga revizijo zato, ker sodišče druge stopnje ni ne v izreku ne v obrazložitvi omenilo obveznosti plačila 39.758,70 SIT in plačila obresti od posameznih zapadlih zneskov zvišane rente, ki je toženi stranki naložena s sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbija tedaj le to, da sodišče druge stopnje ni odločilo o pritožbi tožene stranke v celoti. Pritrditi je potrebno revidentu, da pritožbeno sodišče ni presojalo celotne odločitve prvostopenjskega sodišča. Toda o obveznosti plačila 39.758,70 SIT in pripadajočih zamudnih obrestih v svoji sodbi ni zavzelo stališča zato, ker je štelo, da je tožena stranka vložila pritožbo le proti prvemu odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je odločeno o njeni obveznosti plačevanja rente vnaprej. To je razvidno tako iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, saj je spremenjen le ta del sodbe sodišča prve stopnje, kot tudi iz obrazložitve. Sodišče druge stopnje je tako sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v izpodbijanem delu (1. odst. 365. čl. ZPP). Sodba sodišča prve stopnje je glede obveznosti plačila posameznih zapadlih zneskov zvišane rente s pripadajočimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe do konca glavne obravnave tako postala pravnomočna s potekom pritožbenega roka (1. odst. 333. čl. in 1. odst. 348. čl. ZPP). V takšni situaciji pa tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije, saj že ima zanjo ugodno pravnomočno sodbo.

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrglo (392. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 389. čl. ZPP).