Jedro

Tožnik glede dela, ki naj bi ga opravljal v Sloveniji po pogodbi ni povsem jasen in prepričljiv, opravljal pa naj bi (med drugim) tudi delo prokurista v podjetju, ob tem, da ne zna slovenskega jezika.

Pristojni organ pravilno ni dopustil zaslišanja tožnika za namene ugotovitve dejanskega stanja v pogojih, ko bi razgovor prevajal delodajalec tožnika, saj bi bil interes tožnikovega delodajalca kot tolmača na strani tožnika, tako da bi bilo s strani izjav tožnika čim manj nekonsistentnosti in nepoznavanja relevantnih dejstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana na podlagi prvega odstavka 42. člena v zvezi z drugim odstavkom 64. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/2009 – uradno prečiščeno besedilo, ZTuj-1) odločila, da se prošnja A.A., državljana Makedonije, za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je A.A. na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Skopju vložil prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v skladu z določbo 32. člena ZTuj-1. V prošnji je tujec navedel, da je namen njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji zaposlitev. Prošnji je med drugim priložil overjeno fotokopijo dovoljenja za delo za opravljanje dela tujega zastopnika, pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, polico veljavnega zdravstvenega zavarovanja, overjeno fotokopijo potrdila o nekaznovanju s prevodom v slovenski jezik. Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja v Republiki Sloveniji in zaradi sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj, je upravni organ 10. 8. 2011 v skladu s 66. členom ZTuj in 33. členom Zakona o splošnem upravnem postopku zaprosil Veleposlaništvo RS, da s prosilcem opravijo zaslišanje in sestavijo zapisnik. Dne 18. 8. 2011 je bilo v prostorih Veleposlaništva opravljeno zaslišanje. Iz zapisnika je razvidno, da se tujčeve izjave na zapisnik ne ujemajo z dokumentacijo, ki jo je priložil v svoji prošnji. Tujec je pri vložitvi prošnje na Veleposlaništvu in nato ustno na zapisnik izjavil nasprotujoče si izjave. Pri podaji prošnje je najprej izjavil, da bo delal kot natakar, nato pa je svojo izjavo na zapisnik spremenil, da bo natakarjem le pomagal, če bo potrebno, drugače pa tega dela ne bo opravljal. Tujec je na zapisnik izjavil, da mu je bilo izdano delovno dovoljenje za namestnika direktorja podjetja in da bo opravljal funkcijo direktorja v podjetju, čeprav je iz prošnje razvidno, da mu je bilo delovno dovoljenje izdano za opravljanje dela tujega zastopnika in da je podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prokurist. V nadaljevanju je iz izjav razvidno, da tujec sploh ne ve, da bo opravljal funkcijo prokurista v podjetju, kjer bo zaposlen in da je podpisal pogodbo za delovno mesto prokurist. Prav tako mu sploh ni poznano, kakšno delo bi kot prokurist opravljal v podjetju. Pristojnosti, odgovornosti in pooblastila, ki naj bi jih imel kot prokurist, mu niso poznana. Izjavil je tudi, da čas trajanja pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal ni definiran, kljub temu, da je iz pogodbe razviden čas trajanja njegove zaposlitve. Tujec je izjavil, da ne ve, kje v Sloveniji bo stanoval, prebival naj bi na sedežu podjetja, torej kar v okrepčevalnici „B.“, katere točne številke oziroma naslova ne ve. Slovenski jezik mu ni poznan. Organ se v nadaljevanju sklicuje na 27. člen in 32. člen ZTuj-1, 43. člen ZTuj-1 ter peto alinejo prvega odstavka 43. člena tega zakona. Ker je iz izjav tujca na zapisnik razvidno, da ne ve, za katero delo mu je bilo izdano delovno dovoljenje, ter za katero delovno mesto je podpisal pogodbo o zaposlitvi in da o delu, ki naj bi ga opravljal v Sloveniji, ne ve ničesar, slovenski jezik mu prav tako ni poznan, njegove izjave pa se ne ujemajo z dokumentacijo v njegovi prošnji, obstaja utemeljen sum, da prosilec ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega naj bi mu bilo dovoljenje za prvo prebivanje izdano.

2. V tožbi tožnik pravi, da je Zavod RS za zaposlovanje dne 6. 7. 2011 izdal tožniku dovoljenje za delo, in sicer za opravljanje poslovodne funkcije v Okrepčevalnici B., C.C. s.p., s sedežem v Ljubljani. Pred izdajo dovoljenja za opravljanje poslovodne funkcije je navedeni samostojni podjetnik s tožečo stranko sklenil pogodbo o poslovodenju. Še pred sklenitvijo pogodbe o poslovodenju je samostojni podjetnik na zavod podal prijavo za prosto delovno mesto prokurista pri samostojnem podjetniku. Nadalje je samostojni podjetnik uredil vse potrebno za vpis delavca tujca v davčne evidence RS, pristojno ministrstvo je za tožečo stranko izdalo tudi potrdilo o določitvi EMŠO številke. Delodajalec je v zvezi s prošnjo za izdajo dovoljenja za delo moral predložiti še druga zahtevana dokazila (npr. izjava o poslovanju), na podlagi katerih je nato zavod izdal pozitivno dovoljenje delo tujega zastopnika. Dejstvo je, da tožnik ne obvlada slovenskega jezika v takšni meri, da bi na zastavljena vprašanja lahko podal argumentirane odgovore. Iz tega razloga je tožeča stranka na razgovor na veleposlaništvo odšla skupaj z delodajalcem z namenom, da se uslužbencem veleposlaništva podajo obrazloženi in jasni odgovori, kje, kaj in zakaj se je tožeča stranka zaposlila na podlagi pogodbe o poslovodenju. Uslužbenka veleposlaništva tolmačenja s pomočjo delodajalca C.C. ni dopustila, saj naj bi bilo tolmačenje zagotovljeno s pomočjo delavke Č.Č., ki je sicer delavka na recepciji veleposlaništva. Tolmačenje zastavljenih vprašanj in podanih odgovorov na ta vprašanja v konkretnem primeru ni bilo ustrezno in pravilno. To dejstvo tožnik ugotavlja na podlagi podatkov iz zapisnika, ki ga je v vednost prejel pred nekaj dnevi. Tožnik je zapisnik sicer podpisal, vendar zaradi neznanja slovenskega jezika po zaslišanju ni mogel preveriti verodostojnosti zapisnika. Po oceni tožeče stranke bi bilo potrebno odločbo razveljaviti že iz tega razloga, saj tožeči stranki ni bila dana objektivna možnost za pravilno razumevanje zastavljenih vprašanj niti niso bili podani pravilni prevodi vseh odgovorov na vprašanja. Tolmačenje je bilo v konkretnem primeru preveč splošno, uslužbenka veleposlaništva pa po oceni tožnika ni kvalificirana za tolmačenje slovenskega in albanskega jezika. Na razgovoru dne 18. 8. 2011 ni bil prisoten kvalificiran tolmač, temveč uslužbenka iz lokalnega okolja. Tožeči stranki je bila v postopku kršena pravica do svojega jezika in nenazadnje do razumevanja zastavljenih vprašanj s strani upravnega organa. Tožeča stranka je povedala, da bo delala kot prokurist pri samostojnem podjetniku, da bo po potrebi pomagal tudi pri strežbi gostov, da bo skrbel za lastnino lastnika lokala itd. Tožeča stranka je povedala, da bo stanovala na naslovu ..., vendar je ta odgovor upravni organ interpretiral po svoje, in sicer da naj bi tožeča stranka prebivala „na sedežu podjetja“, kar je popoln nesmisel, saj ima delodajalec lokal na ... št. 14, stanovanje, v katerem bi prebivala tožeča stranka pa je na naslovu ... št. 16 a. Na tem naslovu živi namreč tast tožnika. O lokaciji prebivanja v razgovoru niti ni tekla beseda, pa je upravni organ vseeno to okoliščino interpretiral povsem po svojih zaključkih, kar je nedopustno. Dejstvo je, da je delo prokurista pri samostojnem podjetniku, ki se sicer ukvarja z gostinstvom, lahko zelo raznoliko, odvisno od razpoložljive delovne sile. Naloga prokurista je lahko tudi delo v strežbi, če so za to potrebe. Nadalje ne drži očitek, da tožeča stranka očitno ne pozna nalog prokurista. Tožeča stranka je na to vprašanje povedala, da bo delala vse, kar bo potrebno v podjetju, kar je edino logično in pravilno. Delo v gostinstvu ni izključno vodenje poslov, temveč med posle v gostinstvu spada tudi nabava, čiščenje, strežba ipd. Tožeča stranka pred nastopom dela niti ni mogla vedeti za celoten obseg del, ki bi jih opravljala kot prokurist, saj z delom še ni začela. Iz tega razloga ne more biti utemeljen očitek, da tožeči stranki niso znane pristojnosti in naloge, ki jih opravlja prokurist podjetja. V kolikor ne bi imel resnega namena opravljati dela kot prokurist, potem njegov delodajalec pred prošnjo za prebivanje ne bi pridobil vseh upravnih in drugih dovoljenj za delo tujca po pogodbi. Še več. Delodajalec je na delavca resno računal, saj ima za delo prokurista že dlje časa potrebo. Nenazadnje je bila prokura že vpisana v evidenco AJPES-a, kjer je kot zastopnik navedena tožeča stranka. Povsem nelogično bi bilo, da bi delodajalec uspešno speljal vse potrebne postopke, če ne bi imel namena tožeče stranke zaposliti na delovnem mestu, kot izhaja iz pogodbe o poslovodenju. Tožeča stranka predlaga, da se odločba razveljavi, zadeva pa vrne v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj bo prisoten kvalificirani tolmač za albanski in slovenski jezik. Tožeča stranka predlaga, da sodišče toženi stranki v plačilo naloži stroške postopka.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je pri oddaji prošnje tujec pristojnim na Veleposlaništvu izjavil, da bo delal kot natakar, nato pa je svojo izjavo spremenil in je povedal, da bo pri podjetniku C.C. s.p. opravljal funkcijo namestnika direktorja. Naloge, pristojnosti in pooblastila prokurista ji niso poznane, kljub temu, da je ravno za to funkcijo sklenila delovno razmerje pri podjetniku Okrepčevalnica „B.“. Stranka je na zapisnik izjavila, da ima izdano delovno dovoljenje za namestnika direktorja. Zavod RS za zaposlovanje pa ji je izdal delovno dovoljenje za tujega zastopnika in ne za direktorja kot to navaja stranka. Stranka je tudi izjavila, da čas trajanja njene zaposlitve pri „B.“ ni definiran, čeprav je podpisala pogodbo, v kateri je točno definiran čas trajanja njenega delovnega razmerja pri omenjenem podjetniku. Stranka naj bi po njenih lastnih izjavah delala s strankami v Sloveniji, čeprav ji slovenski jezik ni poznan. Prav tako je iz zapisnika razvidno, da stranka ne ve naslova, kje v Sloveniji naj bi prebivala. Sama je izjavila, da naj bi stanovala na istem naslovu kot tast, na naslovu podjetja, kjer pa se nahaja omenjena okrepčevalnica, kar samo potrjuje dejstvo, da stranka ne ve, na katerem naslovu prebiva njen tast oziroma ne ve, kje v Sloveniji bo prebivala. Tožnik v tožbi navaja, da ni razumel zastavljenih vprašanj in da tolmačenje njegovih odgovorov ni bilo pravilno in da ni mogel preveriti verodostojnosti zapisnika. Navedene izjave tožnika so neutemeljene in jih ni mogoče upoštevati, saj je iz zapisnika nedvoumno razvidno, da je bila podana izjava na zapisnik stranki glasno citirana in nanj ni imela pripomb, kar je potrdila tudi z lastnoročnim podpisom. Organ je zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj odločil, da se prošnja tujca A.A. za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi pete alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je ugotovila relevantna dejstva v zvezi z domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji in sicer na podlagi zaslišanja tožnika na veleposlaništvu; v tožnikovi izpovedbi je ugotovila in argumentirala nejasnosti in dvome glede tega, da tožnik zares zaproša za dovoljenje za bivanje zaradi vrste dela, ki jo je različno opisal na zaslišanju. Če tožnik že glede dela, ki naj bi ga opravljal v Sloveniji po določeni pogodbi ni povsem jasen in prepričljiv, opravljal pa naj bi (med drugim) tudi delo prokurista v podjetju, ob tem, da ne zna slovenskega jezika, potem ob navedbi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj, o čemer je tožena stranka lahko bolje obveščena kot sodišče, sodišče nima pomisleka, da tožena stranka ni uporabila predmetnega polja proste presoje, znotraj katerega lahko izvaja določeno politiko izdajanja dovoljenj za bivanje zaradi dela, na zakonit način. Pravilno je, da pristojni organ ni dopustil zaslišanja tožnika v pogojih, ko bi razgovor z uradno osebo za namene ugotovitve dejanskega stanja prevajal delodajalec tožnika, saj bi bil interes tožnikovega delodajalca kot tolmača na strani tožnika, tako da bi bilo s strani izjav tožnika čim manj nekonsistentnosti in nepoznavanja relevantnih dejstev. Vsaj minimalno znanje slovenskega jezila pa je potrebno, da bi tožnik bival v Sloveniji resnično zaradi zaposlitve, za katero dovoljenje je pridobil. Sodišče tako ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, zato ne ponavlja razlogov, ki jih je za odločitev argumentirano navedla tožena stranka (2. odstavek 71. člena ZUS-1) in je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Ker v predmetni zadevi ne gre za odločanje o civilni pravici tožnika in ker tožnik za izvajanje dokazov ni predlagal nič, kar bi lahko bilo pomembno za odločitev, je sodišče odločilo na seji (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).