Jedro

Upravičenka je nastanjena v zavodu, pri čemer mesečna vrednost storitve institucionalnega varstva znaša 796,31 EUR, njena plačilna sposobnost pa znaša 219,48 EUR. Ker ta znesek ne zadošča za plačilo storitve, so k plačilu stroškov dolžni prispevati tudi njeni zavezanci za preživljanje.

Vprašanje zakonitosti nastanitve v zavod ni predmet postopka v zvezi z odločanjem o plačilu storitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 10. 2014 in št. ... z dne 18. 6. 2013 v delu, ki se nanaša na tožnika in da se tožnika v celoti oprosti plačila storitve institucionalnega varstva za upravičenko A.A.. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita oziroma razveljavita prej citirani odločbi v delu, ki se nanaša na tožnika in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da tožnikova trditvena podlaga ni predmet socialnega spora, saj v izpodbijanih odločbah ni bilo odločeno o sprejemu upravičenke A.A. v institucionalno varstvo, pač pa zgolj o oprostitvah plačila storitve institucionalnega varstva in o višini prispevkov za institucionalno varstvo. Tožnik meni, da je sodišče s tem kršilo določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(1). Sodišče bi moralo izvesti vse dokaze skladno s preiskovalnim načelom. Sodišče se tudi ni opredelilo do vrste dokazov, ki jih je predložil tožnik. Odločba o nastanitvi upravičenke A.A., ki jo je zastopala B.B., je bila sprejeta brez upoštevanja želja ostalih svojcev. Tožniku pa je bilo izpodbijanje odločitve o institucionalnem varstvu onemogočeno iz razloga, ker naj ne bi imel pravnega interesa za vložitev pravnih sredstev v zvezi z odločbo o nastanitvi v domu (ni bil stranka postopka). Šlo je namreč za odločanje o pravicah upravičenke, ki je imela (sicer nezakonito) postavljeno skrbnico. Tožnik je tako šele v tem postopku pridobil prvo možnost, da uveljavlja nezakonitost nastanitve A.A. v institucionalno varstvo. Predložil je vse dokaze, iz katerih izhajajo hude nepravilnosti v postopku. Ker je bila vključitev v zavod C. nezakonita, tako odpade tudi zahtevek za plačilo tega varstva, s katerim tožnik nikoli ni soglašal, saj je za upravičenko A.A. vrsto let brez težav skrbel sam na domu. Zakonitost nastanitve v domu je namreč podlaga za odmero prispevka za institucionalno varstvo zavezanca. Z nezakonito nastanitvijo je prišlo do hude kršitve človekovih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(2) , pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 10. 2014, s katero je bila med drugim zavrnjena tudi pritožba tožnika vložena zoper prvostopenjsko odločbo centra za socialno delo št. ... z dne 18. 6. 2013. 6. Iz 4. točke izreka prvostopenjske odločbe z dne 18. 6. 2013 izhaja, da je tožnik oproščen plačila storitve institucionalnega varstva za A.A. v višini 500,83 EUR. Njegov prispevek pa znaša 76,00 EUR. V zadevi je sporno, ali obstaja obveznost tožnika za plačilo storitve institucionalnega varstva za A.A..

7. Pravna podlaga za presojo sporne zadeve je podana v 100. členu Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV-UPB1)(3) , ki določa, da so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialnovarstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. Skladno s 3. odstavkom 100. člena Vlada Republike Slovenije predpiše merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev. O delni ali celotni oprostitvi plačila storitve odloča center za socialno delo v skladu z merili, kot so določeni v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (v nadaljevanju: Uredba)(4) .

8. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je upravičenka A.A. nastanjena v zavodu C., pri čemer mesečna vrednost storitve institucionalnega varstva znaša 796,31 EUR, njena plačilna sposobnost pa znaša 219,48 EUR. Ker ta znesek ne zadošča za plačilo storitve so, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, k plačilu stroškov dolžni prispevati tudi njeni zavezanci za preživljanje.

9. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik izpodbija namestitev upravičenke A.A. v zavod C., kajti posledično, če bi bilo ugotovljeno, da je bila nastanitev nezakonita, tožnik meni, da s tem tudi ni podlage za njegov prispevek kot je bil določen z izpodbijanimi odločbami. V zvezi s tem pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da vprašanje zakonitosti nastanitve v zavod ni predmet postopka v zvezi z odločanjem o plačilu storitev. V primeru namestitve v institucionalni zavod gre za dogovor med socialnovarstvenim zavodom in upravičencem (1. odstavek 92. člena ZSV). Sklenjen dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva šteje za akt, s katerim je upravičenec nameščen v zavod ali premeščen v okviru zavoda ali v drug zavod. Ker z izpodbijanimi odločbami ni bilo odločeno o namestitvi v zavod, saj to ni bilo predmet upravnega postopka, tako tudi ni nobene pravne podlage, da bi tožnik v tem postopku izpodbijal temelj nastanitve, to pa je dogovor med zavodom in upravičenko. Glede na navedeno, torej tudi izvedba predlaganih dokazov ne more pripeljati do drugačne rešitve v sporni zadevi, zato je sodišče prve stopnje izvedbo ostalih dokazov utemeljeno zavrnilo. Prav tako ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče izvajalo dokaze po uradni dolžnosti. Sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da je bila upravičenki z odločbo CSD D. z dne 17. 1. 2013 postavljena skrbnica za posebni primer in sicer za urejanje vseh zadev v zvezi z institucionalnim varstvom, torej tudi glede plačila institucionalnega varstva. Navedena odločba pa je postala pravnomočna 9. 2. 2013, kar je razvidno tudi iz žiga na omenjeni odločbi, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. (2) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 36/2004. (4) Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami.