Jedro

Za opredelitev nelegalne gradnje je bistveno, da se je gradnja izvajala brez veljavnega gradbenega dovoljenja in ne, ali je bila takšna gradnja v času posega dopustna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnicama in A.A. izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje počitniškega objekta na zemljišču parc. št. 1065/2 k.o. …. V 1. točki izreka jima je naložila, da ustavita njegovo nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da morata objekt odstraniti v roku 3 mesecev od prejema odločbe, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka storilo pooblaščeno podjetje v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je v času gradnje počitniškega objekta veljal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), na podlagi katerega bi moral investitor za legalno postavitev objektov pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki pa nista bili izdani. To izhaja tudi iz Akta o legalizaciji za občino Bohinj, saj je v 4. členu objekt naveden pod zaporedno št. ... kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati. Ker gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, gre za nelegalno gradnjo. Iz uvoda odločbe je še razvidno, da je upravni organ z aktom o legalizaciji poimenoval (Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v občini Bohinj, Uradni list RS, št. 119/02, v nadaljevanju Uredba).

Drugostopenjski upravni organ je 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe odpravil in ju nadomestil z novima, saj toženka v 2. točki izreka izpodbijane odločbe tožnicama ni odredila, da morata tudi vzpostaviti prejšnje stanje, v preostalem pa je pritožbo zavrnil. Navaja, da je v času gradnje spornega objekta veljal Zakon o urbanističnem planiranju, ki je v 17. členu določal, da mora investitor za graditev objekta pridobiti lokacijsko dovoljenje po določbah tega zakona. Enako je določal tudi kasnejši ZUN v 50. členu. Da je sporni objekt priključen na električno omrežje, da ima hišno številko in da so zavezanci plačevali obveznosti, odpadajoče za ta sporni objekt, pa ne pomeni, da je s tem objekt že legaliziran. Legalizacija objekta se doseže le z ustreznim upravnim dovoljenjem za gradnjo. Na drugačno odločitev ne vpliva mnenje tožnic, da sporni objekt ni moteč in da se nahaja na robu gozda, pravno nepomembna pa je tudi navedba, da ob robu gozda stojijo trije objekti. Kar pa se tiče navedbe, da bo ob rušitvi objekta ogroženo okolje, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je način izvršitve izpodbijane odločbe stvar izvršilnega postopka, ki bo uveden, če zavezanke same ne bodo v določenem postopku izpolnile naloženo obveznost. Tožnici se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da območje, kjer je bil objekt zgrajen, v času gradnje ni bilo vključeno v Triglavski narodni park, zato gradnja na tem prostoru takrat ni bila prepovedana. Njun pravni prednik si je od postavitve dalje prizadeval pridobiti vsa potrebna dovoljenja. Edina napaka je bila, da bi moral to storiti že pred postavitvijo objekta. V 80. letih so območje, kjer objekt stoji, vključili v Triglavski narodni park. Tudi po tem si je pravni prednik predmetni objekt prizadeval legalizirati, plačal je depozit in bil pripravljen nositi vse stroške legalizacije. Dosegel pa je nasprotni učinek in s prijavo svojega objekta ter plačilom pologa postal tarča nerazumnega preganjanja inšpekcij, medtem ko so desetine drugih objektov na Pokljuki in drugje po Triglavskem narodnem parku, ki svojih objektov niso prijavili, pustile pri miru. Gre torej za različno obravnavanje primerov in kršeno ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Opozarja na neživljenjskost in formalističnost odločitve. Opozarja še na prizadevanja občine Bohinj, da bi uredbe, kot je sanacijski PUP in ZTNP spremenile in prilagodile obstoječemu stanju. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, naj tožnicama povrne stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Navedeno pomeni, da je za opredelitev nelegalne gradnje bistveno, da se je gradnje izvajala brez veljavnega gradbenega dovoljenja in ne, ali je bila takšna gradnja v času posega dopustna. Tožbeni ugovor, da je bila sporna gradnja v času graditve objekta dovoljena, ker območje gradnje še ni bilo vključeno v Triglavski narodni park, zato ne more vplivati na odločitev.

V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Iz navedenih določb izhaja, da je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi si pridobil za tako gradnjo predpisano gradbeno dovoljenje. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je inšpektor kršil ustavno pravico do enakosti pred zakonom, ker je obravnaval njihov objekt, objektov, ki niso bili prijavljeni, pa ne.

V zadevi ni sporno, da je pravni prednik tožnic leta 1969 kupil zemljišče parc. št. 1065/2 k.o. … in na njem zgradil predmetni objekt, za kar ni pridobil ustreznega dovoljenja. V tem času je Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in naslednji) v 17. členu določal, da mora investitor za graditev objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje po določbah tega zakona. Po tem času pa je obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja določal ZGO/73 (Uradni list SRS, št. 42/73 in naslednji) v 3. členu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pravni prednik tožnic za izdajo gradbenega dovoljenja sicer zaprosil, vendar je bila njegova vloga pravnomočno zavrnjena.

Glede na navedeno in ker ni sporno, da tožnici oz. njun pravni prednik za gradnjo počitniške hišice niso pridobili gradbenega dovoljenja, so bili v zadevi pravilno izrečeni inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1. V zvezi s tožbenimi navedbami glede pomena plačila javnih dajatev za odločitev v tej zadevi in posledic odstranitve objekta na okolje se sodišče sklicuje na razloge pritožbene odločbe, s katerimi se v celoti strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnici, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.