Jedro

Če sodišče stranke ne obvesti, da je njeni prošnji za preložitev naroka ugodeno, se ta ne more zanesti, da ji bo ugodeno in mora na narok pristopiti, sicer trpi posledice izostanka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba na podlagi odpovedi sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi odpovedi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in mu naložilo, da toženki plača 362,53 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi je tožnik vložil pritožbo, v kateri uveljavlja kršitev določb postopka iz 7. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi. Ne zanika, da na narok 19. 4. 2010 ni pristopil, vendar je 6. 4. 2010 prosil za njegov preklic, saj ga je stranka, ki je vabilo na narok prejela 23. 3. 2010, za zastopanje pooblastila zaradi upokojitve njenega prejšnjega pooblaščenca, sam pa je imel tega dne že več drugih obravnav (navaja, katere in kje). Za preklic je torej prosil zaradi upravičenih razlogov. Ne strinja se z obrazložitvijo prvega sodišča, češ da bi moral zagotoviti bodisi prisotnost stranke osebno bodisi svojega substituta. Sodišče bi ga moralo pozvati, naj predloži dokazila oziroma ga obvestiti, da narok ne bo preložen. Tako pa mu je kršilo pravico do kontradiktornega postopka in do sodnega varstva.

Toženka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povračilo svojih stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, ki jih je tudi opredelila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili v obravnavanem primeru podani vsi pogoji za izdajo sodbe na podlagi odpovedi, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko jo je izdalo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvo sodišče je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 282. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) po katerem izda sodišče sodbo na podlagi odpovedi, če na prvi narok za glavno obravnavo (če poravnalni narok ni bil razpisan) tožeča stranka ne pride, če so izpolnjeni pogoji po 317. čl. ZPP (da torej ne gre za nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom).

Tožnik je sicer res prosil za preložitev naroka (s katerega je izostal in so ga zato doletele neljube posledice), vendar na svojo prošnjo ni dobil (pozitivnega) odgovora, zatorej ni imel podlage za sklep, da tega naroka ne bo. Nasprotno, ravnati bi moral, kot da narok bo ter se ga udeležiti ali pa zagotoviti ustrezno nadomeščanje. Sodišče prve stopnje tožnika ni bilo dolžno pozivati k predložitvi dokazil v zvezi z njegovo prošnjo za preložitev naroka, niti ga obveščati, da narok bo. Stranke bi bilo dolžno obvestiti le v primeru, če bi prošnji za preložitev ugodilo.

Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila tudi odločitev prvega sodišča, da naroka ne bo preložilo, pravilna in zakonita (115. čl. ZPP). Razlog, češ da ima pooblaščenec istočasno narok v drugi zadevi, sam po sebi ni utemeljen, če pooblaščenem ne izkaže prepovedi svojega stranke za prenos pooblastila za posamezna dejanja na drugega odvetnika. Ob tem pa je prvo sodišče celo sâmo preverilo, da je bil narok v zadevi, na katero se je tožnikov pooblaščenec skliceval, in ki naj bi mu preprečeval udeležbo na naroku v tej zadevi, že preložen. Zato sploh ni res, da bi sodišče tožniku ne omogočilo kontradiktornega postopka ter ga prikrajšalo za pravico do sodnega varstva, le da teh svojih pravic zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja (oziroma takšnega ravnanja njegovega pooblaščenca) ni izkoristil. Izkaže se, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo prvostopenjskega sodišča potrditi (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP in 155. čl. ZPP. Pritožnik svojih stroškov ni opredelil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo, odgovor toženke na njegovo pritožbo pa je bil nepotreben, zato svoje stroške, ki so ji pri tem nastali, krije sama.