Jedro

Res je, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dopisa izrecno ne ocenjuje, vendar je iz poteka postopka razvidno, da ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je šlo za prepozen dokaz v smislu 286.čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer na naroku za glavno obravnavo ta dopis vpogledalo in v zvezi z njim tudi zaslišalo pričo, vendar pa te vloge očitno v skladu z 286.čl. ZPP ni upoštevalo in je zato tudi utemeljeno ne ocenjuje v sodbi.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 27.05.2002 v veljavi v točki 1 izreka tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 2.624.535,18 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.02.2002 dalje do plačila, v preostalem delu pod točko 1 in v 3. točki pa navedeni sklep razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.258.714,09 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi od 21.02.2002 dalje do plačila zavrnilo. Delno je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi in odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki plačati znesek v višini 1.698.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od več posameznih v izreku navedenih zneskov od dneva zapadlosti do plačila v roku 15 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče ugodi zahtevku tožeče stranke iz tožbe v celoti, po nasprotni tožbi pa zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu po tožbi in ugodilnem delu po nasprotni tožbi ter vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje prvemu sodišču. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri oceni vsebine poslovnega razmerja med pravdnima strankama ni ocenilo dopisa tožene stranke z dne 21.12.2001, v katerem tožena stranka jasno in nedvoumno navaja, da je ona kupec tožeče stranke glede blaga. To pa pomeni, da je bila dejansko med pravdnima strankama prvotna komisijska pogodba spremenjena v prodajno pogodbo. Ker pa je sodišče prve stopnje tako napačno zaključilo, da tožena stranka tožeči stranki ni dolžna plačati tudi neprodanega blaga, je tudi napačno razsodilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki po nasprotni tožbi plačati skladiščenje blaga. Tožeča stranka je namreč upravičeno zavrnila poslano blago, saj je to blago tožena stranka označila kot svoje, kar pomeni, da ni bilo več v lasti tožeče. Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo, in v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, glede bistvenih okoliščin dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je šlo med pravdnima strankama tudi glede neprodanega blaga v vrednosti 5.258.714,09 SIT za komisijsko razmerje, to pa pomeni, da tožeča stranka od tožene za neprodano blago ne more zahtevati njegove vrednosti, pravilni. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na dopis z dne 21.12.2001. Res je, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tega dopisa izrecno ne ocenjuje, vendar je iz poteka postopka razvidno, da ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je šlo za prepozen dokaz v smislu 286.čl. ZPP. Tožeča stranka je namreč ta dopis predložila s pripravljalno vlogo z dne 18.02.2005, tožena stranka pa je v pripravljalni vlogi z dne 01.03.2005 opozorila na to, da gre za prepozno predložen dokaz. Sodišče prve stopnje je sicer na naroku za glavno obravnavo dne 06.04.2005 ta dopis vpogledalo in v zvezi z njim tudi zaslišalo pričo S.K., vendar pa te vloge očitno v skladu z 286.čl. ZPP ni upoštevalo in je zato tudi utemeljeno ne ocenjuje v sodbi. Glede na to, da je šlo med pravdnima strankama za komisijsko razmerje tudi v zvezi z blagom v vrednosti 5.285.714,09 SIT, pa je jasno, da gredo toženi stranki stroški skladiščenja tega blaga, kar je sodišče prve stopnje po nasprotni tožbi toženi stranki tudi prisodilo. Utemeljeno je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo trditev tožeče stranke, češ da je tožena stranka s tem, da je z nalepkami blago označila, blago prevzela in postala njegova lastnica. Ugotovilo je, s tem zaključkom pa se pritožbeno sodišče strinja, da je dejansko tožeča stranka obdržala lastninsko pravico na blagu in da je zato tožena stranka skladiščila njeno blago, zato pa ima tudi pravico do skladiščnine. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben, ker v njem ni ničesar takega, da bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve.