Jedro

Dokazno breme za ugotovitev tožničine preživninske obveznosti do staršev je v celoti na strani tožnice. Sklicevanje na nizke dohodke staršev ob pomanjkanju ostalih elementov, ki bi kazali na slabo premoženjsko stanje tožničinih staršev oziroma njihovo vsesplošno življenjsko ogroženost, v nobenem primeru ni dovolj za zaključek, da do njih obstaja preživninska obveznost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ določil tožnici višino znižanega plačila za program vrtca in jo je uvrstil v 6. plačilni razred, tako da znaša znižano plačilo vrtca za njenega otroka 60 % cene programa. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi 32. člena Zakona o vrtcih (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo in 25/08, v nadaljevanju ZVrt) in 4. odstavka 3. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih (Uradni list RS, št. 129/06, 79/08 in 119/08, v nadaljevanju Pravilnik). Prvostopenjski organ je ugotovil, da povprečni bruto mesečni dohodek na družinskega člana v letu 2007 znaša 956,42 EUR, kar predstavlja 74,44 % povprečne bruto plače na zaposleno osebo v letu 2007. V skladu z lestvico iz 4. odstavka 3. člena Pravilnika se tožnica s tem razvrsti v 6. plačilni razred, kjer znaša plačilo 60 % cene programa, v katerega je vključen otrok.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi navaja, da Pravilnik v 7. členu določa, da se pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana upoštevajo tudi starši, če jih je vlagatelj dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo in 101/07, v nadaljevanju ZZZDR) v 1. odstavku 124. člena določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Tožničinih staršev ni mogoče šteti za družinske člane, ki se v skladu s 7. členom Pravilnika upoštevajo pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka. Res je, da tožnica živi v skupnem gospodinjstvu s svojimi starši, vendar skupno gospodinjstvo še ne pomeni dolžnosti preživljanja vseh oseb, ki so prijavljene v tem gospodinjstvu. Tožnica ni z ničemer dokazala, da obstaja dolžnost preživljanja v smislu 1. odstavka 124. člena ZZZDR, oziroma ni dokazala, da je dolžnost preživljanja dogovorjena v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja. V skladu s 131.b členom ZZZDR ima preživljanje otrok prednost pred preživljanjem staršev zavezanca, kar pomeni, da preživljanje staršev ne sme iti na račun preživljanja otrok. Tožnica je tako v dolžna preživljati le svojega sina, zato je prvostopenjski organ pravilno opravil izračun dohodka na družinskega člana, pri čemer je upošteval le tožnico in njenega sina.

Tožnica se z odločitvijo upravnega organa ne strinja in v tožbi navaja, da res živi v skupnem gospodinjstvu s svojimi starši. Vendar upravni organ napačno ni upošteval njenih staršev pri obračunu dohodkov na družinskega člana, saj dohodki njenih staršev ne zadoščajo za njuno preživetje. Starša bi namreč morala živeti z manj kot 500 EUR mesečnih dohodkov, kolikor znaša pokojnina tožničinega očeta, kar pa ne zadostuje za človeka dostojno življenje. Zato tožnica staršema finančno pomaga in ju dejansko vzdržuje. Tako bi bilo treba med dohodke šteti tudi očetovo pokojnino, nato pa skupne prihodke deliti s štirimi člani v skupnem gospodinjstvu. Sklepno tožnica predlaga, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek ter toženki naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka je sodišču predložila upravne spise ter navedla, da ne bo podala odgovora na tožbo, saj meni, da je odločila pravilno in zakonito, zato vztraja pri obrazložitvi drugostopenjske odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ pri ugotavljanju povprečnega bruto dohodka na družinskega člana pravilno upošteval le tožnico in njenega sina, ne pa tudi njenih staršev in jo v posledici uvrstil v 6. plačilni razred iz 4. odstavka 3. člena Pravilnika, tako da znaša znižanje plačilo vrtca 60 % cene programa za njenega otroka.

Polnoletni otrok je po svojih zmožnostih dolžan preživljati svoje starše le, če ti nimajo dovolj sredstev življenje in si jih ne morejo pridobiti (1. odstavek 124. člena ZZZDR). Preživninska obveznost otrok do staršev je vedno podrejena preživninski obveznosti staršev do mladoletnega otroka. V 131.b členu ZZZDR je namreč določeno, da ima preživljanje otrok v vsakem primeru prednost pred preživljanjem staršev zavezanca, kar pomeni, da preživninska obveznost polnoletnega otroka do staršev nikoli ne sme biti v škodo preživljanja otrok.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica v vlogi za znižano plačilo vrtca kot družinske člane poleg svojega sina navedla tudi starša. V vlogi je pod rubriko „status“ brez podatkov o višini njunih dohodkov navedla, da je oče upokojenec, mati pa gospodinja. Na tej podlagi je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, v kateri je kot družinska člana upošteval le tožnico in njenega sina, v svoji obrazložitvi pa ni z ničemer obrazložil, zakaj pri ugotavljanju dohodkov ni upošteval tudi tožničinih staršev. Navedeno pomanjkljivost je odpravil drugostopenjski organ, ki je v svoji obrazložitvi celovito, popolno in s pravilnimi razlogi utemeljil, zakaj tožničinih staršev ni mogoče šteti za družinska člana.

Tožnica tudi v tožbi vztraja, da ima do svojih staršev preživninsko obveznost v smislu 1. odstavka 124. člena ZZZDR, saj zaradi nizke očetove pokojnine starša ne moreta dostojno živeti. Vendar pa je dokazno in ne morda le trditveno breme za ugotovitev tožničine preživninske obveznosti do staršev v celoti na strani tožnice. To pomeni, da bi morala tožnica že v upravnem postopku določno navesti podatke, na katerih temelji njen zahtevek in predlagati tudi dokaze. V zvezi z dokazovanjem svoje preživninske obveznosti je tožnica v pritožbi navedla zgolj to, da bi moral upravni organ zaradi dejstva, da živijo v skupnem gospodinjstvu in da predstavlja njen dohodek glavni vir preživljanja poleg skromne očetove pokojnine, tudi starše upoštevati za vzdrževane družinske člane. Tožnica, ki je šele v tožbi določno navedla višino očetove pokojnine, drugih dejstev, ki bi kazali na to, da je dolžna preživljati starše, v upravnem postopku ni niti navajala. Tako se tudi sodišče se strinja z zaključkom drugostopenjskega organa, da tožnica ni v ničemer dokazala, da je dolžna preživljati svoje starše, oziroma da bi bila ta dolžnost dogovorjena v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja.

Dolžnost preživljanja, ki se nanaša na polnoletnega otroka do staršev, mora biti nedvomno izkazana, še posebej če ji nasproti stoji preživninska obveznost zavezanca do svojega otroka. Za takšen zaključek mora biti podrobno ugotovljeno celotno premoženjsko stanje zavezanca in njegovih staršev, ki vključuje tudi oceno njihove pridobitne sposobnosti, ta pravica pa je vedno omejena s preživninsko obveznostjo zavezanca do mladoletnega otroka. Sklicevanje na nizke dohodke staršev, ob pomanjkanju ostalih elementov, ki bi kazali na slabo premoženjsko stanje tožničinih staršev oziroma njihovo vsesplošno življenjsko ogroženost, v nobenem primeru ni dovolj za zaključek, da do njih obstaja preživninska obveznost. Iz navedenih razlogov je pravilen zaključek, da je tožnica dolžna preživljati le svojega sina, zato je upravni organ pri ugotavljanju povprečnega bruto dohodka kot družinska člana pravilno upošteval le tožnico in njenega sina, ne pa tudi njenih staršev.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev tožničinega zahtevka za povrnitev stroškov postopka. V obravnavani zadevi dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ni sporno, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1.