Jedro

Novinar je dolžan skrbno preverjati točnost zbranih informacij, kar (po sami naravi stvari) pomeni, da mora dogajanje, o katerem poroča, predstaviti celovito, informacije pa ne smejo biti podane na način, da bi bila izpuščena ali zamolčana dejstva, ki bi lahko skupaj s objavljenimi kazala povsem drugačno sliko od predstavljene.

Ker se tožeča stranka na vprašanja novinarja, čeprav je imela možnost, ni odzvala, ta pa je prispevke objavil na podlagi informacij, preverjenih pri številnih virih, za katere ni imel razloga, da jim ne bi verjel, se je upravičeno zanesel nanje in mu ni mogoče očitati nekorektnega poročanja, še manj žaljivih obdolžitev.

Ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve. Besednih zvez, uporabljenih v prispevkih, povprečni bralec ne more razumeti kot napada na tožečo stranko v smislu pravnega standarda žaljivosti. Nedvomno pa je šlo za kritično pisanje novinarjev, ki pa je bilo, četudi za tožečo stranko neprijetno, še vedno znotraj objektivnih meja dopustnega izražanja, ki ga je tožeča stranka glede na njen položaj v družbi dolžna trpeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.116,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala umik več prispevkov, ki jih je ta dne 14. 11. 2016, 15. 11. 2016, 16. 11. 2016, 17. 11. 2016 in 19. 11. 2016 objavila v okviru informativne oddaje A. oziroma na spletnem portalu www.A.com, plačilo odškodnine in objavo sodbe v časnikih B., C. in na spletnem portalu www.A.com zaradi posega v ugled in dobro ime (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 7.414,70 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila obširno pritožbo (na 30 straneh), s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma povzema posamezne izseke spornih objav, zaključke prvostopenjskega sodišča in razloge zanje, v nadaljevanju pa, v bistvenem s ponavljanjem stališč in pravnih naziranj, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje, izpodbija odločitev o zavrnitvi njenih zahtevkov. Sodišču prve stopnje očita zmotno materialnopravno presojo začasnega dovoljenja URSIL v zvezi s pravno naravo Memoranduma in uporabo 153. oziroma 154. člena ZASP. Napačno je stališče sodišče, da Memorandum ne predstavlja pravne podlage za izplačila nadomestil avdiovizualnim (AV) ustvarjalcem, saj začasno dovoljenje ne bi bilo izdano, če tožeča stranka Memoranduma ne bi sklenila. Prav tako kot materialnopravno zmotnemu pritožba nasprotuje stališču o kogentnem spoštovanju določb 153. in 154. člena ZASP, saj pravic in obveznosti iz začasnega dovoljenja ni mogoče enačiti z obveznostmi iz stalnega dovoljenja. Ker z izdajo začasnega dovoljenja tožeča stranka ni pridobila statusa kolektivne organizacije, ni imela pravice sprejemati tarif, pravil delitve itd., kot to velja za kolektivno organizacijo, saj je morala – glede na pogoje začasnega dovoljenja – izvrševati zaveze iz Memoranduma. Materialnopravno zmotno in protispisno sodišče razlaga tudi vsebino odločbe URSIL z dne 12. 4. 2011. Čeprav so slovenski imetniki pravic zbrana sredstva prejeli od kolektivne organizacije D., to še ne pomeni, da SAZAS ni deloval skladno z obsegom in pogoji iz začasnega dovoljenja. Da je med tistim, ki (sredstva) zbira, in končnim imetnikom pravic vmesni člen (npr. D.), je v kolektivnem upravljanju uveljavljena praksa, kar sta zaslišani potrdili tudi priči E. E. in F. F. Tožeča stranka skladno z izdanim začasnim dovoljenjem in sklenjenim Memorandumom ni bila zavezana izvajati delitve honorarjev imetnikom pravic, saj je to opravljala D., zato so neresnične trditve novinarjev tožene stranke, da tožeča stranka zbranih nadomestil iz naslova kabelske retransmisije med slovenske AV ustvarjalce ni (raz)delila. V nadaljevanju pritožba opozarja na domnevne interesne povezave med člani zavoda AIPA in bistvenimi pričami tožene stranke, ki jih sodišče ni presojalo v smislu ugotavljanja resničnih okoliščin nastanka spornih objav oziroma namerno zavajajočega in neresničnega poročanja tožene stranke. Sodišče prav tako ni ugotavljalo, ali so bili intervjuvanci G. G., H. H. in I. I. sploh upravičeni do izplačil avtorskih nadomestil iz naslova kabelske retransmisije AV del. Ker pogoji za izplačilo avtorskih honorarjev (vključno z dolžnostjo registracije), tako kot dejstvo sodelovanja tožeče stranke s kolektivno organizacijo D., s strani novinarja niso bili pojasnjeni, je bilo poročanje nepopolno, razumevanje prispevkov pa povsem drugačno, kot bi bilo sicer. O obveščanju tožeče stranke o sodelovanju s kolektivnim združenjem D., postopku registracije in o prejetih izplačilih iz tega naslova sta izpovedali tudi priči J. J. in K. K. Teh izjav sodišče ni upoštevalo, protispisna pa je tudi ugotovitev, da je priča L. L. potrdil, da D. ni poznal. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da v ugled in dobro ime tožeče stranke ni mogoče poseči s poročanjem o neizvajanju nadzora nad tožečo stranko s strani URSIL. Preko neresnične diskreditacije URSIL je bila diskreditirana tudi tožeča stranka, saj je povprečni gledalec kritiko URSIL zmotno razumel kot pritrjevanje očitku o dopuščeni nezakoniti praksi tožeče stranke pri izvajanju začasnega dovoljenja. Sodišče bi se zato moralo opredeliti do trditev tožeče stranke glede ustreznosti ravnanja URSIL in priloženih listinskih dokazov. Enako velja glede površne dokazne ocene in zmotne razlage sodbe belgijskega sodišča. Prav tako se izpodbijana sodba v ničemer ne opredeli do trditev in dokazov tožeče stranke o tem, da je bilo v javnosti že poročano o sporni tematiki. Obrazložitev sodišča, da gre za družbeno pomembne dogodke, namreč v okoliščinah zadeve ne odgovarja na očitke, da se z objavami ni mudilo in da bi novinar M. M. lahko počakal na odgovor tožeče stranke pred objavo spornega prispevka. Neresnična je ugotovitev sodišča, da se tožeča stranka ni odzvala na novinarjeva vprašanja, saj realne možnosti za to tožeči stranki ta niti ni dal, kar jasno izkazuje njegov namen enostransko (subjektivno) prikazati dogodke in očrniti tožečo stranko. Pritožba nadalje navaja, da je bilo načelo resničnosti evidentno kršeno pri poročanju o višini nakazanega zneska, saj so novinarji tožene stranke poročali o nakazilu 20 milijonov namesto o 11,6 milijona EUR. Zmotna je tudi materialnopravna presoja, da takšna navedba ni bila objektivno žaljiva. Končno nasprotuje tudi stališču sodišča, da je delovanje tožeče stranke predmet javnega interesa. Glede na navedeno je po mnenju tožeče stranke utemeljen očitek o zmotni uporabi 183. člena OZ, saj so novinarji tožene stranke nedopustno zlorabili pravico do svobode novinarskega izražanja, prekršili Kodeks novinarjev Slovenije in z enostranskim, subjektivnim in žaljivim načinom poročanja v spornih prispevkih nedopustno posegli v ugled in dobro ime tožeče stranke. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se prvostopenjsko sodišče tudi ni ukvarjalo z višino škode in odstranitvenimi zahtevki.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom in zaključkom prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja varstvo pravice do časti in dobrega imena, ki jo varuje 35. člen URS1, v katero naj bi tožena stranka posegla z objavo prispevkov s sporno oziroma domnevno neresnično in žaljivo vsebino. Tožena stranka se na drugi strani sklicuje na pravico do svobode izražanja iz 39. člena URS (in 10. člena EKČP2), ki kot poseben vidik varuje svobodo novinarskega izražanja in s tem zagotavlja tudi uresničevanje demokratične pravice javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena.

6. Sodišče prve stopnje se je pri tehtanju, kateri od pravic v koliziji dati prednost, pravilno osredotočilo na kriterije oziroma merila, ki jih je ob upoštevanju načela sorazmernosti izoblikovala sodna praksa, še posebej Ustavno sodišče in ESČP3.4 Na podlagi teh je novinarjem zagotovljeno varstvo v zvezi s poročanjem o vprašanjih, ki so v javnem interesu, ki pa je pogojeno s tem, da delujejo v dobri veri, z namenom zagotoviti točne in zanesljive informacije v skladu z etiko novinarskega poročanja. Od medijev bi bilo sicer prestrogo zahtevati posredovanje le absolutno resničnih informacij oziroma jim naložiti nerazumno breme dokazovanja (resničnosti svojih navedb), ker bi jih to lahko odvrnilo od obveščanja javnosti o temah, ki so v interesu odprte javne razprave. Vendar pa morajo pri uresničevanju svobode izražanja spoštovati določene obveznosti in ravnati odgovorno. V vsakem konkretnem primeru je zato ključna presoja, ali je novinar ravnal profesionalno in v dobri veri, ali je opravil razumen obseg raziskovanja, da bi preveril resničnost informacij, in ali je bila prizadetim osebam (na katere se informacije nanašajo) dana možnost odziva. Z drugimi besedami, ali je imel utemeljeno podlago verjeti v resničnost zapisanega oziroma objavljenega. Vsak poseg v ugled določene (pravne) osebe torej ni nedopusten in je meja med dovoljenim in nedovoljenim odvisna tudi od teme spornega besedila, od subjekta, na katerega se pisanje nanaša, in od tega, ali gre za izrekanje trditev o dejstvih, ali za izražanje mnenj oziroma kritik. Pri slednjih, drugače kot pri dejstvih, po naravi stvari ni mogoče zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti, vseeno pa mora tudi vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih.

7. Po 183. členu OZ5, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot materialnopravno izhodišče za svojo odločitev, za okrnitev ugleda ali dobrega imena sodišče prisodi pravni osebi pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera to opravičujejo, po 178. členu OZ pa lahko odredi tudi objavo sodbe oziroma popravka, preklic izjave ali druge ustrezne ukrepe, s katerimi je mogoče doseči namen, ki se sicer doseže z odškodnino. Da bi šlo za protipraven ali vsaj nedopusten poseg v pravico do ugleda ali dobrega imena pravne osebe, bi tožeča stranka morala dokazati, da je novinar tožene stranke poročal bodisi o neresničnih dejstvih, bodisi ni imel utemeljenega razloga verjeti v njihovo resničnost, bodisi so bile posredovane informacije resnične, vendar izjavljene na neprimeren oziroma žaljiv, zaničljiv, škodoželjen, nekorekten način, kar velja tudi za izražene kritike (vrednostne ocene) oziroma mnenja.

8. Pritožba sodišču prve stopnje na več mestih neutemeljeno očita kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP6, ki naj bi bile posledica površne in pomanjkljive dokazne ocene oziroma neupoštevanja bistvenih trditev in dokazov tožeče stranke, torej nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje jasne, popolne in medsebojno skladne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki vsekakor omogočajo njen preizkus. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče do vseh spornih pravnih in dejanskih vprašanj in se pri tem v zadostni meri opredelilo do vseh tistih navedb (in dokazov) tožeče (in tožene) stranke, ki so pomembne za odločitev. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, zlasti tudi presoja resničnosti v prispevkih objavljenih trditev novinarja tožene stranke oziroma podlage za njegovo dobro vero v resničnost spornih objav, je tudi po oceni pritožbenega sodišča konsistentna, logična in prepričljiva, tožeča stranka pa je s pritožbenimi navedbami ne uspe omajati.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo zgoraj navedenim izhodiščem in celovito presojalo, ali je imel novinar M. M. v trenutku objave spornih prispevkov upravičen razlog verjeti v resničnost posredovanih informacij. Prepričanje v resničnost objavljenih informacij namreč izključuje protipravnost ravnanja. V prvi vrsti je pomembno, da je šlo za poročanje o temi v javnem interesu - o delovanju tožeče stranke in nakazovanju znatnih vsot denarja, zbranega iz naslova nadomestil za kabelsko retransmisijo AV del, v tujino. Bistvena vsebina spornih prispevkov je bila obvestiti javnost o poslovanju tožeče stranke in (ne)izpolnjevanju njenih (zakonskih) obveznosti v obdobju od leta 2001 do 2010, ko je imela začasno dovoljenje URSIL7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da je zaradi funkcije, ki jo tožeča stranka kot nosilka monopolnih obveznosti in pravic pod nadzorom države (URSIL) opravlja v slovenskem prostoru, podana zahteva po transparentnosti njenega delovanja in poslovanja, zato je utemeljeno podvržena javni razpravi. Kot je pravilno zapisalo v izpodbijani sodbi, poročanje medijev ni omejeno zgolj na osebe javnega prava ali javno financiranje. Dejstvo, da tožeča stranka nima statusa absolutne javne osebe oziroma pravne osebe javnega prava, zato (še) ne pomeni, da njeno delovanje ni tema, ki zadeva razpravo v javnem interesu. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

10. Glede na navedeno so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe v zvezi z (ne)aktualnostjo poročane teme.8 Kot že obrazloženo, sta poročanje in obveščanje javnosti o družbeno pomembnih temah poslanstvi medijev. Dejstvo, da je bilo objavljanje vezano na dogodke izpred nekaj let in se je o tej temi v javnosti že poročalo, ne zmanjšuje stopnje zainteresiranosti medija, da (ponovno) poroča o temi, ki je zanimiva za javnost.9 Samo v tem pogledu je tudi pomembna sodba belgijskega sodišča, ki je bila zgolj povod za poizvedovanje novinarjev tožene stranke in poročanje o sporni temi. Kako so novinarji to sodbo razumeli oziroma kakšno sporočilo naj bi iz nje izhajalo (šlo je za spor med belgijskim združenjem D. Belgium in belgijskim kabelskim operaterjem, v katerem D. naj ne bi uspela dokazati, da je zastopnik imetnikov pravic), z vidika poročanja o delovanju tožeče stranke ni bistveno. Tožeča stranka se zato v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi ji tožena stranka to sodbo morala posredovati. Pritožba v zvezi s tem pride tudi sama s seboj v nasprotje, saj po eni strani zatrjuje, da je pravilna razlaga te sodbe bistvena za odločitev v zadevi, po drugi strani pa navaja, da je ves čas postopka trdila, da je popolnoma nerelevantna za novinarjevo poročanje. Ker ne gre za pravno odločilen dokaz za presojo korektnosti poročanja tožene stranke, se sodišču prve stopnje do njene vsebine ni bilo treba (podrobneje) opredeljevati, zato v pritožbi očitane kršitve niso podane.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da mora biti novinarsko poročanje korektno in da je novinar dolžan skrbno preverjati točnost zbranih informacij, kar (po sami naravi stvari) pomeni, da mora dogajanje, o katerem poroča, predstaviti celovito, informacije pa ne smejo biti podane na način, da bi bila izpuščena ali zamolčana dejstva, ki bi lahko skupaj s objavljenimi kazala povsem drugačno sliko od predstavljene. Vendar pa novinarju obravnavanih prispevkov v konkretnem primeru tega ni mogoče očitati.

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je novinar tožene stranke informacije o tem, da je tožeča stranka za imetnike pravic iz naslova kabelske retransmisije AV del v obdobju veljavnosti začasnega dovoljenja sredstva, zbrana od kabelskih operaterjev, nakazovala švicarskemu združenju D., slovenski imetniki pravic na AV delih pa od tožeče stranke niso prejeli nobenega denarja, preveril pri več virih, tj. pri vsaj 10 imetnikih AV pravic (med njimi so H. H., G. G., I. I.,N. N.), pri nadzornem organu URSIL in nekdanjem direktorju tega organa dr. O. O. in P. P., predstavniku današnjega združenja AIPA, od katerih so nekateri podali izjavo tudi v prispevkih. Pri tem je pomembno, da je še pred objavo prvega prispevka informacije poskušal preveriti tudi pri tožeči stranki oziroma jo seznanil z očitki ter ji zastavil konkretna vprašanja (preko elektronske pošte), na katera pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje ta ni odgovorila10 ne takrat ne kasneje, temveč se je na objavljane vsebine odzvala le z (zaporednimi) zahtevami za objavo popravkov. Pritožbeni očitek, da realne možnosti za odziv novinar tožeči stranki ni dal, ni utemeljen. Če bi bilo to glede na kratek čas, ki ga je imela na voljo za odgovor, še mogoče reči glede objave prvega prispevka, pa tega argumenta nikakor ni mogoče sprejeti glede objave vseh nadaljnjih prispevkov, ki so sledili v naslednjih dneh. Ker tožeča stranka svoje plati zgodbe tudi kasneje ni predstavila, toženi stranki ne more uspešno očitati protipravnosti njenega ravnanja. Dejstvo, da je tožeča stranka za odziv na prvi prispevek imela le dobre tri ure časa, zato glede na vse okoliščine ne more biti odločilno. Poleg tega je, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče in kar med strankama ni sporno, tožena stranka v prispevku z dne 19. 11. 2016 objavila povzetke zahtev tožeče stranke za objavo popravkov, pri čemer pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre spregledati, da so bili ti v svojem sporočilu med seboj v nasprotju in zato kot taki utemeljeno podvrženi (nadaljnji) novinarjevi kritiki in komentiranju. Zato je na mestu tudi vprašanje, ali bi odgovor tožeče stranke (tudi če bi tožena stranka nanj počakala) v danem trenutku stvari sploh postavil v bistveno drugačno luč.

13. Ključna za ta spor je, kot že rečeno, ugotovitev, da je imel novinar tožene stranke utemeljen razlog verjeti v objavljena dejstva. Ker se tožeča stranka na vprašanja novinarja, čeprav je imela možnost, ni odzvala, ta pa je prispevke objavil na podlagi informacij, preverjenih pri številnih virih, za katere ni imel razloga, da jim ne bi verjel, se je upravičeno zanesel nanje in mu ni mogoče očitati nekorektnega poročanja, še manj žaljivih obdolžitev. Za utemeljenost svojih trditev je kot dokaz ponudil izjave (zgoraj navedenih) avtorjev, ki so potrdili, da od tožeče stranke v vsem spornem obdobju iz naslova kabelske retransmisije AV del niso prejeli ničesar, ter predstavnikov organa, ki je (bil) zadolžen za nadzor nad tožečo stranko (URSIL), ki so, poleg listinskih dokazov, potrdili pravilnost objavljenih informacij.11 Novinar tožene stranke je imel torej dovolj podlage za sklep, da gre za verodostojne informacije, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča njegovega poročanja ni mogoče označiti kot enostranskega in nepreverjenega. Iz istega razloga so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o domnevnih interesnih povezavah med člani zavoda AIPA in bistvenimi pričami tožene stranke, ki so tudi sicer povsem neizkazane.

14. Nenazadnje pa tožeča stranka trditev, da je sredstva nakazovala švicarskemu združenju D., v postopku niti ni prerekala. Kot resnične so se izkazale tudi navedbe, da tožeča stranka zbranih nadomestil iz naslova kabelske retransmisije nikoli ni razdelila med slovenske AV ustvarjalce, niti ni imela sprejetih zakonsko določenih aktov za delitev, in da so avtorji, ki so sredstva prejeli, ta prejeli od D., ter da je bila tožeča stranka v spornem obdobju edina kolektivna organizacija v RS, ki je na podlagi začasnega dovoljenja URSIL upravljala s pravicami iz naslova kabelske retransmisije AV del, medtem ko se D. kot zastopnica imetnikov pravic v RS ni uspela izkazati. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožba ne uspe ovreči, je zato, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pravilen zaključek, da so prispevki temeljili na resničnih dejstvih. Glede očitka o neresnični višini zneska, ki naj bi ga tožeča stranka nakazala v Švico, pa pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da ta za povprečnega gledalca ni bila bistvena, saj gre v vsakem primeru za očitek zelo visoke (milijonske) vsote, pri čemer je bilo poglavitno sporočilo javnosti v tem, da od tega zneska slovenski avtorji niso prejeli ničesar (razen nekaj izjem). Ne glede na navedeno pa je imel tudi za to trditev novinar zadostno podlago v pogovoru z nekdanjim direktorjem URSIL dr. O. O.12

15. V zvezi z resničnostjo podanih informacij v spornih prispevkih je treba odgovoriti še na tisti (večji) del pritožbenih navedb, ki jih je mogoče strniti v kritiko ugotovitve, da je novinar ravnal z ustrezno stopnjo skrbnosti, saj tožeča stranka trdi, da gledalcem (bralcem) spornih prispevkov niso bili pojasnjeni razlogi sodelovanja tožeče stranke s tujo organizacijo D. in podlaga za domnevno sporna nakazila znatnih vsot denarja v tujino. Vztraja na stališču, da je bilo poročanje o spornih nakazilih brez ustrezne predstavitve konteksta sodelovanja tožeče stranke s švicarsko organizacijo zavajajoče in zato neresnično. Ozadje zgodbe naj bi bilo predstavljeno enostransko, neobjektivno in nepopolno, z izključnim namenom očrnitve tožeče stranke. Ker je na te, sicer obširne ugovore odgovorilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče napotuje tožečo stranko na razloge izpodbijane sodbe, s katerimi se v celoti strinja.13 Pritožba namreč ne uspe izpodbiti ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da Memorandum, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ni predstavljal pravnega akta oziroma pravne podlage za izplačila nadomestil AV ustvarjalcem oziroma za delitev zbranih sredstev tožeče stranke med imetnike avtorskih pravic na AV delih, kar potrjuje resničnost objavljenih trditev novinarja tožene stranke, da tožeča stranka v spornem obdobju zbranih nadomestil iz naslova kabelske retransmisije nikoli ni razdelila med slovenske AV ustvarjalce, niti ni sprejela zakonsko določenih aktov za takšno delitev. Memorandum je urejal le obveznost plačevanja nadomestil kabelskih operaterjev pogodbeno določenim imetnikom pravic, med katerimi sta bili tudi tožeča stranka in D., ne pa tudi nadaljnje (končne) delitve teh sredstev AV ustvarjalcem (imetnikom avtorskih pravic) - kar je bilo jedro novinarskega poročanja. Memorandum torej ne potrjuje navedb tožeče stranke, s katerimi poskuša dokazati, da je ravnala povsem ustrezno s tem, ko je sredstva nakazovala D.14 Bistveno pa je, da je bila na podlagi (vsakokratnih veljavnih) določil ZASP15 in začasnega dovoljenja URSIL prav tožeča stranka tista, ki je bila zbrana sredstva zavezana deliti med (slovenske) avtorje, tako predpisani (zakonsko) in jasno določeni obveznosti pa se ni mogla (enostavno) izogniti s prevalitvijo na drugo mednarodno organizacijo, kar naj bi izhajalo iz sporazuma, sklenjenega med njima. Ker ne Memorandum ne začasno dovoljenje ne dajeta podlage za ugotovitev, da je bilo poslovanje tožeče stranke v prispevkih predstavljeno izkrivljeno, ne zmanjšujeta kredibilnosti novinarskih prispevkov o poslovanju tožeče stranke, katerih vsebina je bila prav v tem, tj. v kritiki netransparentnosti delovanja tožeče stranke. Številne pritožbene navedbe o tem, da je bila pravna podlaga za poslovanje tožeče stranke neustrezno predstavljena, so zato neutemeljene.16

16. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so za odločitev nepomembne trditve oziroma kritike o vlogi URSIL, ker v nobenem primeru ne gre za poseg v ugled in dobro ime tožeče stranke. Nasprotnim pritožbenim prizadevanjem ni mogoče pritrditi.

17. Pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo, ali so bili intervjuvanci v objavljenih prispevkih sploh upravičeni do izplačil avtorskih nadomestil iz naslova kabelske retransmisije AV del, glede na obrazloženo prav tako ne more biti utemeljen. Kot že večkrat poudarjeno, je novinar tožene stranke pri več virih preverjal očitke o tem, da tožeča stranka ustvarjalcem AV del ni izplačevala nadomestil, ki jim gredo po samem zakonu, med drugim pri samih ustvarjalcih.17 Da od tožeče stranke iz naslova kabelske retransmisije niso prejeli ničesar (da pa so nekateri prejeli sredstva od D.), so potrdile celo priče tožeče stranke.18 Tožeča stranka gre s takšnimi navedbami po oceni pritožbenega sodišča predaleč in očitno (zopet) spregleda, da bistvena za ta spor ni absolutna resnica, temveč vprašanje, ali je novinar v zadostni meri preveril resničnost zgodbe, ali se je upravičeno zanesel na svoje vire in ali imel utemeljen razlog verjeti, da javnosti posreduje resnične informacije. Glede na informacije, ki so mu bile posredovane, upoštevajoč tudi pasivnost tožeče stranke, je na mestu zaključek, da je novinar v danem primeru storil vse, kar je moral. Glede na to, da je tožeča stranka v postopku sprva navajala povsem druge razloge za neizplačevanje nadomestil slovenskim avtorjem (kot obrazloženo zgoraj), tovrstnim pritožbenim navedbam tudi iz tega razloga ne gre slediti.

18. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da nobenega izmed objavljenih prispevkov tožene stranke oziroma besed iz teh prispevkov ni mogoče razumeti kot objektivno žaljivih. Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose udeležencev ter druge okoliščine primera. Sodna praksa kot razžalitev opredeljuje vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila.19 Ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve. Besednih zvez, uporabljenih v prispevkih,20 tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povprečni bralec ne more razumeti kot napada na tožečo stranko v opisanem smislu. Nedvomno pa je šlo za kritično pisanje novinarjev, ki pa je bilo, četudi za tožečo stranko neprijetno, še vedno znotraj objektivnih meja dopustnega izražanja, ki ga je tožeča stranka glede na njen položaj v družbi dolžna trpeti. Enako velja tudi za navedbe o tem, da so bili sporni prispevki pripravljeni v slogu (domnevno) senzacionalističnega poročanja, kar pa po oceni pritožbenega sodišča niso bili.21

19. Glede na vse ugotovljene okoliščine je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je poročanje tožene stranke temeljilo na resničnih dejstvih oziroma da je imel novinar tožene stranke zadostno dejstveno podlago, da je verjel v resničnost javnosti posredovanih informacij, ter se je do njih upravičeno vrednostno opredeljeval in jih komentiral, pri čemer ni šlo za poskus očrnitve in diskreditacije tožeče stranke, temveč za objektivno poročanje oziroma prispevek k javni razpravi o poslovanju tožeče stranke in izpolnjevanju njenih (zakonskih) dolžnosti. Ker z objavo spornih prispevkov v ugled in dobro ime tožeče stranke ni bilo protipravno poseženo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

20. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer 1.500 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 25 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR)22 skupaj z 22 % DDV znaša 1.116,30 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa v skladu z določbama prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena OZ z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami, v nadaljevanju URS. 2 Evropska konvencija o človekovih pravicah, v nadaljevanju EKČP. 3 Evropsko sodišče za človekove pravice, v nadaljevanju ESČP. 4 Glej npr. o tem zavzeta stališča v odločbi VS RS II Ips 61/2017, VSL I Cp 1024/2012 in tam navedenih odločbah in sodbah ESČP ter nedavno sprejeto odločbo Ustavnega sodišča Up-336/16 z dne 5. 12. 2019. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 6 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 7 Urad RS za varstvo intelektualne lastnine, v nadaljevanju URSIL. 8 Razloge o tem je sodišče prve stopnje podalo v 29. točki obrazložitve. 9 Primerjaj sodbo in sklep VSL I Cp 1910/2019. 10 Pravico do odgovora na objavljeno informacijo ureja ZMed v 42. in 43. členu. 11 Glej obrazložitev v 21. točki izpodbijane sodbe in naslednjih. 12 Glej 26. točko obrazložitve. 13 Glej 23. točko obrazložitve. 14 Če tožeča stranka trdi, da je bil Memorandum pravna podlaga za izplačevanje nadomestil, potem tudi ni jasno, zakaj v spornem skoraj 10-letnem obdobju ne tožeča stranka ne D. ni ravnala v skladu z njegovimi domnevnimi določili in nadomestil ni izplačevala tudi slovenskim avtorjem, katerih pravice je formalno upravljala. 15 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list RS, št. 21/95 s spremembami, v nadaljevanju ZASP. 16 Med njimi pritožbeno opozarjanje na odločbo URSIL z dne 12. 4. 2011, ki je sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo v smislu, kot mu ga pripisuje pritožba. Kot pravno neodločilne se izkažejo tudi pritožbene navedbe o obveščanju tožeče stranke o sodelovanju s kolektivnim združenjem D., o postopku registracije in o prejetih izplačilih iz tega naslova, v zvezi s katerimi se pritožba sklicuje tudi na izpovedi prič E. E., K. K. in J. J. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem v 24. točki sodbe res napačno povzelo izpoved priče L. L. v delu, ko je navedlo, da tudi ta D. ni poznal, vendar pa ta kršitev glede na vse obrazloženo v ničemer ne vpliva na celotno dokazno oceno oziroma ne spreminja pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. 17 Glej 12. in 13. točko obrazložitve te sodbe. 18 O tem, zakaj s tem tožeča stranka ni izpolnila svojih zakonskih obveznosti, glej 15. točko obrazložitve. 19 Glej sklep VSL I Cp 1736/2013. 20 Primeroma: "AIPA Švicarjem rekla ne", "sredstva poniknila v Švici", "SAZAS grozi s tožbo proti medijem, ki smo zgodbo razkrili". 21 Ob tem, da tudi t. i. zabavni (rumeni, tabloidni) tisk (lahko) služi oblikovanju javnega mnenja, zato tudi takšen tisk uživa ustavno pravno varstvo v okviru pravice do svobode izražanja (39. člen URS). Glej sodbo VS RS I Ips 30388/2010-105. 22 Velja od 6. 4. 2019 (Uradni list RS, št. 22/2019).