Jedro

Določba 63. člena ZViS je uvrščena v poglavje o visokošolskih učiteljih, znanstvenih delavcih in visokošolskih sodelavcih, govori pa o njihovi delovni in pedagoški obveznosti. V osmem odstavku tega člena je določeno, da docent, izredni profesor, redni profesor, višji predavatelj, predavatelj, lektor, asistent in drugi visokošolski sodelavci lahko, če so za to zagotovljena sredstva, izjemoma na teden opravljajo pedagoško, znanstvenoraziskovalno, umetniško ali strokovno delo še največ 20 % polnega delovnega časa tudi pri istem delodajalcu. To je v našem pravnem redu edina pravna podlaga za opravljanje dopolnilnega dela za istega delodajalca. Namen te določbe je, da se ob siceršnji delovni obveznosti pedagoški delavci dogovorijo z delodajalcem še za dopolnilno delo, zato je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica na tej podlagi ne more uveljavljati dejanskega dopolnilnega dela pri toženi stranki na podlagi dela, ki ga je zakonito opravljala na podlagi pogodb civilnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila tožnica od 1. 10. 2012 dalje pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s krajšim delovnim časom od polnega (10,66 ur na teden), za poziv na delo, predložitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Visokošolski učitelj - Predavatelj za nedoločen čas v podpis, od 1. 10. 2012 priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter ugotovitev o tem, da so pogodbe o avtorskem delu oziroma podjemne pogodbe, sklenjene med strankama, za določen čas sklenjene v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas ter ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 30. 9. 2016 prenehalo veljati na nezakonit način, zato ji tedaj ni veljavno prenehalo, ampak še vedno traja (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen v delu, ki se nanaša na odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe) se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Meni, da je dokazala, da je imelo njeno razmerje s toženo stranko na podlagi spornih pogodb civilnega prava v obdobju od 1. 10. 2012 do 30. 9. 2016 vse elemente delovnega razmerja. Glede na to graja stališče sodišča prve stopnje, da so sporne pogodbe civilnega prava, ki jih je imela tožnica sklenjene s toženo stranko, skladne z določbo desetega odstavka 63. člena Zakona o visokem šolstvu (ZViS) ob upoštevanju dejstva, da so vse sklenjene za dobo 10 mesecev in za delo, ki po obsegu ne presega 1/3 določene pedagoške obveznosti predavatelja in višjega predavatelja. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava glede ugotovitve, da so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na navedeno določbo desetega odstavka 63. člena ZViS, po kateri je bistveni in primaren pogoj za zakonito sklepanje pogodb civilnega prava, da so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, kar v predmetni zadevi ne drži. Meni, da je imela tožena stranka na podlagi določbe 63. člena ZViS oziroma 147. člena ZDR-1 možnost skleniti s tožnico pogodbo o zaposlitvi za dopolnilno delo, čeprav je bila tožnica za polni delovni čas pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu direktor ..., in ne na delovnem mestu visokošolski učitelj. Navaja, da po ZDR-1 ni pogoj, da se dopolnilno delo sklene za isto delo, kot ga opravlja delavec po osnovni pogodbi o zaposlitvi. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje o bistvenem dejstvu, zakaj tožena stranka s tožnico ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo po ZDR-1 in zakaj je izpolnjen pogoj za zakonitost sklepanje pogodb civilnega prava, nima nobenih relevantnih razlogov. Trdi, da niso bile izpolnjene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico in sklepanje pogodb civilnega prava ni bilo zakonito. Navaja, da je imela tožnica s toženo stranko od leta 2009 do 30. 9. 2012 sklenjene pogodbe o zaposlitvi za visokošolsko učiteljico - predavateljico, na Univerzi A., Visoki šoli B., sedaj Fakultete C. za dopolnilno delo za 8 ur tedensko. Navaja, da je bilo torej v tem obdobju ob enaki zakonodaji mogoče in izvedljivo, da je tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za dopolnilno delo za to delovno mesto, čeprav je imela tudi takrat sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas s toženo stranko za nepedagoško delo - delovno mesto glavnega tajnika. Podrejeno glede obdobja po 8. 6. 2016 navaja, da od tega dne dalje ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki, ampak je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, zato niso bile izkoriščene možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo, da sta pogodba o avtorskem delu z veljavnostjo do 30. 9. 2016 in podjemna pogodba z veljavnostjo do 30. 9. 2016 zakoniti, čeprav tožnica od 8. 6. 2016 ni bila nikjer zaposlena. Navaja, da o bistvenih dejstvih izpodbijana sodba nima razlogov, zaradi česar je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje nezakonitost vseh sklenjenih pogodb civilnega prava tudi zato, ker niso bile sklenjene le za obdobje 10 mesecev v študijskem letu, temveč je tožnica delo na njihovi podlagi opravljala celo študijsko leto (12 mesecev). Nasprotuje tudi odločitvi o stroških. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročeni toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj se je sodišče prve stopnje neposredno ali posredno z zavzetjem drugačnih stališč opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Kolikor pa pritožnica to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki oziroma uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje, pa to pomeni pritožbena razloga nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo naslednji pravno pomembni dejstvi: - da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 11. 2011 do 8. 6. 2016 za polni delovni čas na delovnem mestu direktor ..., - da je imela tožnica s toženo stranko sklenjenih več zaporednih avtorskih in podjemnih pogodb za študijska leta 2012/2013, 2013/2014, 2014/2015 in 2015/2016, vsako z veljavnostjo 10 mesecev, za skupni obseg 30, 40 ali 45 ur, za opravljanje pedagoškega dela na članicah tožene stranke.

Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da so bile navedene pogodbe civilnega prava zakonito sklenjene ter da ni podlage, da bi delo tožnice po teh pogodbah štelo za dejansko delovno razmerje pri toženi stranki.

8. V 147. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) je določeno, da delavec, ki dela polni delovni čas, sme izjemoma skleniti pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim delodajalcem, vendar največ za osem ur na teden, po poprejšnjem soglasju delodajalcev, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim časom, če gre za opravljanje deficitarnih poklicev po podatkih zavoda za zaposlovanje ali za opravljanje vzgojno-izobraževalnih, kulturno umetniških in raziskovalnih del ter da se določitev načina uresničevanja pravic in obveznosti iz tega delovnega razmerja glede na pravice in obveznosti delavca pri delodajalcih, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim časom, obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi po prejšnjem odstavku. Glede na to, da se določba nanaša zgolj na sklepanje pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega z drugim delodajalcem, sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo tožničinega dela po civilnih pogodbah kot faktičnega dopolnilnega delovnega razmerja na podlagi te določbe ZDR-1. Tožnica je imela namreč imela sklenjeno delovno razmerje s polnim delovnim časom s toženo stranko, s katero je sodelovala tudi na podlagi spornih pogodb civilnega prava.

9. Določba 63. člena Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl. - ZViS) je uvrščena v poglavje o visokošolskih učiteljih, znanstvenih delavcih in visokošolskih sodelavcih, govori pa o njihovi delovni in pedagoški obveznosti. V osmem odstavku tega člena je določeno, da docent, izredni profesor, redni profesor, višji predavatelj, predavatelj, lektor, asistent in drugi visokošolski sodelavci lahko, če so za to zagotovljena sredstva, izjemoma na teden opravljajo pedagoško, znanstvenoraziskovalno, umetniško ali strokovno delo še največ 20 % polnega delovnega časa tudi pri istem delodajalcu. To je v našem pravnem redu edina pravna podlaga za opravljanje dopolnilnega dela za istega delodajalca. Namen te določbe je, da se ob siceršnji delovni obveznosti pedagoški delavci dogovorijo z delodajalcem še za dopolnilno delo, zato je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica na tej podlagi ne more uveljavljati dejanskega dopolnilnega dela pri toženi stranki na podlagi dela, ki ga je zakonito opravljala na podlagi pogodb civilnega prava.

10. Pravno nepomembno je, ali je je bil v zvezi s pedagoškim delom tožnice izpolnjen pogoj izkoriščenosti vseh možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, saj je veljavno pogodbo civilnega prava mogoče skleniti tudi na podlagi splošnih predpisov civilnega prava, ki ne omejujejo sklepanja pogodb o delu oziroma avtorskih pogodb. V času, ko je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, je že na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas imela status delavke v delovnem razmerju, zato s sklicevanjem na izjemno možnost sklepanja pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas za dopolnilno delo ni mogoče utemeljiti še dejanskega delovnega razmerja za dodatnih 10,66 ur na teden. Na odločitev v zadevi ne vpliva, da je imela tožnica v obdobju pred študijskim letom 2011/2012 sklenjenih nekaj pogodb o zaposlitvi za dopolnilno delo za dela, podobna tistim, ki jih je opravljala na podlagi pogodb civilnega prava v spornem obdobju. Podpis takih pogodb med strankama namreč ne pomeni, da so bile sklenjene na podlagi zakona, prav tako tudi ne narekujejo ugotovitve o tem, da bi tožnica v kasnejšem obdobju lahko uveljavila poleg obstoječega delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za poln delovni čas še dejansko delovno razmerje za dodatnih 10,66 ur na teden.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je imela tožnica dejansko sklenjene pogodbe civilnega prava za 12, in ne za 10 mesecev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz teh pogodb jasno izhaja, da so bile vse sklenjene z veljavnostjo 10 mesecev, ne pa 12 mesecev. Tožnica v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da je delo opravljala vseh 12 mesecev, ne da bi opredelila, kaj je delala v času po izteku 10 mesecev, zato s tem ne more izpodbiti pravilnosti drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica glede na to vložila tožbo po izteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, saj sta bili pogodba o avtorskem delu in podjemna pogodba z dne 20. 10. 2015 sklenjeni do 20. 8. 2016 in bi tožnica morala vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja najkasneje do 20. 9. 2016, vložila pa jo je 3. 10. 2016 (prim. s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 563/2017 z dne 12. 10. 2017). Glede na to, da je bilo pogodbeno sodelovanje med strankama opredeljeno v fiksnem trajanju 10 mesecev, ni pravno pomembno, ali je bila tožnica kasneje še posebej obveščena o tem, da tožena stranka ni zainteresirana za nadaljnje pogodbeno sodelovanje z njo. Tožničino zavzemanje, da bi se podobno kot pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas štelo, da je ta sklenjena za nedoločen čas, ker je tudi po njenem izteku opravila določeno dogovorjeno delo (izpit), pa nima podlage v veljavni zakonodaji.

12. Zavrniti je treba tudi pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba tožnici vsaj za obdobje od 8. 6. 2016 dalje priznati dejansko delovno razmerje za krajši delovni čas od polnega pri toženi stranki, ker v tem času ni bila nikjer zaposlena. Pogodba o zaposlitvi za poln delovni čas in pogodba za dopolnilno delo za krajši delovni čas od polnega sta namreč neločljivo povezani. Če je odpovedana osnovna pogodba (oziroma v tem primeru s strani sodišča razvezana), tudi ni več pogojev za obstoj pogodbe o zaposlitvi iz devetega odstavka ZViS (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr št. VIII Ips 88/2014 z dne 27. 10. 2014).

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

16. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1).