Jedro

Zgolj imetništvo stanovanjske pravice in ugodnosti pri odkupu stanovanja po Stanovanjskem zakonu ne vplivajo na režim nastanka skupnega premoženja, ki je določen v drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pomembno je, ali je bila kupnina za stanovanje poravnana iz skupnega premoženja strank oziroma s sredstvi, ki sta jih zakonska oziroma zunajzakonska partnerja ustvarila s skupnim delom tekom njune skupnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. in III. točki izreka v delu, ki se nanaša na denarna sredstva na bančnem računu tožene stranke pri banki X, in sicer v II. točki izreka v znesku 37.311,04 EUR, v III. točki izreka pa v znesku 18.655,52 EUR. Posledično se razveljavi tudi IV. točka izreka, ki se nanaša na stroške.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank trisobno stanovanje v L., garaža in denarna sredstva na bančnem računu tožene stranke pri banki Y in banki X. Razsodilo je, da sta deleža pravdnih strank na premoženju enaka, in sicer za vsakega do 1/2. Toženi stranki je tudi naložilo, naj plača tožeči stranki polovico skupnih denarnih sredstev v znesku 47.355,49 EUR. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi 3.669,23 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je kršilo določilo 286. člena ZPP. Tožeča stranka je šele z vlogo februarja 2014 predlagala, naj sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke o toženčevemu računu pri banki X. S tem dokaznim predlogom je bila prepozna. Podala ga je po opravljenem prvem naroku. Tožeča stranka je na ta račun nedopustno širila zahtevek, saj v samem tožbenem zahtevku niti v pripravljalnih vlogah niti na narokih ni dala navedb o kakršnihkoli drugih računih, ampak ves čas le o računu tožene stranke, odprtem pri banki Y. Sodišče je zato ravnalo napačno, ko je štelo, da je tožeča stranka zgolj ustrezno dopolnila tožbo. Sodišče se je zavezalo, da bo poleg podatkov o računu tožene stranke, pridobilo tudi podatke o denarnih sredstvih tožeče stranke za isto časovno obdobje kot za toženo stranko. Na naroku 27. 5. 2014 sodišče tega podatka še ni pridobila, ampak se je zavezalo, da bo pred izdajo sodbe poročilo banke Y poslalo na vpogled toženi stranki, ki bo imela možnost, da se o tem seznani. Sodišče tega še danes ni storilo.

Skupno premoženje je le tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Denarna sredstva, ki so bila na računih tožene stranke, so njeno posebno premoženje, saj nikoli ni bilo ustvarjeno z delom. To izhaja iz listine, iz katere je razvidno, da je šlo za darilo toženčevega očeta tožencu v letu 1963. Takrat je tožencu oče dal približno 30.000,00 DEM in del zemlje v izmeri 1,5 ha. Toženec je denar položil na banko, zemljo pa oddajal v najem in od tega služil. Tožena stranka je ta dokaz predložila pravočasno, saj je šele z vlogo tožeče stranke z 22. 5. 2014 ugotovila, da si želi tožeča stranka prilastiti tudi del teh sredstev.

Sodišče v razlogih sodbe zahaja v nasprotje, ko ugotavlja, da je vse stroške krila tožeča stranka, toženec pa ni dal za življenje in stroške popolnoma nič, hkrati pa ugotavlja, da je toženec vsaj polovico svojih sredstev dal za nakup stanovanja, garaže, avtomobila ter večje investicije. Matematično je nemogoče, da bi tožeča stranka, ki je opravljala delo trgovske pomočnice z nizko plačo, vso plačo porabila za življenje in stroške ter za gospodinjstvo, potem pa še uspela privarčevati za polovični odkup stanovanja in garaže. Sodišče zaide v nasprotje tudi, ko zaključi, da je bilo večje breme skrbi za otroke na tožeči stranki, vendar sodišče ne ugotovi, da tožena stranka ne bi skrbela za družino. Tožena stranka se je zanimala za učni uspeh in šolanje otrok. Poleg tega otroci niso hodili v vrtec, ampak je nanje pazila tožničina mama.

Trisobno stanovanje je bilo dodeljeno tožencu kot starešini v JLA. Če toženec ne bi opravljal te funkcije, stanovanja ne bi dobil. Za odkup stanovanja je toženec poleg svojih plač porabil tudi svoje devizne prihranke. Tožeča stranka ni prispevala ničesar. Tudi v času toženčeve odsotnosti zaradi službovanja v Nemčiji, je toženec mesečno nakazoval denar tožeči stranki.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank trisobno stanovanje v L. ter garaža in sredstva na bančnem računu tožene stranke pri banki Y in banki X. Ugotovilo je, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, in sicer za vsakega 1/2. Toženec v pritožbi (kot tudi tekom postopka na prvi stopnji) trdi, da so denarna sredstva na bančnih računih njegovo posebno premoženje, deleže na nepremičninah pa je sodišče ugotovilo napačno. Zatrjuje, da ima na nepremičninah večji delež kot tožnica. Stanovanje mu je bilo dodeljeno kot starešini v JLA, kupnina zanj kot tudi za garažo pa naj bi bila poravnana z njegovimi sredstvi.

6. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da zgolj imetništvo stanovanjske pravice in ugodnosti pri odkupu stanovanja po Stanovanjskem zakonu ne vplivajo na režim nastanka skupnega premoženja, ki je določen v drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.(1) Pomembno je, ali je bila kupnina za stanovanje poravnana iz skupnega premoženja strank oziroma s sredstvi, ki sta jih zakonska oziroma zunajzakonska partnerja ustvarila s skupnim delom tekom njune skupnosti.(2) Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo stanovanje kupljeno iz skupnih sredstev v času trajanja zakonske zveze. To pomeni, da je stanovanje po prvem odstavku 51. člena ZZZDR skupno premoženje pravdnih strank. Ugodnosti pri odkupu stanovanja po Stanovanjskem zakonu v razmerjih med zakoncema ni mogoče šteti samo v korist enega od njiju. Pritožbena trditev, da je bilo stanovanje kupljeno s toženčevim denarjem, pa je v nasprotju z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. To je ugotovilo, da je bilo stanovanje kupljeno iz skupnih sredstev pravdnih strank.

7. Toženec trdi, da je v nakup stanovanja vložil svoje posebno premoženje ter da je bilo stanovanje kupljeno iz njegovih sredstev, zaradi česar bi bil lahko njegov delež večji, a izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki vseskozi redno zaposleni, da sta prejemali redne dohodke, ki jih je primerjalo tako, da je primerjalo višino pokojnine, ki jo sedaj prejemata, in sicer: tožeča stranka 560,00 EUR, tožena stranka po 860,00 EUR. Na podlagi slednjega je tudi utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožencu ni uspelo izkazati, da bi imel vsaj dvakrat višjo plačo od tožničine, niti da bi imel imel bistveno višje prejemke od nje.

8. Podlago za presojo deležev zakoncev na skupnem premoženju predstavlja določba 59. člena ZZZDR, v kateri sodišče upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo večje breme skrbi za družino, gospodinjstvo in otroke na tožnici, toženčev prispevek k navedenim opravilom pa je bil zanemarljiv. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo na izvedenem dokaznem postopku, pritožbeno sodišče sprejema.

9.Tudi garaža, glede katere je v zemljiški knjigi vknjižena izključna lastninska pravica v korist tožene stranke, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče je namreč ugotovilo, da sta pravdni stranki kupili garažo v času trajanja zakonske skupnosti s skupnimi sredstvi, dokazni postopek pa ni potrdil, da bi tožnik v nakup vložil svoje posebno premoženje oziroma da bi bil njegov delež lahko večji zaradi z njegove strani zatrjevanih večjih prispevkov. Prvostopenjsko sodišče pri presoji deležev zakoncev na skupnem premoženju ni upoštevalo le dohodka vsakega zakonca, marveč tudi druge okoliščine, in sicer varstvo in vzgojo otrok ter opravljanje domačih del. 10. Toženec v pritožbi neupravičeno zmanjšuje pomen tožničinega dela. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče ugotovilo, da je bila skrb za družino in gospodinjstvo izključno v domeni tožeče stranke, toženec pa naj se za šolanje otrok in njihov učni uspeh ne bi zanimal. Takih zaključkov prvostopenjsko sodišče ni naredilo. Pri ugotavljanju višine deležev na skupnem premoženju je sodišče prve stopnje celovito presodilo razmerja med bivšima zakoncema ter njune prispevke. Pri tem je pravilno upoštevalo večjo skrb tožnice za dom in družino, kar izenači večji prispevek toženca v finančnih sredstvih.

11. Za denarna sredstva, ki jih je imel toženec na računu pri banki Y ob koncu zakonske skupnosti s tožnico, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank ter jih razdelilo med pravdni stranki na enaka deleža. Tožena stranka v pritožbo ponovno zatrjuje, da gre za sredstva, ki predstavljajo posebno premoženje toženca. Dokazni postopek tega ni izkazal. Toženec je trdil, da je 30.000,00 DEM ter 1,5 ha pridobil leta 1963 na podlagi pogodbe o razdelitvi premoženja med družinskimi člani ter v spis vložil pogodbo iz leta 1963. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilo, ko je ocenilo, da je pogodba, s katero toženec dokazuje izvor denarnih sredstev, ki jih je imel toženec na računu pri banki Y, vložena prepozno. Že iz tožbenega zahtevka tožeče stranke izhaja, da so predmet odločanja o skupnem premoženju tudi denarna sredstva, ki so na bančnem računu tožene stranke pri banki Y. Tožena stranka je dokaz vložila po poteku prvega naroka, zato je odločitev sodišča, da je bil dokaz predložen prepozno (286. člen Zakona o pravdnem postopku(3)) pravilna.

12. Sodišče je ugotovilo tudi, da je imela ob razpadu življenjske skupnosti tožnica 4.722,15 EUR denarnih sredstev (48. točka sodbe). Sodišče je namreč opravilo poizvedbe pri banki Y o stanju na tožničinem računu ob razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank (l. - 146, C9). Pravdni stranki sta soglašali, da bo sodišče opravilo poizvedbe in izdajo odločbe pridržalo do pridobitve bančnih podatkov. Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave 27. 5. 2014 (l. 141) se je sodišče zavezalo, da bo poizvedbe poslalo po faksu. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču, da je kršilo razpravno načelo in načelo enakopravnosti, saj pridobljenih podatkov ni poslalo toženi stranki, ki ni imela možnosti, da bi se o njih seznanila. Tožena stranka je na zadnjem naroku za glavno obravnavo soglašala, da sodišče opravi poizvedbe o bančnih podatkih po faksu, nato pa po pridobitvi podatkov izda odločbo. Sodišče je tako tudi postopalo, in sicer je istega dne po naroku za glavno obravnavo 27. 5. 2014 poslalo poizvedbe na banki Y po faxu (primerjaj zaprosilo na l. - 145). Do konca glavne obravnave tožena stranka v pritožbi zatrjevane kršitve, da se o denarnih sredstvih tožeče stranke na računu pri banki Y ni primerno seznanila, ni podala. Zato se tudi na to kršitev sedaj v pritožbi ne more uspešno sklicevati (286.b člen ZPP).

13. Sodišče je ugodilo tudi zahtevku za plačilo polovice denarnih sredstev (III. točka izreka). Načelno je možno v pravdnem postopku zahtevati le ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, šele po pravnomočni odločitvi v takem postopku pa zahtevati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka (118. člen Zakona o nepravdnem postopku(4)). Kljub temu sodna praksa dopušča civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine, ki jih je potrebno v pravdnem postopku ugotoviti (primerjaj odločbe VS RS II Ips 55/2012, II Ips 603/2007, II Ips 539/98). Sodišče je ugotovilo, da so bile posebne okoliščine v tem primeru podane. Tožeča stranka zahteva izplačilo polovice denarnih sredstev, ki jih ni mogoče individualno opredeliti niti deliti v naravi. Njihovo izročitev je mogoče zahtevati z dajatvenim zahtevkom, kar je tožeča stranka tudi storila.

14. Pač pa pritožba utemeljeno napada tisti del odločitve prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na sredstva na bančnem računu toženca pri banki X. Tožeča stranka je na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek spremenila tako, da je zahtevala ugotovitev, da spadajo denarna sredstva, ki so na bančnem računu toženca pri banki Y v znesku 57.399,95 EUR in pri banki X v znesku 37.311,04 EUR v skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta deleža pravdnih strank enaka, do ½. Tožeča stranka takega tožbenega zahtevka, ki bi se nanašal na sredstva na bančnem računu toženca pri banki X prej ni postavila, niti ni postavila takih tožbenih trditev. Ob vložitvi tožbe je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank tista sredstva, ki jih ima toženec na bančnem računu pri banki Y. Ne glede na to, da je tožeča stranka v tožbi zapisala, da bo po ugotovitvi višine denarnih sredstev na banki ustrezno modificirala tožbo, predstavlja postavitev zahtevka v delu, ki se nanaša na sredstva na bančnem računu banke X, spremembo tožbe. Zato je odločitev sodišča, da do spremembe tožbe ni prišlo, ampak le do dopolnitve oziroma specifikacije tožbenega zahtevka, napačna (primerjaj 13. in 14. točko izpodbijane tožbe). Ker pa se je tožena stranka spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremembi tožbe, se šteje, da spremembi ni nasprotovala (drugi odstavek 185. člena ZPP).

15. Tožena stranka je na naroku, ko je tožeča stranka spremenila tožbo in se je tožena stranka spustila v obravnavanje spremenjene tožbe, sodišču ponudila dokaz, ki se je nanašal na spremenjeno tožbo in ga je sodišče ocenilo kot prepoznega ter ga ni obravnavalo. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem glede zatrjevanega posebnega premoženja toženca, ki naj bi ga predstavljala denarna sredstva na bančnem računu toženca pri banki X. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP).

16. V novem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče obravnavati dokaz, ki ga je za dokazovanje svojih navedb o posebnem premoženju, ki se nanaša na denarna sredstva na toženčevem računu pri banki X, predložila tožena stranka. V skladu z drugim odstavkom 104. člena ZPP bo potrebno poskrbeti, da bo dokaz predložen v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi (6. člen ZPP).

17. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno (v delu, ki se nanaša na denarna sredstva pri banki X) ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču (354. člen ZPP). V preostalem delu pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 69/2004, ZZZDR - UPB-1

(2) Primerjaj Jasna Judej, Iztok Ščernjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik (2010 11-12) in tam citirana sodna praksa.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 do 45/2008, ZPP

(4) Ur. lr. RS, št. 30/1986 in naslednji, ZNP