Jedro

Pritožbeni očitek, češ da bi moralo sodišče prve stopnje (njegove) bodoče telesne bolečine upoštevati pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in ne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (kot je to v konkretnem primeru storilo), drži. A to prav v ničemer ne vpliva na pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve. Bistveno namreč je, da je sodišče prve stopnje pri odmeri (prisoditvi) odškodnine upoštevalo tudi to škodo (torej bodoče telesne bolečine), pa čeprav v okviru odškodnine za drugo obliko škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 25.3.2014: - odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek 11.475,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.7.2010 dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati pravdne stroške v višini 2.836,95 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnik se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da odškodnino za nepremoženjsko škodo (točka I izreka) spremeni za 2.500,00 EUR, posledično pa tudi odločitev o stroških. Poudarja, da tako glede telesnih bolečin kot strahu sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine in ni upoštevalo načela individualizacije pri odmerjanju nepremoženjske škode. Odmerjena odškodnina je nižja od sodne prakse v primerljivih zadevah. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, ki sta jih ugotovila izvedenca medicinske stroke. Glede na subjektivnost telesnih bolečin je potrebno upoštevati tudi njegovo izpovedbo. Opozarja, da je utrpel relativno redko poškodbo, ki je ob prvem zdravniškem pregledu (kar se je zgodilo tudi v njegovem primeru) večkrat spregledana. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi iz razloga, ker je vse bodoče telesne bolečine, za katere je bilo ugotovljeno, da jih tožnik trpi, upoštevalo pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Bodoče telesne bolečine niso povezane z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. V nadaljevanju navaja, kdaj sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi (trajnih) zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Pravična odškodnina za to škodo znaša 5.900,00 EUR (zato mu gre še odškodnina v višini 1.900,00 EUR). Prav tako je sodišče neustrezno ovrednotilo obe vrsti strahu, pri čemer ni upoštevalo svojih (dejanskih) zaključkov in ugotovitev. Čeprav je ugotovilo, da je tožnikov strah zaradi zdravljenja trajal več mesecev (in sicer najmanj do konca začasne zadržanosti od dela, kar pomeni štiri mesece in pol), mu je prisodilo izredno nizko odškodnino v znesku 300,00 EUR. Po tej odškodninski postavki mu gre odškodnina v višini 1.200,00 EUR (oziroma še 600,00 EUR). Sodna praksa, ki jo je potrebno upoštevati, je v primerljivih zadevah za zlom mečnice prisodila bistveno višjo odškodnino (sklicuje se na odločbi VS001438 (29 plač) in VS 001861(27 plač)). Sodišče prve stopnje se z odmero odškodnine v višini 9,5 povprečnih plač temu standardu ni približalo. Primerno odškodnino bi predstavljalo najmanj 13 povprečnih plač.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža na znesek 6.975,54 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne (ustrezno pa spremeni tudi odločitev o stroških). Sporna naj bi bila višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče odmerilo v višini 5.500,00 EUR. Pri tej odškodnini je sodišče sledilo tožnikovi izpovedbi, ki pa ni bila skladna s tožbenimi navedbami, in je tako v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Navaja, kaj je tožnik zatrjeval v tožbi. Ob zaslišanju ni izpovedal, da ima težave pri stoji, kar pomeni, da pri delu zaradi posledic poškodbe nima dosti težav. Izpovedal je, da težav pri vožnji z avtomobilom nima, da pa je zaradi posledic poškodbe opustil vožnjo z motornim kolesom. Nobeden od angažiranih izvedencev temu ni pritrdil, saj iz mnenj izhaja, da tožnik zaradi poškodbe ne more imeti težav pri vožnji motornega kolesa. K. in G. sta potrdila, da ima tožnik lahko težave pri športih. Da ima težave pri kolesarjenju, iz tožbenih navedb ne izhaja. Glede na količino kolesarjenja pred poškodbo (kot je to navajal tekom zaslišanja), se še s kakšnim dodatnim športom ni mogel dosti ukvarjati. V potrditev svojih navedb (razen svojega zaslišanja) tudi ni ponudil nobenega drugega dokaza. Prav tako ni potrdil tožbenih navedb, da ima težave pri opravljanju hišnih opravil, v zasebnem življenju in pri dvigovanju težjih bremen. Tako je zatrjeval in uspel dokazati, da ima zaradi posledic poškodbe težave z občasnih zatekanjem stopala in pri športih, kjer gre za odriv ali doskok na levo nogo, daljši tek, hojo po hribu in dolg pohod. Za te posledice bi mu moralo sodišče prisoditi največ 1.000,00 EUR odškodnine.

6. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ(1) in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožniku skupaj iz naslova nepremoženjske škode kot tudi iz naslova njenih posameznih zatrjevanih (in ugotovljenih) oblik.

V zvezi s tožnikovo pritožbo:

9. Tožnikove pritožbene navedbe, češ da glede telesnih bolečin in strahu sodišče prve stopnje ni pravilno „uporabilo“ pravnega standarda pravične odškodnine oziroma pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije (konkretizacije), so pavšalne in same po sebi neprepričljive. Ta ugotovitev v celoti velja tudi za navajanje, da naj bi bila za ti dve obliki nepremoženjske škode prisojena nižja odškodnina, kot je bila v podobnih primerih, oziroma omenjanje, koliko povprečnih plač bi v obravnavanem primeru predstavljalo pravično odškodnino. Pritožnik se v nadaljevanju sicer sklicuje na dva judikata (VS001438 in VS001861), a tudi v zvezi z njima ne uspe konkretno obrazložiti, v čem naj bi bila glede obsega (intenzivnosti) utrpljene nepremoženjske škode podobna z obravnavanim primerom. Okoliščina, da primerljivost obstaja glede same poškodbe, namreč ni dovolj. Enako pomembno je, kakšna (nepremoženjska) škoda oziroma njen obseg je bil v posameznih primerih ugotovljen. V tem oziru (torej glede primerljivosti nepremoženjske škode ugotovljene v obravnavanem oziroma v postopkih, na katere se nanašata judikata) pritožnik ne poda prav nobenih trditev.

10. Nobenega dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje oziroma primernost za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojene odškodnino ne more vzbuditi niti poudarjanje, kakšen obseg tovrstne škode je bil ugotovljen s strani izvedencev (saj je pri odmeri odškodnine iz teh ugotovitev izhajalo tudi sodišče prve stopnje), niti pavšalno (neobrazloženo) sklicevanje na lastno izpovedbo oziroma poudarjanje, da je utrpel relativno redko poškodbo. Zadnja okoliščina namreč sama po sebi ni razlog za prisoditev višje odškodnine. Relevantne so le posledice (nepremoženjska škoda), ki jih oškodovanec zaradi nje trpi. Vse te pravno-relevantne posledice (tudi kar se tiče strahu oziroma telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem) pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru upoštevalo in (ustrezno) ovrednotilo. Povsem splošni so tudi pritožbeni očitki glede odškodnine, ki mu jo je sodišče prve stopnje prisodilo iz naslova strahu. Zgolj vztrajanje, da je bila (na podlagi pravilno ugotovljenega obsega tovrstne škode) prisojena prenizka odškodnino, za vzbuditev dvoma v njeno ustreznost (primernost) ne zadošča. 11. Pritožbeni očitek, češ da bi moralo sodišče prve stopnje (njegove) bodoče telesne bolečine upoštevati pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in ne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (kot je to v konkretnem primeru storilo), drži. (2) A to prav v ničemer ne vpliva na pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve. Bistveno namreč je, da je sodišče prve stopnje pri odmeri (prisoditvi) odškodnine upoštevalo tudi to škodo (torej bodoče telesne bolečine), pa čeprav v okviru odškodnine za drugo obliko škode. (3) V zvezi s toženkino pritožbo:

12. Pavšalne oziroma neprepričljive so tudi toženkine pritožbene navedbe. Razlike, ki naj bi med tožnikovimi navedbami in njegovo izpovedbo (domnevno) obstajale glede trajnih posledic poškodbe, so povsem nebistvene. (4) Okoliščina, da tožnik ob izpovedbi ni posebej izpostavil težav, ki jih ima takrat, ko delo opravlja stoje, seveda ni podlaga za (poenostavljen) zaključek, da pri delu zaradi posledic poškodbe nima „dosti težav.“ Da te posledice čuti pri svojem delu, (5) je tožnik jasno izpovedal, (6) prav tako sta to potrdila v postopku angažirana izvedenca (ortopeda) M. K. in M. G., na ugotovitve katerih se v obrazložitvi izpodbijane sodbe (glej točko 9) sklicuje tudi sodišče prve stopnje. (7) Povsem zgrešen je tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja teh domnevnih neskladij prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče tožbeni zahtevek prekorači, ko prisodi nekaj več ali drugega, kot zahteva tožnik. S čim naj bi to zagrešilo v konkretnem primeru, ni razvidno (niti pritožnica tega ustrezno ne pojasni. (8) Ker je sodišče prve stopnje samo omenilo, da izvedenca nista potrdila obstoja posebnih omejitev tožnika pri vožnji z motorjem, (9) je brezpredmetno pritožbeno izpostavljanje njunih tovrstnih ugotovitev. Povsem neprepričljivi so tudi pritožbeni „pomisleki“ glede obsega drugih športnih aktivnosti, ki naj bi jih tožnik ob kolesarjenju pred poškodbo lahko izvajal. Gre za zaključke oziroma (pravilneje) domneve brez kakršnekoli podlage v izvedenih dokazih. (10)

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP (11). Zaradi neuspeha s pritožbama pravdni stranki sami trpita stroške nastale z njuno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju OZ).

(2) 182. člen v zvezi s 179. členom OZ

(3) Da jo je na ta način upoštevalo, nenazadnje v pritožbi navaja tudi sam tožnik.

(4) Enako velja za pritožbene navedbe, češ da tožnik ob zaslišanju ni potrdil, da si mora kupiti dve številki čevljev.

(5) avtoličarja

(6) Prav tako je izpovedal (zaradi česar nasprotni pritožbeni očitki ne držijo), da ima težave tudi pri vsakdanjih opravilih (in sicer če kaj težjega dvigne).

(7) Zmanjšana telesna aktivnost tožnika naj bi se po njunih ugotovitvah kazala v omejeni oziroma zavrti gibljivosti levega gležnja (in sicer v skočnem sklepu).

(8) Okoliščina, da sodišče neko (bistveno) trditev neutemeljeno šteje za dokazano (o čemer v konkretnem primeru tudi sicer ni moč govoriti), sama po sebi ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka.

(9) Te težave naj bi (kot zaključuje sodišče prve stopnje) imel pri daljših vožnjah s kolesom (ki naj bi jih nekoč izvajal).

(10) Ker tožnik ni omenjal prevoženih razdalj, ki bi bile „prima facie“ neverjetne, odpove tudi argument „življenjske izkušnje“ (na katerega se pritožnica smiselno sklicuje).

(11) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.