Jedro

Prvostopenjski organ je glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZDKG pravilno upošteval vse nepremičnine, ki so sedaj v lasti pokojnice, in ugotovil, da le-te obsegajo več kot 5 ha primerljive kmetijske površine. Pri tem je smel upoštevati tudi tiste nepremičnine, ki ob izdaji odločbe o zaščiteni kmetiji z dne 7. 2. 2001 niso bile v lasti pok. A.A., ker so v njeni lasti sedaj, ko se pogoji ponovno preverjajo. Pri določitvi obsega kmetije pa se je prvostopenjski organ oprl na podatke iz zemljiškega katastra o dejansko rabi in razredih bonitet vseh nepremičnin, ki spadajo v obseg kmetije in ob upoštevanju teh podatkov pravilno prišel do izračuna in tako do rezultata o izpolnjevanju pogojev po 2. členu ZDKG.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ ugotovil, da kmetijska gospodarska enota, ki jo sestavljajo tam navedene nepremičnine, ki so v lasti pokojne A.A., obsega 54855 m2 primerljivih površin in izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo (1. točka izreka), odločil, da se po pravnomočnosti te odločbe v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vpiše zaznamba zaščitene kmetije na nepremičninah s parc. št. 1570/7, 1600/11, 497/9, 498/1, 501/1, 534/5, vse k.o. …, pri ostalih nepremičninah je zaznamba vpisana že na podlagi odločbe z dne 7. 2. 2001 (2. točka izreka) in še, da organ ni zaznamoval stroškov postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma citiral določbe 2. in 3. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Nadalje je ugotovil, da je pokojna A.A. lastnica vseh parcel, ki so navedene v izreku odločbe, iz zemljiškega katastra pa tudi izhaja, da kmetijska gospodarska enota obsega 42959 m2 kmetijskih zemljišč z boniteto od 50 do 100, 944 m2 kmetijskih zemljišč z boniteto od 1 do 49, 91392 m2 gozdnih zemljišč, kar vse skupaj znaša 54855 m2 primerljivih površin. Zraven ni štel površine parc. št. 1337, ker je v lasti več solastnikov.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in še dodal, da bodoči dediči še nimajo statusa solastnika, ker še niso pravno formalno solastniki. Pravno relevantni podatki so novi podatki v času izdaje odločbe. Organ v postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo ne more ugotavljati in spreminjati podatke iz zemljiškega katastra, temveč je na podatke katastra vezan.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da izpodbijana odločba ne vsebuje ugotovitve, ki bi jo morala glede na 5. člen ZDKG-A, torej ali še kmetija izpolnjuje pogoje za določitev statusa zaščitene kmetije po 1. členu ZDKG-A. Napadena odločba vsebuje samo izračun primerljivih kmetijskih površin, pri čemer vključuje tudi nepremičnine, ki po prejšnjem ZDKG niso imele statusa zaščitene kmetije in katerim se ta status dodeljuje s to odločbo. Brez ustrezne primerjave tudi ni mogoče preveriti, ali ima organ sploh podlago, da zaradi spremembe 2. člena ZDKG status razširi tudi na nepremičnine s 1570/7, 1600/11, 497/9, 498/1, 501/1, 534/5, vse k.o. …. Res je pokojna A.A. vpisana kot lastnica tudi pri teh nepremičninah, vendar tem status zaščitene kmetije ni bil podeljen. Te nepremičnine so tudi po podatkih katastra pozidana zemljišča, ki niso potrebna ali namenjena redni uporabi stanovanjskih poslopij in stavb kmetijskega gospodarstva. Ne gre torej za nepremičnine iz 3. člena ZDKG. Zgolj dejstvo lastništva za dodelitev statusa ne zadostuje. Drugostopni organ se do navedb tožnice ni opredelil, odločba je neobrazložena. Glede njenih ugovorov zgolj navede, da so pravno relevantni podatki novi podatki v času izdaje odločbe, ne navede pa, kaj je iz teh podatkov v času izdaje odločbe izhajalo. Podatki, da gre za pozidana zemljišča, se niso spremenili v času od izdaje prvostopne do izdaje drugostopne odločbe in so še vedno enaki. Razlogi odločitve o povezavi dveh delov (nezaščitenega in zaščitenega) bi bili utemeljeni zgolj v primeru, če bi bilo zadoščeno posebnim pogojem, do katerih se je tožnica obširno opredelila zgoraj. Predlagala je, da sodišče odpravi prvostopno odločbo in naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo navedel, da te parcele nadomeščajo zemljo, ki so jo izgubili zaradi izgradnje obvozne ceste leta 1998. Stranka z interesom C.C. je prosila za prednostno obravnavanje zadeve.

Stranka z interesom D.D. na tožbo v danem roku ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o ugotovitvi, da kmetijsko gospodarska enota, ki jo sestavljajo v izreku citirane nepremičnine in ki so last pokojne A.A., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Organ je svojo odločitev sprejel po ugotovitvi, da je pokojna A.A. lastnica v izreku navedenih nepremičnin, ki po podatkih zemljiškega katastra obsegajo 54855 m2 kmetijskih površin.

Tožnica tej odločitvi nasprotuje, ker meni, da bi morala odločba vsebovati tudi ugotovitev po 5. členu ZDKG-A. Po tej določbi (gre za prehodno določbo v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev – Uradni list RS, št. 30/2013) morajo upravne enote v petih letih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije, ki so bile določene kot zaščitene kmetije v skladu z Zakonom o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odločba US), izpolnjujejo pogoje iz 1. člena tega zakona in o tem v upravnem postopku izdati ustrezno odločbo. Pri tem se prednostno preverijo tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka ali pravnega prometa med živimi. Kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, je organ tako tudi postopal, saj je glede za uvedbo zapuščinskega postopka po lastnici A.A. preverjal, ali njena kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo glede na 1. člen zakona in ugotovil, da te pogoje izpolnjuje (in o tem odločil v 1. točki izreka).

Po prvem odstavku 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerske skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Organ je tako glede na citirano določbo pravilno upošteval vse nepremičnine, ki so sedaj v lasti pokojnice, in ugotovil, da le-te obsegajo več kot 5 ha primerljive kmetijske površine (glede na opredelitev primerljive kmetijske površine iz 2. člena ZDKG). Pri tem je smel upoštevati tudi tiste nepremičnine, ki ob izdaji odločbe o zaščiteni kmetiji z dne 7. 2. 2001 niso bile v lasti pok. A.A., ker so v njeni lasti sedaj, ko se pogoji ponovno preverjajo.

Pri določitvi obsega kmetije pa se je organ oprl (in na kar ga napotuje ZDKG v drugem odstavku 2. člena) na podatke iz zemljiškega katastra o dejanski rabi in razredih bonitete vseh nepremičnin, ki spadajo v obseg kmetije (torej tudi tistih, ki jih po prejšnji odločbi zaščitena kmetija ni vsebovala), in ob upoštevanju teh podatkov prišel do izračuna (sicer v skupnem seštevku glede na zakonsko opredelitev, kaj šteti za 1 ha primerljive kmetijske površine, ki pa ga sodišče smatra v zadostni meri preverljivega) in tako do rezultata o izpolnjevanju pogojev po 2. členu ZDKG. Sodišče zato tudi ne more sprejeti ugovora o vrsti rabi nepremičnin s parc. št. 1570/7, 1600/11, 497/9, 498/1, 501/1, 534/5, kot pozidanih zemljišč, ki zato naj ne bi bila potrebna ali namenjena za redno uporabo stavbe (3. člen ZDKG), saj je organ upošteval njihovo dejansko rabo, kot izhaja iz katastra. Tako pa je tožnici na identične navedbe v pritožbi smiselno odgovoril tudi že drugostopni organ, zato sodišče tudi ne more slediti ugovoru o neobrazloženi odločbi drugostopnega organa v tem delu.

Sodišče pa tožnici še pojasnjuje, da bo pa v nadaljevanju zapuščinskega postopka lahko ob pogojih iz 15. člena ZDKG uveljavljala izločitev določenega zemljišča ali druge nepremičnine iz zaščitene kmetije kot izplačilo nujnega deleža, če zaščitene kmetije ne bo dedovala.

Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.